Ko se bo čez natančno en mesec v Söldnu dvignil zastor nove smučarske sezone svetovnega pokala, bodo na štartu manjkali številni znani smučarji, ki so poleti tekmovalne smuči postavili v kot. Bolj tiho pa se je upokojil Polde Flisar, dolgoletni sodelavec Smučarske zveze Slovenije, ki je bil pogosto "zvezda" neposrednih televizijskih prenosov, pa čeprav gledalci niso prav dobro vedeli, kdo je. "Bil je vse tisto, kar potrebuje vrhunski smučar," ob njegovem slovesu dodaja najboljša slovenska smučarka Tina Maze.

Ob koncu decembra leta 1984 je v ljubljansko avtoservisno delavnico vkorakal Tone Vogrinec, tedanja alfa in omega slovenskega ter s tem tudi jugoslovanskega alpskega smučanja. Za razliko od predhodnih obiskov, ki jih je narekovalo potrebno popravilo osebnega vozila, je tedaj prišel “snubit” bodočega sodelavca.

“S prvim januarjem začneš delati pri smučarski zvezi,” je dejal Poldetu Flisarju in s tem pod okrilje panožne zveze zvabil svojevrstno smučarsko deklico za vse. Za nadaljnjih 35 let. V začetku meseca se je namreč dolgoletni tehnični sodelavec Smučarske zveze Slovenije, kakršen je bil njegov uradni delovni naziv, podal v pokoj. Kot skrita smučarska legenda. Pri 66 letih.

“Neko obdobje se je izteklo. Ko prvič podvomiš vase, je čas, da se umakneš,” je ob tem skromno dejal in potrdil, da je odločitev za umik sprejel kmalu po koncu zadnjega svetovnega prvenstva v Cortini d’Ampezzo.

(Ne)znanec v televizijskem prenosu

Vogrinec ga je povabil kot nekoga, ki bi skrbel za vozni park, naročal in razdeljeval opremo, se ukvarjal s carino, urejal službene poti … “Vse to sem nekako počel vse do konca. Le tehnika se je spreminjala,” se ob upokojitvi nasmehne Flisar, ki sicer vrat ni dokončno zaprl, saj bo pogodbeno občasno še sodeloval s SZS. A ne več na terenu, torej kot tisti mož, ki v cilju pričaka tekmovalce, jim ponudi bundo, jih z radijsko zvezo poveže s trenerji ali jim nameni prvo toplo besedo.

Prav v tej vlogi je bil za smučarsko javnost najbolj prepoznaven. Ko je namreč čakal na slovenske tekmovalce ali pa stal ob njih po prihodu v cilj, ga je objektiv kamere večkrat ujel. Prijatelji so ga zato radi zbadali, da je v televizijskih prenosih bolj pogosto kot slovenski smučarji.

“Če naši tekmovalci ne bi bili tako uspešni, tudi mene kamera ne bi iskala,” odgovarja smučarski gospod, ki je ob tem poprijel za številna dela. Če je bilo treba, tudi kot neformalni tiskovni predstavnik. “Turbo Polde” ga je zaradi večopravilnosti in požrtvovalnosti med SP 2013 v Schladmingu poimenoval novinarski kolega Uroš Šemrov.

Pridruženi član team to aMaze

Ko je sredi 80. letih preteklega stoletja prvič oblekel modro reprezentančno bundo, tedaj še z jugoslovanskim grbom, ni skrival ponosa. “Oh, to so bili drugačni časi. V republiki je veljal smučarski kult. Vse se je vrtelo okrog naših zvezd. A hitro sem spoznal tudi, da gre za trdo delo. To je vrhunski šport. Tukaj ni prostora za napake. Saj je logično, tekmovalec tekmuje z najboljšimi na svetu, zato potrebuje tudi najboljši servis,” pripoveduje Flisar, ki je sodeloval s praktično vsemi smučarskimi zvezdami. Bojan Križaj, Mateja Svet, Jure Franko, Jure Košir, Špela Pretnar, Urška Hrovat …

Najbolj pa ga je zaznamovalo sodelovanje s Tino Maze. In z Andreo Massijem, bi dodal kot odmev. “Takrat sem se večkrat spraševal o smislu našega dela. O poslanstvu. Marsikdo reče, da je nekaj naredil najboljše. Vprašanje pa je, po kakšnih kriterijih. Po svojih ali kriterijih vrhunskega športnika? Razlika je velikanska,” se v razmišljanje poglobi dolgoletni uslužbenec SZS, ki je bil v obdobju 2008-2016, torej v času Tinine samostojne kariere, edina prava vez med olimpijsko in svetovno prvakinjo ter panožno zvezo. Mazejeva in Massi sta mu zaupala, zato je bil zanju vedno prvi v cilju in vselej prvi klic ob rezervacijah namestitev.

