Kar je v nogometnih pisarnah Aleksander Čeferin in kar je na igrišču Jan Oblak, je bil skozi svojo kariero v sodniškem svetu Damir Skomina. Naš najbolj prodorni mednarodni sodnik je v oddaji Pod prečko odprl svojo dušo in nam zaupal ogromno zgodb, ki so se dogajale na največjih nogometnih odrih planeta.
Za sodnike radi pravimo, da so ekipa brez navijačev. Ljubitelji nogometa si dolgo, zelo dolgo zapomnimo njihove napake, precej bolj redko pa izpostavljamo dobre odločitve, ki jih sprejmejo na igrišču. Tudi zato, ker težko pridobijo naklonjenost javnosti, se sodniki v medijih navadno ne izpostavljajo. Navadno njihove zgodbe, ki so ponavadi še kako zanimive, spoznamo šele po končani karieri.
Zanimivih zgodb ima Damir Skomina kolikor hočete, nenazadnje je bil desetletje sodnik na najvišjem evropskem nivoju in se tako redno srečeval z zvezdniki, kot so Lionel Messi, Cristiano Ronaldo, Zlatan Ibrahimović … V naši nogometni oddaji Pod prečko je Primorec z nami delil precej utrinkov iz zakulisja največjih nogometnih odrov, v nadaljnji razmislek pa ponudil tudi nekaj ugotovitev, ki jih spoznava na svoji novi poti nogometnega agenta.
O čem vse je v oddaji Pod prečko govoril Damir Skomina?
O svoji novi karieri
Stopam po poti nogometnega zastopnika, ki pa želi stvari delati nekoliko drugače. Že preteklo leto sem bil v Nigeriji. Fasciniran sem bil, za kako veliko državo gre. Mladih fantov med 14 in 20 let je okoli 25 milijonov, od tega jih veliko milijonov igra nogomet. Preko milijona jih je organiziranih v akademijah. Gre za neverjeten nabor fantov, ki ima potencial. Sam vidim v tem izziv, postal sem namreč nogometni zastopnik, ki želi biti povsem drugačen. Ne odrekam se domačim fantom, a zanima me ta trg, saj je Afrika neraziskana, je povsem drugače, kot je v Južni Ameriki, kjer je nogomet ustrezno organiziran.
Fantje si iz Afrike želijo v Evropo, saj je tam klubski nogomet ni dobro organiziran. Sam s svojimi povezavami in partnerjem, ki je Nigerijec, jim bom skušal to omogočiti. Ne živim v iluziji, da bomo našli igralca za tiste res najboljše evropske klube na svetu. A vse ob svojem času. Potreben je razvoj, ki ga v Afriki ti fantje niso deležni. Imajo potencial, ki se ga lahko z dobim delom v Evropi lahko zelo razvije.
O Luki Modriću in famozni žaljivki: “J*bem ti mater slovensko”
Na polfinalu Lige prvakov, tekma Manchester City proti Realu, je na stadionu 80.000 ljudi. Toliko sem bil osredotočen na teren, da sem to situacijo videl šele po tekmi. Takrat to ni več v moji domeni, ampak v domeni krovne organizacije in disciplinskega sodnika.
To se je dogajalo izven igrišča in izven mojega vidnega polja. Ko pa je to prišlo v javnost, je bilo novinarjem seveda zelo zanimivo, ker smo sosedje in v nogometu zelo naperjeni drug proti drugemu. Me je pa Luka naslednji dan poklical in se opravičil, da je bilo to izrečeno v afektu in zame je tu zgodba zaključena.
O tem, kakšen je bil na igrišču odnos z Lionelom Messijem?
Največkrat korekten, ko pa gredo stvari prek določene meje, postaviš zid in si nekaterih stvari ne smeš dovoliti. Ne glede na to, da gre za enega najboljših nogometašev vseh časov.
S tem nima pravice, da “skače po tebi” in postaviti moraš določene omejitve. To je svetovna zvezda in edina oseba, ki se ji postavi po robu v življenju, je sodnik na igrišču. Sicer je napol božanstvo in fantje so vajeni tega statusa ter ga znajo tudi izkoriščati. Sodnikova naloga pa je, da postavi mejo.
O tem, zakaj sodniki pri nas tako redko govorijo z mediji
Nekako velja načelo, da ko se razpravlja o določeni zadevi in to podkrepiš še z izjavo, se potem zadeva vrti ves teden. Tišina je tista, ki zadevo omili. Po drugi strani pa se strinjam, da kar je narobe, je potrebno priznati.
