Štefan Hadalin obljublja poučno zgodbo

Štefan Hadalin. Foto: Profimedia

V senci drugega mesta Žana Kranjca in nenadne upokojitve Mete Hrovat se je pod posebno smučarsko zgodbo minuli teden podpisal tudi Štefan Hadalin. Z devetim mestom v Söldnu, kar je izenačitev najboljšega veleslalomskega dosežka v karieri, se je uspešno vrnil na tekmovalni oder. Prepričan o tem, da še ni rekel zadnje besede, pa čeprav je močno prevetril svoje smučarske misli in dojemanje rezultatov.

“Zaradi osebnih razlogov prekinjam z nastopi v tej smučarski sezoni. Odločitev je bila zelo težka, saj bom izpustil tudi olimpijske igre. Svojo energijo in čas bom usmeril v prihodnost, k uspešni vrnitvi na bele strmine,” je v začetku leta, natančneje 19. 1., zapisal Štefan Hadalin in dal vedeti, da ga ne omejujejo “le” bolečine v hrbtu. In se je vrnil. Z devetim mestom na nedeljskem veleslalomu v Söldnu. Znova je deloval igrivo, osredotočeno in napadalno, pa čeprav na drugačen način. Drugačnost je pokazal tudi v pogovoru za Sportklub. O konkretnih razlogih za umik še vedno ne govori. Osredotočen je na nadaljevanje kariere. Ob tem pa zagotavlja, da bo o reševanju težav spregovoril z varne časovne in čustvene razdalje – po koncu kariere. Še pred tem pa 27-letnega Vrhničana čaka niz izzivov in dokazovanj.

Devetmesečni tekmovalni post, nato pa deveto mesto s štartno številko 41. Vas je dosežek na otvoritveni tekmi nove sezone presenetil?

Nisem se obremenjeval z rezultatom, pa čeprav sem se zavedal kakovostnega pripravljalnega obdobja. Zanimali so me predvsem tekmovalni občutki. Zaradi tega sem bil sproščen. Da, premor je bil dolg. Dobro sem se odzval. Že prva vožnja je bila solidna, v drugi sem še nekaj dodal. Vesel in ponosen sem, da je bilo to dovolj za deseterico. Deveto mesto me je pozitivno presenetilo. To je pri mojem izhodišču vrhunski rezultat. A to je na koncu le številka. Smučanje samo pa me ni presenetilo. Vedel sem, da sem konkurenčen. O tem sem se lahko prepričal že na treningih.

Januarja ste se skrivnostno umaknili iz belega cirkusa. Vrnili ste se z odličnim veleslalomom v Söldnu. Vmes pa … Zdi se, da ste se iskali, našli, nato delali drugače, morda več od zahtev sistema. Je bil potreben temeljit ‘reset’?

Moj pristop ni bil nikoli sporen. Že v preteklosti sem delal veliko. Letos sem s pomočjo socialnih omrežij to na nekoliko bolj grob način predstavil javnosti. Trdo delo in perfekcionizem mi nista tuja. Morda me je to začelo celo nekoliko omejevati. Prav zaradi tega je nova sezona zame posebna skušnjava. Opazujem samega sebe in poskušam spreminjati lastne stare vzorce. Kako? Le skozi trenutna dejanja. Le-ta je težko nadzorovati in preusmerjati. Gre za cono udobja. Iz nje skušam izstopiti. Tudi na način, da sem manjši perfekcionist. Bolj se prepuščam toku. To je težko sprejemati. Prej omenjena cona udobja je namreč postavljena po merilih družbe. Ta pa zahteva vse – za ceno rezultata. V tem norem svetu se je težko soočiti s spremembo razmišljanja.

Marca smo vas srečali na ciljni tribuni pokala Vitranc. Pogledovali ste proti smučišču, prepričani, da spadate prav tja. Nato ste se res vrnili. Se je slika spremenila?

Takrat sem se sprijaznil s tem, da sem na tribuni. Poskušal sem uživati. Nisem vedel, v katero smer se bo odvijala moja kariera. Iskal sem odgovore na številna vprašanja. Kdo sem? Od kod izviram? Kam želim? Odgovori ti olajšajo trenutke pod pritiskom. Moja zgodba se počasi sestavlja. O njej pa bom lahko bolj na široko govoril po koncu kariere. Ko bom imel več časa, možnost in energije. Moja zgodba bo lahko marsikomu pomagala. Dokazuje, da je marsikaj bolj pomembno od vrhunskega rezultata, trdega dela in odrekanja.

