Čeprav se je sezona zanjo končala še preden se je dobro začela, najboljša slovenska smučarka Ilka Štuhec verjame, da se znova lahko vrne med najboljše. "To je gotovo tudi cilj. A v tem trenutku govoriti kaj več ni najbolj smiselno, ker je še prezgodaj," odgovarja svetovna prvakinja.

Kako ste se odločili, da se ukvarjate ravno s smučanjem?
Odločitev v bistvu ni bila težka. Lahko bi rekli, da mi je bilo vse skupaj položeno v zibelko, saj sta se že mama in oče ukvarjala s smučanjem, pred mano je smučanje trenirala tudi starejša sestra. Vse skupaj je tako prišlo kar samo od sebe, mi ni preostalo kaj veliko drugega kot iti na smuči. Res pa je tudi, da ko sem enkrat začela, nikoli več nisem želela odnehati.

Kako težko ste prišli do vrhunskega nivoja? Imeli ste velike težave s poškodbami. Kako je izgledala vaša pot?
Da ni bilo lahko, je morda preenostavno povedano. Res je, mojo predvsem člansko kariero so obeležile številne poškodbe, ki pa so sestavni del športa. Moramo jih sprejeti in iti preko njih. Če imaš cilj in si nečesa želiš najbolj na svetu, potem moraš temu slediti in ne odnehati, ko ti pot prekriža poškodba, ali dve, ali tri, in tako naprej. Enostavno moraš vztrajati in verjeti. Lani so tako tudi pri meni prišli uspehi, zmage v svetovnem pokalu in na svetovnem prvenstvu. Ko pogledam nazaj, vidim, da se je vse izplačalo in da sem vendar izbrala pravo pot s tem, ko sem vztrajala pri smučanju.

Finančno tudi ni bilo najlažje vse pretrpeti, saj je smučanje drag šport, šele ko prideš do samega vrha, je v tem pogledu malce lažje. Je tako?
Drži, tudi v tem pogledu ni enostavno, še vedno ni. Področje financ sem sicer vedno prepustila drugim, predvsem mami, sama sem si prizadevala za napredovanje na snegu. Še zdaleč pa ena sezona, kakršno sem imela lani, ne pomeni finančnega varstva tudi v prihodnosti. Stroški so namreč težko predstavljivi. Številke od nagrad na tekmah svetovnega pokala izgledajo lepo, a velikokrat pozabimo odšteti davek, ki znesek občutno zniža.

Minulo sezono ste poskrbeli za pravi bum. Kaj se je točno zgodilo, da so vse stvari prišle na svoje mesto?
V prvi vrsti se je res poklopilo veliko stvari, kar je predpogoj za uspeh v smučanju. Počutila sem se zdravo, bila sem odlično fizično pripravljena, v ekipi smo se izjemno dobro ujeli, naredili odlične priprave in počutila sem se sproščeno. Enostavno bi lahko rekli, da sem se samo smučala kakor znam. Nisem razmišljala o ostalih stvareh, nisem se obremenjevala s pričakovanji drugih, osredotočila sem se le na svoje smučanje. Vse skupaj, z odlično opremo vred, je prineslo tudi rezultate.

Prva zmaga v Lake Louisu so bile tudi vaše prve stopničke, vseeno pa ste dolgo čakali na ta dan, največ zaradi poškodb. Kaj vas je gnalo, da ste verjeli, da se bo to nekoč zgodilo?
Hm, v bistvu nikdar nisem verjela, da mi ne bo uspelo. Nekateri pravijo, da sem trmasta, morda je tudi to razlog. Kot rečeno, veliko stvari se je moralo postaviti na pravo mesto.

Tukaj pridemo do izjemno pomembne stvari – številni smučarji, ki so odlični med mladinci, potem ne uspejo nadaljevati v tem ritmu med člansko konkurenco. Čemu morajo smučarji posvečati največ pozornosti, ker je svetovni pokal vendarle nivo nad vsem ostalim?
Težko je reci, kaj je tisto glavno, zakaj nekaterim nikoli ne uspe prenesti uspehov iz mladinskih kategorij v članske. Mogoče je eden od razlogov ta, da jim ‘stopi v glavo’, ali pa enostavno ne zmorejo spremeniti razmišljanja in niso pripravljeni delati več. Konkurenca je namreč zelo zelo velika.

V minuli sezoni ste bili 13-krat na stopničkah, sedemkrat zmagali, osvojili dva mala kristalna globusa, postala svetovna prvakinija. Kateri od teh trenutkov vam je najljubši?
Skoraj nemogoče je izbrati najljubšo stvar. Vsaka je posebna na svoj način. Pri vsaki so bile drugačne okoliščine, ki jih simbolizira medalja, globus, pokali. Zmaga na svetovnem prvenstvu je nekako potrditev tega, da nikdar ne odneham in tudi po dveh slabših nastopih lahko odpeljem najboljše in zmagam. Mali kristalni globusi na drugi strani kažejo konstantnost, saj moraš biti pri vrhu ali na vrhu skozi celotno sezono, da na koncu osvojiš to lovoriko v posamezni disciplini. Prva zmaga pa je tako ali tako nekaj, kar se spominjaš vse življenje.