O svoji vlogi v sodniškem pogledu oddaje Pod prečko
Sebe vidim kot nekoga, ki opozori, ko je nekaj jasno in očitno narobe ter tudi pohvalim zadeve, ki so korektne. Napake so, so bile in bodo. Nima se smisla slepiti, da je vse dobro. To je svet profesionalizma, tudi po finalu Lige prvakov je hitro na vrsti nova sezona in tu so nova dokazovanja.
O tem, kako težko je priti na najvišji nivo
Ves čas si v stroju, ki od tebe zahteva najvišje obrate. Če temu nisi posvečen stoodstotno, si obsojen na neuspeh, ki je vedno za ovinkom. Zelo težko je priti na najvišji nivo, še težje pa je na njem ostati. Sam sem bil dvanajst sezon v elitni skupini sodnikov in imel svoje vrhunce, na kar sem ponosen.
O odnosu s Cristianom Ronaldom
Z njim nikoli nisem imel težav. Zelo spoštljiv nogometaš in pravi profesionalec. Je velika nogometna znamka. Fant, ki je iz nič z veliko odrekanja dosegel več, kot bi si lahko kdorkoli predstavljal. Žal pa je danes tako, da ko dve tekmi na dosežek zadetka, si takoj deležen žvižgov.
O nasvetu mladim igralcem, ki vstopajo v svet nogometa
Mladi nogometaši se morajo čim prej postaviti na svoje noge. Se distancirati od prišepetovalcev, tudi od staršev, ki imajo pogosto neživljenjske zahteve. Naj mladi živijo svoje življenje, življenje ni samo nogomet. Srečen in izpolnjen si, tudi če nisi profesionalni nogometaš.
O največji lekciji v karieri
Trenutek, ko sem se največ naučil, je bil tisti, v katerem sem se na igrišču počutil najbolj nebogljeno. To je bil moj prvi Fifa turnir, olimpijske igre v Pekingu. V četrtfinalu sem sodil tekmo med Brazilijo in Kamerunom. V 2. minuti nisem pokazal kartona, pa bi ga moral. Potem je bila tekma naprej zelo groba in lovil sem se celotno tekmo.
Takrat sem se odločil, da poslušam sebe in ne splošnih navodil sodnikom. In mislim, da mi je šlo kar dobro.
O tem, kako se sodijo najpomembnejše tekme na svetu
Tekmo, za katero smo določeni, izvemo vsaj deset dni prej. Glavni sodnik dobi obvestilo z Uefe, kjer je vse organizirano vrhunsko in je za sodnika maksimalno poskrbljeno. Vedno se na prizorišče pride dan prej in opravi trening ter regeneracijo.
Danes je vrhunski sodnik na takšnem nivoju kot vrhunski igralec. To je svet popolnega profesionalizma. Ključna za dobro odsojeno tekmo pa je priprava. Poleg tega pa moraš pričakovati nepričakovano. Če nisi popolnoma osredotočen na svoje delo, ne moreš biti uspešen.
O svoji novi karieri
Na to ne želim gledati samo kot na posel. V Nigeriji opažam ogromno potenciala, hkrati pa kopico lačnih otrok, ki iščejo boljše življenje. Včeraj sem govoril s fantom, ki je zjutraj pojedel kepico riža in zvečer manjši prigrizek. Torej je ves čas lačen.
Vsak od teh fantov je pripravljen na to, da gre v Evropo in ne vidi družine dve ali tri leta. To je edini način, da preživijo. In ne le oni, ampak njihove celotne družine. To so ogromni pritiski, ki si jih naši otroci in starši niti ne morejo predstavljati. Imamo ta privilegij, da živimo tu, kjer živimo.
V Nigeriji otroci tavajo po ulici. Nimajo družin. A so nasmejani. So zelo ponižni fantje, tihi in mirni. Ko pa stopijo na igrišče, so gladiatorji, ki gredo do konca.
O tem, kako poteka iskanje nigerijskih talentov
O izpostavljenosti v javnosti zaradi svojega dela
Večjih težav nikoli nisem imel. Je pa bila situacija, ko smo sodili tekmo Irak proti Iranu, ki je največja tekma v tem delu sveta, in moj pomočnik ni dvignil zastavice ob prepovedanem položaju, kar je pripeljalo do zadetka Irana. Takrat mi je nekdo poslal, da imam 6.000 groženj iz Iraka.
Celotna oddaja Pod prečko, v kateri smo gostili Damirja Skomino in Gorana Obreza