Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Ko združimo čaj z Ilko Štuhec ter kavo z njeno mamo in trenerko Darjo Črnko, pridemo do dvojnega intervjuja s protagonistkama velike zgodbe o smučarski vrnitvi leta. Mariborčanki odkrito o razlogih za smučarski zasuk, medsebojnem odnosu, materinskem klicu, krutosti profesionalnega športa, temah med novoletnim kosilom in še marsičem.
“Čestitke, čestitke,” se je namesto pozdrava oglasil znanec, ko sta Ilka Štuhec in Darja Črnko vstopili v eno od mariborskih kavarn. Tovrstni pozdravi so bili pod Kalvarijo skorajda del vsakdana, a so po drugem naslovu svetovne prvakinje zamrli. Za skoraj štiri leta. Do začetka nove sezone, v kateri je 32-letna Štajerka osmislila odločitev za nadaljevanje kariere in unovčila pomladne spremembe. Minuli mesec se je z drugim mestom v St. Moritzu vrnila na smukaške stopničke, potrdila oziroma nadgradila predhodne obetavne rezultate in se vključila v boj za smukaško odličje svetovnega pokala.
“Še sem tu,” pomežikne edina slovenska smukačica, ki je bila v napovedih pred sezono previdna, a danes z mamo in glavno trenerko Darjo Črnko v en glas priznavata, da sta slutili takšen scenarij. “Znova si zaupam, znova jaz napadam. In uživam,” pravi lastnica dveh malih kristalnih globusov in zmagovalka devetih tekem svetovnega pokala.
Na ta način je poskrbela za podaljšek edinstvene smučarske zgodbe o uspehu. Ta ni posebna le zaradi številnih zdravstvenih težav, s katerimi se je soočala, temveč tudi zaradi dejstva, da je glavnino športne poti prehodila v mamini družbi. Ta je po izobrazbi gradbena inženirka, na službeni poti pa smučarska delavka. V zadnjih letih v hčerini službi. Tako bo, kot sta nama zaupali v dvojnem intervjuju, do konca Ilkine kariere.
VIDEO: Želje za leto 2023
Dvojni intervju: Ilka Štuhec in Darja Črnko
Za začetek se vrnimo v olimpijski Peking. Le 22. mesto v smuku, solze, razočaranje … Predvidevali smo, da je smučarska kariera končana. So bile vajine misli podobne?
Ilka Štuhec: Večkrat sem pomislila na slovo. Ne vem sicer, zakaj je bil Peking ta prelomnica. Takrat mi je bilo zelo težko. A poznala sem ozadje zgodbe. Na cedilu me je pustilo zdravje, nato je v preveliki želji po uspehu zatajila še glava. Vedela pa sem, da se je težko vrniti med najboljše.
Darja Črnko: Prav v Pekingu sem prvič pomislila na to, da bi se lahko Ilka odločila za konec kariere. Res je, večkrat je dejala, da utegne zaključiti. A vselej sem slutila, da ne bo kar tako zlahka vrgla vsega stran, saj bi si to lahko očitala do konca življenja. Ko namreč smučar zapre vrata, prave poti nazaj ni. Takrat sem ji dejala le, naj izključi vse zunanje vplive. Odločitev je njena. S tem bo tudi živela. A tu se je videlo, da sva si podobni. Da, lahko bi smuči postavila v kot. Toda delo še ni bilo končano. Nekaj ji je govorilo, da ni.
Predpogoj za nadaljevanje kariere ste videli v spremembah. Nove smuči (Kästle) in prevetren spremljevalni štab. Je na rezultatski zasuk vplival še kakšen element?
Štuhec: Saj ste sami že vse povedali. Ha, ha … Da, z novimi ljudmi je prišla nova energija, tudi dodatna motivacija. Ta pri meni ni bila sporna. A za uspeh potrebuješ tudi nekoga, ki verjame vate in živi za ta uspeh. Odlično smo se ujeli. Poleg tega sem si na novih smučeh znova začela zaupati.
Ob spremembah si je mama znova naložila težjih nahrbtnik, saj je morala prevzeti vlogo glavne trenerke.
Črnko: Težko ga nosim, a sem se zavestno odločila za to pot. Žal je svojo vlogo odigral tudi denar. Jasno je, da imajo tuji strokovnjaki drugačne zahteve. Stefan Abplanalp je sicer pri nas delal za manjši znesek, kot pa bi ga dobil v tujini. Na koncu se tudi ta račun, žal, ni izšel. Prav zaradi tega sem prevzela težje breme. Sem pa neizmerno zadovoljna, da je ekipo okrepil Marko Vukićević. Že po najinem prvem pogovoru sem vedela, da je pravi človek za našo ekipo. Poznala sem ga kot prijaznega fanta, ki je včasih treniral z našimi smukači. Nato mi je na uho prišlo, da bi rad delal v smučarskem svetu.
