V dobrih tridesetih letih samostojne zgodovine je slovenski šport poskrbel za mnoge presežke. Spekter tekmovanj, v katerem so Slovenci in Slovenke dosegali neverjetne rezultate na mednarodnem nivoju, je tako širok, da nam ga zavida marsikatera večja država. Vitrine in police se šibijo pod težo kolajn, pokalov in lovorik z najrazličnejših velikih tekmovanj.

Ti številni uspehi, o katerih poročamo praktično iz dneva v dan, skrbijo tudi za nepozabne evforije med navijači. Kdo bi lahko pozabil na nepozabna romanja večtisočglave nogometne množice v Belgijo leta 2000 in iskanje odprte upravne enote za izdelavo potnega lista pred finalnim vikendom Eurobasketa v Carigradu 2017? Pa neverjetno povpraševanje po vstopnicah za domače evropsko prvenstvo v odbojki, ko bi lahko razprodali vsaj troje Stožice. Da o vsakoletnem smučarsko-skakalnem prazniku v Planici niti ne govorimo …

A slovenski šport ima na samostojni poti tudi nekaj grenkih trenutkov, ki se jih s spominjamo s kislim nasmeškom. Sprehodili smo se čeznje, v vpogled pa vam v kronološkem zaporedju ponujamo tistih 15, ki so najbolj boleče zlomila navijaška srca slovenskih navijačev.

Od nogometne ekstaze do grenkega razočaranja

Če bi delali lestvico najbolj infarktnih tekem slovenske nogometne reprezentance, bi na vrhu zagotovo pristala tista med Slovenijo in Jugoslavijo na evropskem prvenstvu leta 2000. Sploh prvi obračun nogometašev tedanjega selektorja Srečka Katanca na velikem tekmovanju je slovenske navijače po zadetkih Zlatka Zahovića in Mirana Pavlina ter vodstvu s 3:0 pognal v ekstazo, zaradi česar je bilo razočaranje po zadnjem pisku sodniške piščalke še toliko večje.

Čeprav je imela Slovenija zmago po 60 minutah igre na pladnju, pa se je morala na koncu zadovoljiti “le” z remijem 3:3, za kar sta v razmiku vsega šestih minut z goli poskrbela Savo Milošević in Ljubinko Drulović.

Pršo za Bežigradom razblinil slovenske sanje

Slovenska nogometna reprezentanca je bila po drugem mestu v skupini na pragu še tretje zaporedne uvrstitve na veliko tekmovanje. Na poti do evropskega prvenstva na Portugalskem so ji stali le še sosedi Hrvati, s katerimi so se udarili v dodatnih kvalifikacijah. Odhajajočo zlato generacijo z Miranom Pavlinom, Aleksandrom Knavsom, Milenkom Ačimovićem in Zlatkom Zahovićem na čelu je vodil prekaljeni Bojan Prašnikar, ki je na prvi tekmi v Zagrebu z zadetkom Ermina Šiljaka iztržil remi 1:1.

Le štiri dni pozneje je bilo na Plečnikovem stadionu vse nared za vnovično slavje. In nadaljevanje nogometne evforije. Slovenija je v dvoboj vstopila obrambno naravnana, z namenom branjenja gola v gosteh, še precej več upanja na zmago pa ji je vlila izključitev Igorja Tudorja v 59. minuti. A le trenutek neprevidnosti je bil dovolj, da je dve minuti pozneje napako slovenske obrambe kaznoval Dado Pršo, ki je zadel že v Zagrebu, in tako razblinil slovenske sanje o vnovičnem nastopu na evropskem prvenstvu.

Mrk ob koncu odnesel sanje o kolajnah

Pisal se je september 2007, ko je slovenska košarkarska reprezentanca na evropskem prvenstvu v Španiji napadala prvo uvrstitev v polfinale velikega tekmovanja. Po odličnem prvem in drugem delu tekmovanja, ko je na osmih tekmah izgubila le enkrat, je bil čas za četrtfinalni obračun z Grčijo.