Obdobje pred navigacijo

“Zame je bil športnik vedno na prvem mestu. Šele nato vse ostalo. To je tudi misel, ki me je gnala v delu s Tino in njenim taborom. Lahko rečem, da sem se z njo dobro razumel. Od prvega trenutka. Gojili smo tudi medsebojno spoštovanje. Trudil sem se. Tina in Andrea sta to znala ceniti in se zahvaliti. Prav zaradi tega smo še danes v dobrih odnosih. Je bilo pa to zelo intenzivno in delovno naporno obdobje. Ne bi ga zmogel, če ne bi imel prave opore doma. V prvi vrsti pri ženi. Jaz sem jo vedno imel,” se je razgovoril sveži upokojenec.

Službenih poti ni nikoli štel. Še manj kilometre na cesti. Vseeno kot iz topa izstreli, da ga je najdaljša prevožena pot vodila do Aareja na Švedskem. Prevozil jo je večkrat. Dobrih 2.800 kilometrov, približno 26 ur v enem kosu, izmenjaje s sopotnikom. “To je del poklica. Nikoli ga nisem dojemal kot muko ali kot neko kazen. Primeš za volan in voziš. Ni mi bilo težko,” pravi in dodaja, da je kakšen odcep kdaj pa kdaj tudi zgrešil. Večjih ovinkov si vseeno ni delal, pa čeprav sta bila pred dobo navigacijskih naprav obvezna oprema dva zemljevida. Prvi za srednjo, drugi pa za severno Evropo.

Tomba mu je ostal v lepem spominu

Ob vprašanju o eni tekmi, ki bi mu še posebej ostala v spominu, si je vzel dolgo časa za razmislek. Odgovora, ki bi vključeval tekmovalca, kraj in datum, vseeno ni ponudil. “Eno so rezultati. Tukaj je jasno, kateri imajo največjo težo. Toda pomembna je tudi predzgodba. Bili so dnevi, ko je šlo vse narobe, pa je nato sledila tekma z izjemnim uspehom. Takrat je pozabljeno vse, dosežek pa ima posledično še večjo težo,” je odgovoril in poleg ere Tine Maze izpostavil še domačo zmago Bojana Križaja, pa uspehe Jureta Koširja.

A ne le domače zvezde. V treh desetletjih in pol je naletel tudi na številna svetovno znana imena. Nanj je največji vtis pustil Alberto Tomba. “Predvsem v Kranjski Gori je bil skorajda domač. Bival je pri nas. Hitro sem uvidel, kaj pomeni vrhunska raven ukvarjanja s smučanjem. Mnogi so ga imeli za zabavljača. Kdo ve, morda je to na trenutke tudi bil. A ko je bil v svetovnem pokalu, je bil neizmerno osredotočen in profesionalen,” o Italijanu, s katerim se je najbolj zbližal Jure Košir, pripoveduje Flisar.

Ste res storili vse?

In za konec še nasvet mladim smučarskim rodovom. “Naj vztrajajo. Naj bodo delovni in potrpežljivi. Kdor ima to možnost, naj se trudi. Če bo delal korektno, bo trud poplačan. Hkrati pa mora biti vsak športnik tudi realen, odkrit in pošten do samega sebe. Naj se vpraša, ali je res storil vse, kar je bilo v njegovi moči. V vrhunskem smučanju namreč ni prostora za popuščanje in prelaganje. Boš nekaj storil jutri? To pomeni, da je en dan izgubljen,” je pogovor zaključil Poldne Flisar.

Ganljiv opis Tine Maze

Ob Flisarjevi upokojitvi sta z izbranimi besedami spregovorila tudi Andrea Massi in Tina Maze. “Polde je zlat. Za nas bi naredil vse. Verjamem, da podobno lahko rečejo tudi ostali smučarji,” pravi prva dama slovenskega smučanja in ob tem postreže z ganljivim opisom: “Kot tekmovalko so me zelo motile pelerine, ki smo jih dobili. Vedno me je zeblo. Polde je našel šiviljo, ki mi je podložila te pelerine. Gre za neprecenljivo ročno delo. To je bilo moje ogrevalno pokrivalo na terenu, včasih tudi moja spalna vreča. ‘Hvala, Polde,’ sem si vedno rekla, ko sem jo uporabila.”

“Nikoli nisem imel predsodkov. Spoštovanje si človek zasluži, ne glede na status. In Polde je vsekakor človek, ki bo večno deležen mojega spoštovanja. V prvi vrsti zaradi tega, ker je dal vedno prednost športu in športnikom. Za sodelovanje z njim je v prvi vrsti zaslužen naš prvi serviser Andrej Perovšek. Polde nam je takoj posodil dve radijski postaji in tako sploh omogočil delo. Izpostavil se je. On je bil človek zveze, mi pa ‘banditi’, ki so zapustili SZS,” pa je dejal Massi.