Štuhec: Res je novinec v trenerskih vodah, a ima tako neverjeten občutek, da daje vtis strokovnjaka z bogatimi trenerskimi izkušnjami.
Črnko: Se strinjam. Tudi mirnost je njegova odlika. Poleg tega pa je v našem športu moški spol še vedno prevladujoč, zato ga z veseljem potisnem v pogovore.
Kot ženska čutite zapostavljenost?
Črnko: Seveda, še vedno. Najprej sem bila edina ženska v klanu serviserjev. Zdaj sem se znašla med trenerji. To je poseben svet. Da, med nami je nekaj trenerk, po novem je celo na čelu kanadske ekipe ženska (Karin Harjo, op. a.), a ve se, kakšen je prevladujoči vzorec. Poleg tega sem še mama svoje tekmovalke. Saj veste, nora mama, ki skrbi za svojo hčerko.
Rezultati letos govorijo svojo zgodbo. Kaj pa smučarski občutek?
Štuhec: Zaupam si. Zdaj jaz napadam progo. Ne ona mene.
Ta zasuk je bil verjetno viden že na treningih …
Črnko: Da, v Čilu je že bilo mogoče slutiti, čeprav časi še niso bili najhitrejši. Ne bom pozabila trenutka, ko je Ilka prvič smučala z novo superveleslalomsko smučjo. Takrat sem stala z odprtimi usti. “Yes,” sem dejala. Vedela sem, da je nazaj.
Štuhec: Da, še sem tukaj. Ha, ha …
Ne skrivate zadovoljstva z novim opremljevalcem. Ob tem se poraja vprašanje, ali niste morda predolgo vztrajali s Stöcklijem?
Črnko: Tako se je moralo odviti. Upali smo, da bodo pripravili ustrezne smuči. Vseskozi smo jim dopovedovali, da želimo nove-stare smuči. Brez uspeha. Stöckli je zaradi vezi zamenjal celotno smučko. Pravzaprav sta ostala le napis in barva. Ostalo je bilo povsem drugače in predvsem za Ilko preveč agresivno.
Kako so se na vrnitev na stopničke odzvali pri Stöckliju?
Štuhec: Ne vem in mi je tudi vseeno.
Črnko: S predstavniki Stöcklija se ne srečujemo, saj v ženski karavani svetovnega pokala skorajda niso več prisotni. Je pa tudi meni dokaj vseeno.
Kako ste pravzaprav našli Kästle oziroma oni vas?
Črnko: Ko je postalo jasno, da Ilka zapušča Stöckli in je v vodo padla možnost sodelovanja s Salomonom, je dal pobudo za Kästle menedžer Kilian Albrecht. Nato smo se hitro našli. Ne najdem besed, s katerimi bi opisala njihovo podporo. Pa tudi veselje, ki so ga kazali ob stopničkah v St. Moritzu. Jokali so, se objemali, skakali, se navdušeno fotografirali … Mimogrede, ko je videl fotografijo z zmagovalnega odra, me je poklical vodja reprezentanc Janez Slivnik in me spraševal, kdo so vsi ti ljudje. Vsi so bili tam. Tudi lastnik podjetja Tomaš Nemec, ki je izjemno življenjski. Ne poznam veliko bogatašev, a če bi bili vsi tako normalni, bi bilo res lepo.
Verjetno vrnitev med najboljše spreminja idejo o dolžini kariere …
Štuhec: Dan za dnem, tekma za tekmo. Nimam konkretnega načrta.
Skupaj do konca? Si lahko predstavljali smučanje brez vajinega sodelovanja?
Črnko: Če me ne bo nagnala, ji bom pomagala do konca. Je tako, Ilka?
Štuhec: Da, čeprav je mamo včasih lažje nesti kot pa prenašati, pa si res ne predstavljam kariere brez njene pomoči. Tudi pravega razloga, zakaj bi se ločili, ne vidim.
Vez mama-hči je ena najbolj edinstvenih in kompleksnih. Jo je šport v vajinem primeru dodatno zaznamoval ali spreminjal?
Štuhec: Prišli sva tudi že do točke, ko se nisva želeli videti in ne poznati.
Črnko: Da, pred leti sem bila del sezone celo doma. Tako daleč je prišlo.
Štuhec: A to je naravno. Pride tudi do takšnih trenutkov. Delam v službi rezultata. To je edino merilo. Ko so rezultati dobri, vsi skupaj lažje dihamo. Posledično vpliva to tudi na najin odnos. Ko ni rezultata, se vsaka bori na svoj način. Pogledi na nadaljnje poteze se lahko močno razlikujejo. Prihaja do trenj. In je prihajalo.