Zasedba Aleša Pipana, v kateri so takrat glavno vlogo igrali Rašo Nesterović, Matjaž Smodiš in Jaka Lakovič, zraven pa je bil tudi že Goran Dragić, je še šest minut in 49 sekund pred koncem vodila za velikih 16 točk. A sledil je katastrofalen zaključek, ko je Grkom uspel delni izid 21:4 za tesno in neverjetno zmago s 63:62. Slovenci so ostali brez boja za kolajne, razočaranje v izbrani vrsti pa je bilo nepopisno.

Administrativna napaka odnesla zmago novinke

Le leto za velikimi rivali z Jesenic se je najmočnejšemu tekmovanju v regiji, takrat imenovani liga EBEL, pridružila ljubljanska Olimpija. In zmaji so že v krstni sezoni (2007/08) na presenečenje vseh zaigrali v finalu. Po izločitvi KAC-a in Linza jim je nasproti stal bogati Salzburg, ki mu je pripadala prednost domačega igrišča. Po dveh gostujočih zmagah vsake od ekip je bil izid poravnan na 1:1, nato pa je bila Olimpija po zmagi na Solnograškem (4:3 po podaljšku) in doma v Tivoliju (4:3) le še korak od senzacionalnega slavja v seriji na štiri zmage.

A na dan pete tekme v Avstriji, ki bi lahko že bila odločilna, je v javnost prišla novica, da so si na Celovški 25 privoščili veliko napako. Na četrti tekmi je bil namreč v zapisniku tudi kaznovani Boštjan Groznik, ker je bilo število zelenih igralcev v registru preveliko, pa je liga ta obračun s 5:0 registrirala v korist rdečih bikov. Namesto 3:1 je bil izid v seriji poravnan na 2:2, šok za izbrance Mika Posme pa je bil prevelik in Salzburg se je veselil naslova s 4:2 v zmagah.

Napaka, ki se ne bi smela zgoditi

Slovenski športniki so se s poletnih olimpijskih iger leta 2008 v Pekingu domov vrnili s kar petimi odličji, a nemara bi lahko osvojili še kakšno več, če se v finalu nastopa na bradlji napaka ne bi primerila enemu naših najboljših telovadcev Mitji Petkovšku. Danes 45-letni Ljubljančan je na Kitajskem veljal za enega od favoritov za odličja, a se mu je v nastopu, ki je bil zelo podoben tistemu, s katerim je leto poprej postal svetovni prvak, ponesrečila izvedba healyjevega vretena.

Pred in po napaki je Petkovšek pokazal vse svoje mojstrstvo, a jasno je bilo, da ocena 15,725 točke ne bo zadostovala za kolajno, temveč le za peto mesto. “Napaka, ki se ne bi smela zgoditi,” je nastop svojega varovanca takrat komentiral njegov trener Edi Kolar.

Tako blizu, pa vendar tako daleč …

Le dve leti po španskem razočaranju so se slovenski košarkarji znova znašla pred vrati raja. Tokrat pod taktirko Jureta Zdovca, ki je pred potjo na Poljsko napovedal medaljo. To je na prizorišča Eurobasketa 2009 v Varšavi, Lodžu in Katovicah privabilo ogromno slovenskih navijačev. Izbrana vrsta je tudi tokrat skupinski del končala le z enim porazom, nato pa kljub odsotnosti Gorana Dragića in Matjaža Smodiša in zaostanku že za 15 točk v četrtfinalnem sosedskem derbiju ugnala Hrvaško za krstni polfinale.

Manj kot 24 ur kasneje je sledil nov balkanski obračun, a Srbija je bila po napetem obračunu predvsem po zaslugi vročega Miloša Teodosića po podaljšku boljša s 96:92. Zdovcu in ekipi, v kateri sta blestela predvsem Erazem Lorbek in Jaka Lakovič je ostal boj za bronasto kolajno, v katerem so se srečali s starimi znanci Grki. Ti so bili tudi tokrat srečnejši, za kar se lahko zahvalijo predvsem centrskemu orjaku Sofoklisu Schortsanitisu, ki je s svojimi prodori slovenskim tekmecem povzročal težave z osebnimi napakami. Tudi tokrat je vsaj do podaljška zmanjkala le ena točka (56:57).