Bi dejali, da zdaj bolj obvladujete stres?

Tekma prinaša zunanji pritisk. Stres. In ker človeško telo stremi k ravnovesju, mora nato človek uravnotežiti ta pritisk. Če mu to ne uspe, se hitro pojavijo težave. Tudi kronične bolečine. Zaradi tega se bolj opazujem in bolj spoštujem. Zato se znam odzvati. A pot je dolga in ima veliko grbin.

Komu se dokazujete? Sebi, trenerjem, družini, tekmecem, navijačem …

Sebi. Vedno bolj. Znotraj sebe čutim, da želim na tekmi nekaj doseči. V drugi fazi se želim dokazovati pred tekmeci.

V svetovnem pokalu je iz leta v leto manj klasičnih specialistov za obe tehnični disciplini. Se utegne tudi vaše težišče s slalomske prestaviti na veleslalomsko stran?

Če se bo, se pač bo. S tem ne bi bilo nič narobe. Vsekakor pa se načrtno še ne želim nagniti na eno ali drugo stran. Veleslalomski trening je bil količinsko primerljiv s predhodnimi sezonami. Morda pa sem povečal količino slalomskega treninga. Bi pa opozoril na mojo adaptacijo na veleslalomske smuči. Ta je bila učinkovita. Morda sem na tej ravni hitrejši od mnogih tekmecev. Posledično znam preklapljati iz ene v drugo disciplino. To mi tudi ustreza, saj razbija monotonost. Nisem zasičen. Raziskujem. Selim se iz filma v film. V vsakem poskušam iztržiti namenjeni čas. Želja ostaja ohranjanje obeh disciplin. V obeh se želim uvrščati v najboljšo petnajsterico. Prepričan sem o tem, da specializacija še ne bi prinesla preboja, po katerem bi se, recimo, lahko redno uvrščal na stopničke. Ko in če bom to kdaj začutil, bom ubral drugačno pot.

Vseeno pa verjetno zaznavate trend tehnične polarizacije.

Zanimiv trend. Zastrašujoč. Brutalen. Vsi ogromno vlagamo v svoje kariere. Poglejte tekmo v Söldnu. 70 smučarjev. Vsak s svojim trenerjem in serviserjem, vsak vrhunsko pripravljen na vse pritiske. V tem svetu je vedno boljši nekdo, ki ohranja rdečo nit. Naporno je le bežati. Pritiski so velikanski. Tudi dvomi. Umetnost je ostati miren.

Kaj pa užitek? Vas bolj navduši slalomsko ‘razbijanje’ ali veleslalomsko navezovanje zavojev?

Iskreno, bolj uživam v veleslalomu. Gre za disciplino, v kateri z večjim užitkom in včasih z navidezno lahkoto dosegam hitre čase. To je svojevrsten paradoks. V slalomu sem se hitreje prebil in bil boljši. A ponavljam, slaloma še zdaleč nisem odpisal. Veliko sem ga treniral. Več kot v preteklosti. Našel sem ekonomično gibanje, v katerem sem se dobro počutil. In to je bistvo vsega. Če ni užitka v smučanju, ni dolgoročnega uspeha. Poglejte Marca Odermatta. On res uživa v svojem početju. Tekma je zanj zabava. Jasno, je neizmerno osredotočen. A se zabava. Nič ne gre na silo. To je prava poezija.

Kako blizu pa ste vi poeziji?

Ne berem poezije. Ha, ha … Smučarska poezija? Odvisno od terena in dneva. A gre za proces. Zavedam se, da je vsak dan lahko novo poglavje. Slab dan te ne sme determinirati in ne določa prihodnosti.

Zdi se, da želite smučarski proces bolj razgraditi in ga razumeti …

Morda sem se v preteklosti premalo prepuščal toku. Zdaj poskušam več stvari sprejeti kot proces in jih ne uokvirjati. V praksi to pomeni, da puščam času čas. Zavedam se, kje sem. Razumem, kaj se dogaja. Bolj kot v preteklosti. Čutim tudi, da sem bolj podprt. Posledično je strah manjši. Upam si več. Z manj truda lahko dosegam več. To je bistvo vsega – maksimalna učinkovitost.