Črnko: Vedno sem govorila, da odnosa hčerka-mama ne bom nikoli ogrozila. Zdaj to že več kot dvanajst let počnem vsaj desetkrat na dan. Letos sva znova na hudi preizkušnji. V preteklih letih je imel namreč glavno besedo trener. Jaz sem se “bunila” nekje v ozadju. Zdaj sem znova v ospredju. Imam večjo besedo. O tem sva se veliko pogovarjali, jaz pa sem si zabičala, da ne bom kazala strahu.
V športu pač ni stikala, s katerim bi izklopili odnos mama-hči in preklopili na izključno trenerka-tekmovalka …
Črnko: Res je. Ta vez je dosmrtna, pa če se gledava ali ne. Res pa je, da najin odnos hčerka-mama ni običajen. Veliko sva skupaj. Včasih je to naporno. Iščeva kompromise. Mama in hčerka? Poglejte, jaz sem kura. Skrivam jo pod krilom. Ona pa ne more brez mamice.
Štuhec: Zaključena zgodba. Ha, ha …
Katere odlike pa je osvetlila skupna športna pot?
Štuhec: Mama je še vedno tu. Vztraja, dela in verjame.
Črnko: Če je Ilka rekla vztrajnost, bi jaz dodala, da je ona mojo vztrajnost nadgradila. Ve, kaj hoče.
Hčerka se je pred maminimi očmi iz deklice razvila v odraslo žensko. V smučanju in skozi smučanje.
Štuhec: To je privilegij. Zase pravim, da nisem nič izgubila, doživela pa sem nepredstavljivo več od vrstnic. Leta tečejo. Še vedno smučam. Res je, moje vrstnice so si medtem že ustvarile družine. To je velika razlika. Jaz nekega izrazitega materinskega klica še nisem začutila.
Štiri leta starejša Dora je hodila po drugačni poti.
Črnko: Dora in Ilka sta si zelo različni. Kot noč in dan. Kot ne bi bili iz istega gnezda. Ima pa Dora odličnega partnerja. Dobro jima gre. Žal ji ne morem pomagati, kot bi želela. Ko pa smo skupaj, sem najbolj srečna babica. To je najboljša služba. No, tudi Dora je bila kakovostna smučarka. Žal so jo zaustavile poškodbe. Pa tudi denarja nismo imeli. Zame je bila to dobra šola. Prav zaradi tega sem si zabičala, da si bom pri Ilki odrezala roko, če bo treba, da bi ji pomagala na smučarski poti.
Javna skrivnost je, da ste za Ilkino karieri zastavili velik del premoženja in vzeli zajeten kredit. Denar se je skozi rezultate vrnil. Toda zavedanje tega lahko nato preseže smučarsko odgovornost in vodi do pretirane obremenjenosti. Kako sta se spopadali s tem?
Štuhec: Dokler sem to čutila, rezultatov ni bilo. Razmišljanje o denarju ne spada na štart. Kdor razmišlja o denarju, je, kot radi rečemo v Mariboru, “gotof”.
Črnko: Ilka marsičesa ni vedela. Še danes ne ve. Nisem je želela dodatno obremenjevati. Pa saj niti ni pomembno. Nekako smo zvozili. To je v tem trenutku najbolj pomembno. Se pa strinjam, da najboljši ne smučajo z mislijo na denar. Nikakor.
Kakšna je vaša božična večerja? Ali pa novoletno kosilo? Se v pogovoru lahko izognete smučarskim temam?
Štuhec: Težko mine brez pogovora o smučanju, pa če bi si tega še tako želela. A to me niti ne moti. Smučanje je pač del mojega oziroma našega življenja.
Črnko: Ilka je v očeh svojih nečakinj smučarska boginja. Sta tudi zelo zvedavi. Stalno sprašujeta o smučanju. To je seveda normalno.
Štuhec: Mojca me je zadnjič vprašala, zakaj nisem zmagala. Odgovorila sem ji, da nisem bila dovolj hitra. Ta odgovor je bil zadosten. Pa smo se lahko naprej pogovarjali o sošolcih, glasbeni šoli …
Vprašajmo namesto nečakinj: boste še kdaj zmagali?
Štuhec: Trudim se.
Nazadnje vam je to preprečila Sofia Goggia, ki pogosto premika meje smučarske “norosti”. Njen slog smučanja, tveganje, hoja po robu … In nazadnje nastop z zlomljeno dlanjo, le dan po operaciji.