Takrat še Hrvat odnesel prvo biatlonsko kolajno na OI

Začetek biatlonskega sporeda na olimpijskih igrah 2010 v kanadskem Vancouvru je ponudil s sprintersko vremensko loterijo. Zaradi kasnejšega močnega sneženja so imeli veliko prednost tisti tekmovalci, ki so startali med prvimi. Med njimi je bil s številko 2 tudi Slovenec Klemen Bauer, ki je od desetih strelov zgrešil le enega (stoje). V cilju ga je za 3,4 sekunde kmalu prehitel Jakov Fak, ki je takrat nastopal še pod hrvaško zastavo, a treniral s slovensko reprezentanco.

Oba sta do konca preizkušnje prehitela le še presenetljivi zmagovalec Francoz Vincent Jay in Norvežan Emil Hegle Svendsen, kar je pomenilo, da je Sloveniji do prve olimpijske kolajne v biatlonu zmanjkalo manj kot štiri sekunde. Bron Faka je bil po zaslugi dela z Urošem Velepcem in slovensko izbrano vrsto delno tudi slovenski, Mrkopoljčan, ki je le leto zatem dobil tudi slovensko državljanstvo, pa se je za to potezo ’odkupil’ leta 2018 z olimpijskim srebrom v Pjongčangu in štirimi kolajnami na svetovnih prvenstvih.

Sloveniji zmanjkal poljub sreče

Slovenija se je leta 2010 po osmih letih znova veselila nastopa svoje reprezentance na svetovnem prvenstvu v nogometu. Ples kroglic ji je nekaj mesecev pred odhodom v Južnoafriško republiko namenil igranje v skupini C, skupaj z Alžirijo, Anglijo in ZDA. Po zgodovinski zmagi nad puščavskimi lisicami so bili na pragu novih treh točk tudi na naslednji tekmi proti Američanom, kjer so zapravili vodstvo dveh golov in se na koncu morali zadovoljiti le z remijem 2:2.

Če bi zmagali, bi si že zagotovili izločilne boje, tako pa je o napredovanju odločala zadnja tekma z Angleži. To so izgubili z 0:1, vendar bili še vedno v igri za drugo mesto, če bi se vzporedni dvoboj med ZDA in Alžirijo končal brez zmagovalca. A ZDA se je v sodnikovem dodatku nasmehnila sreča, potem ko je zmagovalni zadetek zanje dosegel Landon Donovan. Napadalni vezist je s tem svojo reprezentanco izstrelil v osmino finala, Slovence pa poslal domov. “Zmanjkal nam je tisti poljub sreče, ki bi si ga zaslužili. Naj gre po domače rečeno vse skupaj k vragu,” jeze ni skrival slovenski selektor Matjaž Kek.

Španci dvakrat ustavili Slovenijo in obakrat slavili

Rokometna reprezentanca Slovenije se je do zdaj na velikih tekmovanjih le dvakrat uvrstila med najboljšo trojico. To ji je uspelo na domačem evropskem prvenstvu 2004, ko je v finalu priznala premoč Nemčiji, in na svetovnem prvenstvu 2017 v Franciji, ko se je v boju za bron proti Hrvaški vrnila iz nemogočega položaja. A rokometaši so bili še dvakrat blizu ’žlahtnega’ podviga.

Na SP 2013 v Španiji je po odličnem skupinskem delu (pet zmag na petih tekmah) v izločilnih bojih najprej izločila Egipt (31:26), nato tesno še Rusijo (28:27). Sledil je polfinalni obračun z domačini, ki je brez večjih težav pripadel kasnejšim prvakom Špancem (26:22). Sloveniji je preostal boj za tretje mesto, v katerem pa so bili sosedi Hrvati ves čas korak spredaj in slavili z 31:26. Podobna zgodba se je ponovila tudi na EP 2020, ko so bili v polfinalu znova usodni kasnejši prvaki Španci (34:32), v boju za bron pa je bila Norveška enostavno premočna (28:20).