Eden od razlogov za uspeh je tudi ta, da vam mama skrbi za smuči. Koliko lažje je delati, ko sodeluješ z nekom, ki te pozna boljše od vseh? Je to tajna skrivnost uspehov?
Moja mama je razred zase, zame je ona vedno zmagovalka. Če že govorimo o tem, da je v naši ekipi serviserka in mi pripravlja smuči, potem lahko omenimo, da je edina ženska serviserka v svetovnem pokalu. V naši ekipi smo postali kot mala družina in tudi to je bil del mozaika uspešne sezone.

Kdo je imel ob mami še važno vlogo v razvoju vaše kariere?
V različnih obdobjih moje kariere mi je pomagalo veliko ljudi. V zadnjih letih ali pa recimo od poškodb naprej vsekakor moja bližnja ekipa sodelavcev, iz zelo različnih področij. Ja, na koncu odpeljem progo sama, da pa 100 % pripravljena stojim na startu pa je zaslužen vsak od njih, po svoje.

Če se vrnemo na začetek vaše kariere. Postali ste mladinska svetovna prvakinja v slalomu, potem pa do lanske sezone v tej disciplini niste nastopali. Ste se za to spremembo odločili, ker ste ugotovili, da lahko resno konkurirate tudi v skupnem seštevku?
Nikoli ne najbolj rada odgovarjam na vprašanje, če sem specialistka za kakšno disciplino. Ne smatram se za to namreč, vedno treniram vse. Koliko časa posvetimo posamezni disciplini, pa določi trener. Vsega žal ne more biti dovolj, saj tekom pripravljalne sezone ni dovolj časa.

Na žalost ste letošnjo sezono končali, še preden ste jo sploh začeli. Kako težko ste sprejeli poškodbo, glede na vse, kar ste dosegli v minuli zimi pa tudi dejstva, da so na sporedu olimpijske igre?
Večkrat sem že poudarila, da je bila ta poškodba najtežja za glavo. Resnično sem želela nadaljevati v ritmu lanske sezone, tudi priprave so šle odlično. Žal je prišlo potem do poškodbe. Postavila sem si nove cilje, uspešno okrevanje in povratek v naslednji sezoni. Stvari ne želim prehitevati.

Verjamete, da se lahko po okrevanju vrnete na isti nivo ali morda celo izzovete najboljše v boju za veliki kristalni globus?
Verjamem, da lahko znova spadam med najboljše. To je gotovo tudi cilj. A v tem trenutku govoriti kaj več ni najbolj smiselno, ker je še prezgodaj. Kot rečeno, korak za korakom, najprej uspešna rehabilitacija, povrnitev moči in zaupanja v koleno, potem pa naprej.

Od letošnje sezone ste v ekipi Milkinih smučark, kar je še eno priznanje za vaše uspehe. Kaj čutite ob tem?
V čast mi je, da sem v Milkini “ekipi”. Milka ima bogato tradicijo v alpskem smučanju in izjemno sem vesela, da sem tudi v tem pogledu v družbi odličnih smučark. Nenazadnje je to še ena potrditev odlične sezone in hkrati odgovornost za prihodnje sezone.

Če bi lahko izbirali, v kateri disciplini bi nastopali za vedno in zakaj?
Smuk. Ker ga obožujem. Rada imam hitrost, adrenalin in vse kar spada zraven.

Kako izgleda dan Ilke Štuhec med sezono in izven nje?
Niti ni takšne razlike, če sem čisto iskrena. Ko se zaključi uradni del sezone, namreč smučarji še naprej ostajamo na snegu, iščemo smučišča kjer lahko podaljšamo snežne treninge, enako velja tudi za avgust. Sicer pa je rutina podobna – zgodnje vstajanje, zajtrk in trening na snegu v zgodnjih jutranjih in dopoldanskih urah. Po treningu kosilo in obvezen počitek, popoldan pa sledi še kondicijski trening. Med sezono tu dodamo oziroma popoldan kombiniramo tudi z ogledom posnetkov voženj in analiziramo podrobnosti kje se da vse skupaj še izboljšati. V prostem času rada berem in pogledam kakšen film ali dokumentarec, se pogovarjam s prijatelji. Ker me naslednji dan znova čaka zgodnje bujenje, se tudi bolj zgodaj odpravim spat. Počitek je namreč ključen za dober trening in zbranost. Ob tem so tukaj tudi sponzorske obveznosti in medijske aktivnosti, ki pa jih skušamo urediti tako, da čim manj posegajo v proces treninga in počitka.

Do konca kariere vas čaka še kar nekaj sezon, toda ali načrtujete, da tudi potem ostanete v smučanju ali bi se raje ukvarjali s čim drugim? Študirate ekonomijo, ali se boste čez nekaj let posvetili temu?
Upam no, da bo kariera v smučanju trajala še kar nekaj časa. Zaenkrat še ne razmišljam zelo, kaj bom, ko bom enkrat zaključila kariero. Vsekakor pa je smučanje moja največja strast in želim v njem na nek način ostati. Kako, bomo videli. Morda pa se pojavi tudi še kaj drugega, kdo ve.

S čim se še ukvarjate ob smučanju? Kateri športi vas še zanimajo?
Na prvem mestu je smučanje, na drugem smučanje in potem na tretjem še enkrat smučanje. Sicer imam rada večino športov, moram pa priznati, da me v zadnjem obdobju navdušuje vesljanje. Tudi zato, ker je veslanje velikokrat del mojega treninga v pripravljalnem obodbju. Je zelo zanimiv šport in predvsem veliko bolj zahteven, kot si predstavljamo.