Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Ilka Štuhec v intervjuju za Sportklub odkrito o vpetosti v lokalno in državno okolje, čustvih, pravih razlogih za prekinitev smučarskega sodelovanja z mamo, zapuščini Lindsey Vonn, varnosti na tekmah in še marsičem.
Če bi iskala formulo za večmesečno delovno motivacijo, bi stežka našla boljšo. Na zadnji tekmi minule sezone, ki je postregla z nizom razočaranj, zanjo povprečnimi rezultati in mučnim iskanjem pravega tekmovalnega dražljaja, je v Saalbachu, prav na prizorišču naslednjega svetovnega prvenstva, pridrvela na drugo mesto. Z 22. uvrstitvijo na stopničke je sebi in okolici dokazala, da je še vedno lahko smučarsko igriva in vražje hitra.
Ob tem pa je dobro vedela, da ji v najboljših sezonah napadalne drznosti ni narekovala podoba proge, temveč je znala sama prevzeti aktivno pobudo. A še preden se je podala na pot iskanja te želene smučarske esence, je potegnila zanjo kar drastično potezo in se razšla z Darjo Črnko. Ta kajpak ni bila le vodja ekipe, temveč tudi mama in njena senca ob vseh vzponih in padcih.
“15-letni Ilki bi danes svetovala, naj ponovi mojo pot. Z vsemi napakami, poškodbami in neuspehi. Iz vsega tega sem vedno znala nekaj potegniti in se odpraviti naprej. Lahko bi mi bilo lažje. A to je moja pot. Vse je bilo prav. Tudi to, kar se je zgodilo pred letošnjim poletjem,” umirjeno pripoveduje Ilka Štuhec, ki se ob koncu tedna znova odpravlja v Severno Ameriko. Proti novi sezoni. Zadnji? Predzadnji? Odgovora nima niti sama. Verjetno ga bo našla do sredine marca, ko bo za njo svetovno prvenstvo in predvidoma osem smukov svetovnega pokala, tudi v Cortini d’Ampezzo, svojevrstna generalka pred olimpijskimi igrami 2026.
Za kraj intervjuja ste predlagali lokal v strogem središču Maribora. Uživate v domačem mestu? Bi se označili za lokalpatriotko?
Rada se sprehodim skozi mestno središče ali pa se, tako kot danes, zapeljem s kolesom. Koroška cesta je sicer zdaj zaprta, zato je včasih malce težje priti na drugo stran Drave. A se prilagajamo. Lepo je. Lokalpatriotka? Da, bi se prepoznala v tej oznaki. Ne bi me tako preprosto prodali v Ljubljano, pa čeprav je tudi tam zelo lepo.
V kolikšni meri pa je tekmovalni šport razvil in okrepil pripadnost državi? Verjetno v prvi vrsti smučate zase, nato za Slovenijo?
Smučam, ker imam ta šport rada. V prvi vrsti tekmujem zase. Me pa okolica na lep način stalno opozarja, da branim slovenske barve. To je lepo in mi veliko pomeni. Ko grem v fitnes ali v trgovino, me še vedno ljudje pogosto ogovorijo. “Vi ste Ilka,” pravijo, jaz pa jim odgovorim, da se tudi jaz le človek, ki mora po nakupih za kosilo. Sicer pa je bila ta povezava z domačim krajem in državo včasih, ko je na Pohorju potekala Zlata lisica, precej močnejša in pristnejša. Tudi smuki svetovnega pokala so večinoma kar precej oddaljeni.
Je dala Ilka več državi ali pa država Ilki?
Oh, sem res pravi naslov za to vprašanje? Če se navežem na prejšnji odgovor, bi dejala, da mi ljudje s podporo vračajo del vloženega. Ljudje so država. Lagala pa bi, če bi dejala, da podobno čutim, ko pomislim na državne institucije. Kot vrhunska športnica se ob uspehih državnim funkcionarjem res ne morem prav glasno zahvaljevati. Ne, ob meni so bili vedno drugi ljudje – v dobrem in v slabem. Vsekakor bi si od države želela več podpore in razumevanja. A vem, da nisem tista, ki bi to spremenila.
Rojeni ste bili v času, ko je imelo smučanje neformalni status nacionalnega športa. Danes je drugače. Ne nazadnje so v središču pozornosti vrhunski športniki iz globalno precej odmevnejših panog. Luka Dončić, Tadej Pogačar, Jan Oblak, Primož Roglič … Čutite ta razmah? Ali zaradi tega smučar danes težje pride do pokrovitelja, medijske pozornosti ali pa kakšnega vplivnega sogovornika?