Pičlih 22 točk preprečilo drugi veliki globus

Enega najbolj bolečih porazov na svoji smučarski poti je v Meribelu 2015 doživela Tina Maze. Koroška šampionka se je povsem do konca sezone borila za svoj drugi veliki kristalni globus, a je bila Avstrijka Anna Fenninger v Savojskih Alpah vendarle premočna.

Avstrijska tekmica, sicer tudi tudi velika prijateljica Mazejeve, je na finalni konec tedna prišla s 30 točkami prednosti pred Slovenko. Na smuku je bila slovenska šampionka četrta, Fenningerjeva, ki po poroki nosi priimek Veith, pa osma. Razlika se je zmanjšala na 12 točk (1373-1361). Avstrijka jo je dan zatem znova povišala za dvajset točk, ko je v superveleslalomu končala na drugem mestu, tik pred Mazejevo. Sledil je slalom, v katerem je Tina s četrtim mestom osvojila 50 točk, Fenningerjeva pa je ostala brez. V veliki finale je tako najuspešnejša slovenska alpska smučarka šla z 18 točkami naskoka (1453-1471), ki pa jih v veleslalomu ni uspela zadržati. Salzburžanka, najboljša veleslalomistka tiste sezone, je namreč slavila zmago, Mazejeva pa je končala na tretjem mestu in drugi globus izgubila za vsega 22 točk. Je pa zato drugega zapored dobila danes 32-letna Avstrijka.

Najbolj grenka dvojna zmaga v zgodovini slovenskih smučarskih skokov

Ljubitelji smučarskih skokov še vedno pomnijo nepozabno sezono 2015/2016, v kateri je Peter Prevc na krilih 15 zmag pokoril konkurenco in po Primožu Peterki postal komaj drugi Slovenec z osvojenim velikim kristalnim globusom. A skakalec iz Dolenje vasi bi se naslova najboljšega lahko veselil že leto poprej, če mu tega ne bi na zadnji tekmi sezone v Planici – na isti dan, kot je Mazejeva izgubila globus v Meribelu – preprečil kar rojak Jurij Tepeš.

Ta je nedeljsko preizkušnjo po zaslugi drugega, skoraj popolnega poleta (244 metrov; 5x ocena 20) dobil za vsega 2,8 točke pred drugouvrščenim Prevcem, ki je v skupni razvrstitvi zbral enako število točk kot njegov največji konkurent Severin Freund (1.729). A smetano je na koncu vseeno pobral Nemec, saj je v sezoni dosegel več zmag od slovenskega šampiona. Končni razplet je v naslednjih dneh sicer poskrbel za nemalo polemik, saj je bil del slovenske javnosti prepričan, da bi moral Tepeš zmago prepustiti rojaku.

Boleč spomin na St. Jacobs Park

Če je St. Jacobs Park v Baslu po zmagi v kvalifikacijah za SP 2002 nad Švico dolgo veljal za srečno prizorišče slovenske nogometne vrste, se je to 14 let pozneje povsem spremenilo. V sedmem krogu kvalifikacij za nastop na Euru 2016 sta se reprezentanci znova pomerili, zmage pa so se veselili domači. Poraz je bil še toliko bolj boleč, saj so Slovenci v rokah držali zmago z 2:0, a so nato Švicarji v zadnjih desetih minutah z dvema rezervistoma uprizorili popoln preobrat in bili boljši s 3:2. Z neuspehom so si Slovenci dokončno zaprli vrata za drugo mesto v skupini in neposredno uvrstitev na turnir v Franciji.

Komercialno nezanimivi Slovenci ostali pred vrati elite

Na krilih drugega mesta na evropskem prvenstvu leta 2016 je slovenskim odbojkarjem le leto kasneje uspel nov odmeven rezultat. Skozi nastope v drugem razredu svetovne lige so se prebili do prvega mesta, nato pa slavili tudi na zaključnem turnirju v Avstraliji, ko so premagali reprezentance Nizozemske, Avstralije in Japonske in si odprli vrata elite.

