Znova je prišel tisti čas v letu oziroma štiriletnem ciklu, ko bo Albin Tahiri odložil zobozdravstveno orodje, v svojem ljubljanskem stanovanju napolnil potovalko, v slovo poljubil svojo partnerko, si nadel oblačila kosovske reprezentance in se s tekmovalno akreditacijo odpravil na zimske olimpijske igre. Drugič. "Tokrat verjetno res zadnjič," pred potjo v Peking v pogovoru za Sportklub priznava slovensko-kosovski alpski smučar.

Olimpijski komite Slovenije bo v ponedeljek, torej slab teden po tem, ko je izvršni odbor potrdil seznam potnikov v Peking, naznanil, katera športnika bosta na slovesnem odprtju zimskih olimpijskih iger (4. 2.) nosila slovensko zastavo. Tudi tokrat, podobno kot že na poletnih igrah v Tokiu, bosta namreč reprezentanco v olimpijsko areno popeljala športnik in športnica. Ne bosta pa edina Slovenca v tej vlogi.

Kosovsko zastavo bo namreč vihtel 32-letni Albin Tahiri, koroški alpski smučar, ki je leta 2009 slovenski smučarski potni list zamenjal za kosovskega. Albin je namreč sin kosovskega Albanca, ki se je v 80. letih preteklega stoletja zaposlil v ravenski železarni in si na Koroškem ustvaril družino.

Tahiri, ki je že nastopil tudi na treh svetovnih prvenstvih in zbral sedem štartov na tekmah svetovnega pokala, je barve najmlajše države s področja nekdanje SFR Jugoslavije branil že na predhodnih igrah v Pjongčangu. Kosovo je s tem dobilo prvega zimskega olimpijca, smučar pa je izpolnil svoj športni cilj. Tedaj je namignil, da je njegovo smučarsko poslanstvo končano. Toda …

“Res je, moj karierni cilj je bil nastop na olimpijskih igrah v Pjongčangu. Sam pri sebi sem računal, da se bo s tem moja smučarska kariera končala. Poleg tega sem po igrah v Južni Koreji začel povsem redno hoditi v službo. Nato pa so se oglasili pri kosovskem olimpijskem komiteju. Pojasnili so mi, da, vsaj v hitrih disciplinah, nimajo smučarja, ki bi dosegel to raven, in me prosili za podaljšanje kariere. Nisam znal pritrditi. Nekako se je nato vse skupaj odvilo zelo spontano. Prvenstvo v Aareju, koronavirusna prekinitev tekmovanj, prvenstvo v Cortini d’Ampezzo … In zdaj – olimpijske igre,” pojasnjuje Tahiri.

Drugič. Zadnjič?

V Pekingu bo nastopil v kombinaciji, smuku, veleslalomu in slalomu. “V tehničnih disciplinah je norma, laično povedano, postavljena zelo nizko. Ni se tako zelo težko prebiti na ZOI. Zakaj? Mednarodni olimpijski komite in Mednarodna smučarska zveza seveda želita videti športnike iz številnih držav. Posledično se lahko zanašam na izkušnje. Prav veliko slaloma in veleslaloma namreč ne treniram. Slika je nekoliko drugačna v hitrih disciplinah. Tam je meja precej višja, saj organizatorji, predvsem v strahu pred hujšimi padci in poškodbami, ne želijo popolnih eksotov. Tudi meni v superveleslalomu ni uspelo izpolniti norme. Sem jo pa v smuku,” proti Kitajski pogleduje olimpijec.

Zdi se, da bo tokratni olimpijski nastop za Tahirija vendarle zadnji. “Ko sem se prvič uvrstil na olimpijske igre, so me prevevali izjemni občutki. Večkratno potenciranje tega, kar čutim zdaj. Bil sem ponosen. Bil sem zmagovalec. To je bila zmaga moje vztrajnosti, s katero sem dosegel osebni cilj. Zdaj je, roko na srce, položaj malce drugačen. Verjetno predvsem zaradi vseh teh težav in ukrepov, ki spremljajo epidemijo. Občutki so torej drugačni. A po drugi strani je to tista pika na i. Neke vrste zaključek,” priznava in dodaja, da bi bilo z njegove strani pošteno, da bi v prihodnje ob službi več časa namenil svoji partnerki, s katero sta se ustalila v Ljubljani.

Ko je prvič odpotoval na ZOI, je tedanji kosovski predsednik Hashim Thaci nepoznavalsko in vzneseno izrazil upanje, da bi se na Kosovo vrnil s kolajno. In medtem ko so kosovski judoisti osvojili že kar tri zlate olimpijske kolajne, pa se Tahiri seveda dobro zaveda svojih omejitev. Nenazadnje v nobeni disciplini ni uvrščen med najboljših 300 na FIS lestvici.

“Trudim se, da ohranjam dobro fizično pripravljenost. Cilj je, da korektno in suvereno nastopim. Da bi bil kos olimpijskemu smuku. Sem pa seveda realen in vem, da nisem v boju za najvišja mesta,” se nasmehne smučar, ki je v tej sezoni na snegu prebil vsega 30 dni. Mnogi tekmeci s takšno številko razpolagajo že pred prvo tekmo.

Vseeno poudarja, da so na Kosovu ponosni na dejstvo, da imajo svoje udeležence na ZOI. Ob Tahiriju bo tokrat to še 17-letna smučarka iz Prištine Kiana Kryeziu. “Ko sem prvič prišel na pogovore na Kosovo, okrog leta 2009, je bilo vse, kar so imeli, ena sobo s starim računalnikom. V dobrem desetletju se je marsikaj premaknilo. Vseeno je smučarska razvitost povsem neprimerljiva z večjimi ekipami. Tudi zdaj sem na tekmovalnih poteh pravzaprav sam zadolžen za vse. Rezervacija nočitev, dogovarjanje za trening na terenu, logistika, zagotavljanje opreme … Še dobro, da mi mnogi pomagajo. Tudi Slovenci,” pravi kosovski zastavonoša.

Zobozdravstvena kariera

Ko razmišlja o svoji smučarski karieri, Albin Tahiri izpostavlja vztrajnost, ki je prenosljiva tudi na osebno in poslovno področje. “Nikoli ne obupaj! To je moto, ki se ga držim,” pravi Tahiri, ki ob priznavanju, da njegov tekmovalni ogenj ugaša, že zre proti službeni karieri. Je namreč doktor dentalne medicine in specializant oralne kirurgije. Tri leta je bil zaposlen v dentalnem centru KG Dent na Turjaku, s prvim oktobrom pa se je podal v specializacijo oralne kirurgije. “To me tudi v prihodnje najbolj mika,” pravi Tahiri, ki je razpet med zdravstvenim domom Adolfa Drolca v Mariboru in oddelkom za maksilofacialno in oralno kirurgijo na stomatološki kliniki UKC Ljubljana.