Razumem pokrovitelje, da sledijo največjim in najbolj odmevnim uspehom. A glede tega se ne pritožujem. Imam to srečo, da so ob meni pokrovitelji, ki mi stalno stojijo ob strani. Ne glede na vse. Sicer pa so navedeni športniki res izjemni in premikajo meje mogočega. Mimogrede, pozabili ste na Janjo Garnbret. Pa še marsikoga bi lahko dodala. Prihajajo iz globalno večjih športov, ob katerih se zdi, da smučanje izumira. Zime so krajše, manj izrazite in za smučarje precej dražje. Danes si smučanja marsikdo ne more privoščiti. Kot otrok sem redno smučala na Pohorju, medtem ko pa se mi je Kaprun zdel že na drugem koncu sveta. Danes tudi bistveno mlajši hodijo na južno poloblo.
Sicer pa je sezona svetovnega pokala že v polnem teku, vaša prva tekma pa še kar krepko oddaljena. Kakšna čustva vas prevevajo ob pogledu proti Beaver Creeku? Vznemirjenje, negotovost, morda strah ali jeza?
Kombinacija veselja in negotovosti. Pomembno pa je, da bom takrat, ko bo napočil trenutek, stoodstotno pripravljena, da se vržem po hribu. Zanimivo pa je, da se z leti smučar ne privadi na to obdobje vznemirljivega čakanja. To nikoli ne postane avtomatizem.
Kaj pa čustveno dojemanje tekem in predvsem rezultatov?
Tudi to se, vsaj v mojem primeru, ni spremenilo. Smučanje in rezultate sem si vedno gnala k srcu. Vem, koliko vlagam v šport, zato me slabi nastopi potrejo in močno prizadenejo, dobri iskreno razveselijo. To resda poskušam malce brzdati, saj vem, da z izrazitimi čustvi pred tekmami sebi ne delam koristi.
Bi znali izpostaviti rezultat, ki vas je najbolj prizadel? Ali pa tistega, ki vas je najbolj razveselil?
Ti občutki niso vedno izključno odvisni od rezultatov. Zame je merilo smučanje. Ali opravim z nastopom tako, kot sem si zamislila? Na zadnjem svetovnem prvenstvu v Meribelu sem bila šesta. Želela sem kolajno, merila sem na zmago. A ker sem resnično storila vse, kar je bilo v moji moči, pa mi ob štartni številki ni bilo dano zmagati, sem se lažje sprijaznila z rezultatom. Razočaranj je bilo seveda veliko. Veselja malce manj. Brez dvoma pa bi izpostavila prvo zmago leta 2016. Izbruh čustev je bil večji kot ob naslovu svetovne prvakinje.
V vseh naštetih primerih je bila ob vas mama. Darja Črnko je bila trenerka, včasih tudi serviserka, večinoma pa kar vodja ekipe. Letos sta se razšli. V zadnjih letih ste zamenjali kar nekaj trenerjev in drugih članov štaba. Kaj to pove o vas? Da je z vami zahtevno delati? Da ste perfekcionistka, ki podobno zahteva tudi od okolice? Ali pa gre za povsem naraven proces?
V poklicu in profesionalnem odnosu prideš do točke, ko ti je določen človek dal, kar ti je lahko dal. Od tiste točke lahko nato sicer siliš naprej, a se določene težave ali pa slaba volja kopičijo. Ko je meja presežena in se zgodijo stvari, ki si jih ne želiš, se moraš zaustaviti in sebi ter osebi na drugi strani priznati, da tako naprej ne gre več. Morda se sliši grdo in grobo, a ko smučarka od trenerja vzame, kar je lahko vzela, je zgodba končana.
Je bila odločitev za slovo od Darje Črnko izključno smučarsko-vsebinska ali pa ste imeli vendarle v mislih tudi ohranjanje odnosa mama-hči za obdobje po karieri?
Z mamo sva vedno govorili, da naju smučanje ne sme ločiti, da se zaradi tega odnosa ne smeva zasebno oddaljiti. Priznam, da sva to mejo v preteklosti že večkrat presegli. Vem pa, da obstaja življenje tudi po koncu športne kariere. Za nobeno osebo, s katero sem delala na smučarski poti, ne bi želela dejati, da je ne želim nikoli več videti. Ko gre za mamo, je položaj še bolj izrazit. Jasno, mamo bom imela tudi takrat, ko ne bom več smučala. In jo želim imeti.
Nedvomno pa je smučanje zaznamovalo vajin odnos. Bi danes, ko se ozrete nazaj, dejali, da ste od mame dobili več kot večina običajnih otrok?
Mama mi je dala vse in še več. Nimam besed, s katerimi bi to znala opisati. Vem, da starši, ki delujejo v športu, ne poznajo kompromisov. Tudi ona jih ni. Vedno sem ji bila hvaležna. To se, ne glede na to, da je zdaj ni v moji ekipi, ni spremenilo. Moja celotna kariera je proces in mama je bila ogromen del le tega.