A sledilo je neprijetno presenečenje s strani Mednarodne odbojkarske zveze (FIVB), ki je tekmovanje ukinila in ga nadomestila s finančno donosnejšo ligo narodov, kjer prostora za komercialno nezanimivo Slovenijo med 16 reprezentancami ni bilo. “Če bo potrebno, bomo šli tudi na Mednarodno športno razsodišče,” je bil ogorčen predsednik Odbojkarske zveze Slovenije Metod Ropret.

Grožnje so očitno zalegle, saj je FIVB krivico delno popravila s tem, da je Ljubljani leta 2019 zaupala organizacijo kvalifikacijskega turnirja, kjer so Slovenci še enkrat več dokazali, da sodijo v sam vrh svetovne odbojke.

Grenko-sladki 19. september 2020: poraz enega pomeni zmaga drugega

Malokdo je pred predzadnjo etapo dirke po Franciji 2020 (zadnja na Elizejskih poljanah je rezervirana za parado šampionov) pričakoval takšen razplet. Primož Roglič je z ekipo Jumba Visme v treh tednih dirkanja po francoskih cestah storil vse, da se v Pariz pripelje v rumenem. Pred 36,2 kilometra dolgim gorskim kronometrom na planoto La Planche des Belles Filles je imel pred mlajšim rojakom Tadejem Pogačarjem 57 sekund prednosti in glede na formo se je 20. etapa zdela le še formalnost za potrditev skupne zmage na Touru.

Foto: Guliverimage

Foto: Guliverimage

Foto: Guliverimage

Foto: Guliverimage

Foto: Guliverimage

Toda Pogačar je z izvenserijskim kronometrom deklasiral konkurenco (drugouvrščeni Tom Dumoulin je zaostal minuto in 21 sekund) ter se kot prvi zmagovalec Toura vpisal v zgodovino slovenskega in svetovnega kolesarstva. Roglič je ob solidnem nastopu končal kot peti (+1:56), skupno pa je zadržal drugo mesto (+0:59). Pogačar pa je poleg rumene majice osvojil še belo (za mladega kolesarja) in pikčasto (za najboljšega hribolazca). Razplet je poskrbel za veliko razklanost slovenskega kolesarskega občinstva, ki traja še danes, ob tem pa so številni pozabili na neverjeten uspeh, o katerem smo lahko včasih le sanjali. Na podelitvi v Parizu sta na prvi in drugi stopnički stala Slovenca!

Polaganje stran od (vsaj) srebra, domov praznih rok

Vse od naslova evropskih prvakov leta 2017 je slovenska košarkarska reprezentanca čakala na drugo poglavje pravljice z Luko Dončićem v glavni vlogi. Dočakali smo jo lani, ko je z novim selektorjem Aleksandrom Sekulićem v Litvi najprej utišala domačine in z uvrstitvijo na olimpijske igre v Tokiu spisala zgodovino. A prav vsi člani ekipe so poudarjali, da na Japonsko ne gredo zgolj sodelovati. Z zmagami nad Argentino (118:100), Japonsko (116:81) in Španijo (95:87) v skupinskem delu so to le potrdili, ko je v četrtfinalu padla s kar 24 točkami razlike (94:70) padla še Nemčija, pa je bila meja samo še nebo.

Sledil je nepozabni polfinalni obračun s Francijo. Ves čas je bil izjemno napet, izenačen in tesen. Francozi so v končnico vstopili z manjšo prednostjo, a je Klemen Prepelič z izsiljenim prekrškom in trojko pol minute pred koncem Slovenijo približal le na točko zaostanka. Francija je zapravila zadni napad, Slovenci pa bi ob košu slavili zmago in finale. Dončić je ob podvajanju nasprotniku našel Prepeliča, ki je mimo Nicolasa Batuma švignil v prodor in polagal za zmago, toda Francoz je njegov poskus v zadnjih sekundah tekme zaustavil in Sloveniji preprečil vsaj srebrno kolajno (90:89). V boju za bron je proti Avstralcem in razigranemu Pattyju Millsu zmanjkalo energije in motivacije (93:107), tako da so se Slovenci domov vrnili z nehvaležnim, a vseeno neverjetnim četrtim mestom.