Štuhec: Tudi če to zgodbo z roko pustimo ob strani, saj bi, preprosto rečeno, z zalepljeno palico lahko smučala vsaka, je dejstvo, da je Sofia stroj. Neverjetna je. Le ona se lahko preda določenim smučarskim akcijam.
Črnko: Jaz pa bi ob tem opozorila na nekaj drugega. Goggia si je poškodovala roko, bila prepeljana v kliniko v Milanu, operirana in nato že ob 22.00 v svoji hotelski sobi v St. Moritzu. Navdušuje me sistem, ki to omogoča. Pri nas bi vse skupaj trajalo precej dlje. Se pa strinjam, da selitev z operacijske mize za tekmo ni normalna. Italijani so pač nekaj posebnega. Tudi Valentino Rossi je dirkal poškodovan. A to je del vrhunskega športa. Da ni zdrav, je znano dejstvo. Na koncu pa je treba prisluhniti športniku. Mislite, da mi je bilo prijetno gledati Ilko z bolečino?!
Ilka, bi dejali, da danes drugače gledate na svoje telo?
Štuhec: Želela bi prikimati, pa ne morem. Včasih grem zavestno čez bolečino.
Črnko: V vrhunskem športu ni varčevanja z močmi. Kdor se “špara”, bo prišel do cilja, a bo počasen.
Katera je imela več težav s sprejemanjem in ponotranjenjem te misli?
Črnko: Prav gotovo jaz. Včasih se kar zgrozim, ko spremljam vse skupaj. Kakšni napori, bolečine, tveganje … Na koncu pa si rečem, da za kolena obstajajo “rezervni deli”. Res pa je, da se nikoli ne bi igrali z glavo ali hrbtom.
V kolikšni meri rezultat vpliva na vajino vsakdanje počutje?
Črnko: Lep primer so zadnji tedni, ko vsi skupaj lažje dihamo. Zdaj, ko je Ilki znova uspelo, so občutki res lepi. Spominjam se prvega preboja med najboljše. Mnogi so me imeli za noro, za ambiciozno mamo, ki sili svojo hčerko. Pa ji je uspelo, v prvi vrsti njej. Nihče je ni silil. Nimamo milijonov ali helikopterjev, pa nam je uspelo. Bili smo nagrajeni. Zdaj smo znova. In vedela sem, da se bo to zgodilo. Jasno pa mi je bilo, da se mora poklopiti kar nekaj dejavnikov. Ilka je pač pod nogama potrebovala smuči, ki jo ubogajo.
Štuhec: Bom malce bolj “pocukrana” … Čutila sem, da sem zmagala še pred vrnitvijo na stopničke. Govorili so, da sem zrela za pokoj. Ne bi rekla, da me je gnala želja po dokazovanju ali utišanju teh namigov. Bolj me je gnala drznost. Uživala sem v nečem novem. Lepo se imam. Kar bo prišlo zraven, bo le bonus.
Črnko: Morda se ljudje ne zavedajo, pred kako velikim izzivom je stala Ilka. To so bile velikanske odločitve. In prav drznost je prava beseda.
Kaj pa čestitke po vrnitvi na stopničke? Znate razlikovati med iskrenimi in zaigranimi?
Štuhec: Vem, koga sem zares razveselila. Vem, kdo je bil ob meni, ko se bila 28. Če pa me sprašujete o tekmicah, bi dejala, da so mi privoščile vrnitev.
Črnko: Čutim ljudi in njihovo energijo. Znam prepoznati iskrenost. Vem pa tudi, da nekdo čestita, ker pač mora. Marsikdo nas tri leta ni niti pogledal. Hodili so mimo mene, hodili so mimo Ilke. Zdaj naju pozdravljajo. Začelo se je že po hitrih časih na uradnih treningih v Lake Louisu. Poleg tega pa … Joj, v tem našem svetu je toliko škodoželjnosti. Veliko grdega in zlonamernega sem slišala ali prebrala o sebi in Ilki.
Za konec vas ne bomo spraševali o tem, koliko časa bosta še vztrajali. Kaj pa bosta počeli, ko bo Ilka Štuhec upokojena tekmovalka?
Štuhec: V zadnjem letu ali dveh sem prišla do spoznanja, da razmišljanje o tem, kaj bom počela v življenju, ne koristi smučarski karieri. Kdor razmišlja o tem, kje bo potem, je zdaj manj – tukaj. Na določeni točki sem potegnila črto. Imam neke ideje in vem, kaj me veseli. A o podrobnostih bom razmišljala po koncu smučarke kariere.
Črnko: Ko se bo Ilka odločila za konec smučarske poti, se mi bo za trenutek ustavil svet. Nato pa … Ne vem. Bomo videli. Naprej bom zadihala in si odpočila. Nekaj let me še loči do upokojitve. Nekaj bom že našla.