Ste se za to potezo odločili v pravem trenutku?
Ta zgodba je dolga kar 14 ali 15 let. Uspehi, neuspehi, poškodbe, vračanja … Vse to sem morala doživeti, vključno z lansko sezono. Tudi to, kar se je zgodilo, se je zgodilo v pravem trenutku.
Ste z novim trenerjem Alešem Gorzo dobili, kar ste iskali?
Drugače je. To mi je všeč. Ima dober pristop in veliko smučarskega znanja. Pove, kar misli, a me ne ošteva za vsako malenkost. To se pozna tudi pri smučanju.
Tokrat vas izjemoma ne bomo spraševali o tem, koliko časa boste še vztrajali v smučarski karavani. Deloma zaradi tega, ker oprijemljivega odgovora ne gre pričakovati, deloma pa zaradi tega, ker je zdaj veliko bolj moderno vračanje. Lindsey Vonn v vaših očeh?
Lindsey je dovolj stara, da ve, kaj dela. Ali pa bi vsaj lahko vedela, kaj dela.
Lahko vsaj poskušate razumeti, kaj žene nekoga, da se pri štiridesetih letih, desetih operacijah in umetnem kolenu vrne v svetovni pokal?
Ne vem. Enostavno, ne vem. Te odločitve tudi ne razumem. Ji pa seveda želim vse dobro.
Se strinjate, da je Lindsey Vonn spreminjala smučanje, tudi z vnašanjem primesmi Hollywooda?
To ji je zelo dobro uspelo. Ona je bila tista, ki je poudarjala, da smo smučarke tudi ženske in ne tekmovalne kobile. Žal danes tudi zaradi tega na smučiščih srečujem 14-letne punce z umetnimi nohti in natančno naličenimi obrazi. Po drugi strani pa je s svojo pojavnostjo, rezultati in načinom smučanja storila ogromno za naš šport in za ženske v smučanju. Morda zaradi nje tudi jaz v očeh marsikoga nisem stroj, temveč človek z osebno zgodbo.
Sta si bili osebno blizu?
Imeli sva korekten odnos. Nikoli pa me ni mikalo, da bi bila v njeni družbi na obmorskem oddihu.
Kako pristna so torej prijateljstva v smučanju? Konkretno, bi se kakšna od tekmic znašla tudi med povabljenimi na vašo morebitno poroko?
Federica Brignone, Marie-Michele Gagnon … Vsekakor bi jih povabila kar nekaj. To je življenje. Z nekaterimi si si bližje, z drugimi manj.
Ko govoriva o novi sezoni in spremembah, se lahko ustaviva še pri odslej obveznem jopiču z napihljivo blazino. Sprememba je za smučarja večja, kot se zdi na prvi pogled. Kdor namreč ‘air-baga’ doslej ni uporabljal, se prilagaja na tujek pod dresom.
Novost sprejemam, a nad njo nisem najbolj navdušena. Doslej sem z ‘air-bagom’ tekmovala le na eni tekmi. Sem pa že lani na treningih preizkušala, da bi našla pravo velikost. Vse skupaj me malce moti. Gibanje telesa je drugačno. Poskušala sem se prilagoditi.
Gre pa za novost, ki naj bi zmanjševala število poškodb.
Res je. Ščitila naj bi zgornji del telesa. To je pomembno. Osebno pa menim, da bi, če govorimo o varnosti, lahko odgovorni začeli kje drugje.
Kje torej začeti? Znašla sva se na polju, kjer se lahko srečujemo tako s pomanjkljivimi ukrepi ali napakami organizatorjev in tveganji, za katera pa ‘skrbite’ tekmovalci.
Smučanje, ki v boju za stotinke sekunde že v osnovi ni varen šport, ne sme biti šov gladiatorjev, ki se jih ob miselnosti, da bo nekdo pač že našel pot do cilja in zmagal, meče po hribu v vseh pogojih. Res je, da se o teh stvareh veliko pogovarjamo. Tudi nam, smučarjem, so odgovorni že prisluhnili. Žal pa prihaja do na videz nepomembnih stvari, ki pa so lahko usodne. Kje stoji oglasni balon, kako je mreža vpeta v sneg, zakaj so nameščena nepomembna zunanja vrata … Res pa je, kot ste dejali, da vsak smučar želi biti najhitrejši, ob tem pa morda ne ve, kje je varna stran meje.
Ostati zdrava je vsekakor eden od ciljev sezone. Kakšni pa so tekmovalni cilji?
Cilji so, a jih, kot vedno, ne bom delila z javnostjo. Vsaka tekma bo poglavje zase. Najbolj pomembna me čaka na svetovnem prvenstvu, pot do tja pa je še dolga.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!