"Želim biti drugačna. Preveč je nesrečnih ljudi"

Andreja Slokar. Foto: AP Photo/Alessandro Trovat via Guliver

Zadnja slovenska smučarska zmagovalka tekem svetovnega pokala Andreja Slokar na pragu nove sezone o prehojeni poti, pretiranem obremenjevanju s cilji, (ne)srečnih ljudeh v sodobni družbi, pestrem poletju …

V soboto bo dopolnila 25 let. Ni manjkalo veliko pa bi prelomnico praznovala kot športna anonimnica. Še pred dobrimi tremi leti si je namreč dejala: “Zdaj ali nikoli.” Ob predhodnih rezultatih in veliki oddaljenosti tudi od širšega svetovnega vrha se je zdela tekmovalna upokojitev brez ene same točke svetovnega pokala povsem logična. A sledil je popoln tekmovalni preporod. Po uspehih na nižji tekmovalni ravni ga je kronala z dvema zmagama svetovnega pokala, obenem pa je tako na olimpijskih igrah kot tudi na svetovnem prvenstvu roke stegovala proti kolajni. Dva tedna in pol pred začetkom sezone 2022/23 pa Ajdovka Andreja Slokar velja za eno najmočnejših slovenskih smučarskih orožij.

Na kakšen način je vaš meteorski vzpon spremenil pogled na prioritete tekmovalne sezone?

Ko ste me predlani spraševali o svetovnem prvenstvu, sem le skomignila z rameni. Preprosto, nisem vedela, kaj lahko pričakujem. To je bilo zame nekaj novega. Podobno je bilo, ko sva se pogovarjala o olimpijskih igrah. Na svetovno prvenstvo 2023 se bom odpravila z drugačnim izhodiščem. Nisem več smučarka brez oprijemljivih rezultatov. Imam dve zmagi. Posledično pričakujem več. Tudi okolica pričakuje več. Res je, tekma je še vedno tekma. A pričakovanja mene in okolice so drugačna.

Omenili ste dve zmagi. Ju lahko primerjate? Se strinjate, da ima slalomska večjo težo?

Ko sem pred enajstim meseci v Lechu kot zmagovalka stopila pred FIS-ov mikrofon, sem dejala: “Lepo je zmagati na paralelni tekmi. Moja želja pa je zmaga na specialnem slalomu.” Ko sem si željo uresničila, sem videla, da me občutek ni varal. Lagala bi, če bi dejala, da nisem bila vesela zmage na paralelni preizkušnji. A globoko v sebi se vedela, da gre za manj uveljavljeno disciplino, ki, roko na srce, še ni povsem dodelana. Zato sem nato ob slalomski zmagi čutila veliko večje zadovoljstvo in ponos.

Ob slalomski zmagi velja opozoriti tudi na prehojeno pot. Dokazovanje v evropskem pokalu, postopno napredovanje v svetovnem pokalu, preboj v prvo jakostno skupino in … Zmaga.

Morda je to kar bistvo moje zgodbe. Do sebe sem izjemno stroga. Ko ne dosežem zastavljenega in pričakovanega, čutim veliko razočaranje. Koraki, ki sem ji delala, so se mi pogosto zdeli premajhni. Zaradi tega sem letos spremenila svoj pogled na smučanje. Začela sem ceniti pot. Poglejte, v zadnjih treh letih mi je uspel velik preskok, a ga nisem znala ceniti. Želim spoštovati pot, ne le cilje.

A živimo v družbi, ki “zahteva” oprijemljive rezultate.

Zaradi tega je v naši družbi toliko nesrečnih ljudi. Strinjam se, stalno govorimo le o ciljih, ciljih in še enkrat ciljnih. Nikoli nismo zares zadovoljni. Vedno želimo več. Da ne bo pomote, tudi sama sem prevečkrat takšna. Pa ne želim biti. Vem, če deluješ v športu, moraš stremeni k zmagi. A treba je biti tudi iskren in realen. V športu je vedno več poražencev kot zmagovalcev. Je tisti, ki ne zmaga, slab? Ni. Daleč od tega. Včasih si je to težko dopovedati. Zakaj? Ker živimo v družbi, v kateri nisi vreden nič, če ne zmagaš.

Ostaniva še malce na vaši poti. Pred tremi sezonami ste bili na pragu upokojitve. Zdaj se zdi, da boste smučali še vrsto let. Kariera se je “odprla”. Ste s tem določena nova življenjska poglavja zavestno premaknili v prihodnost?

No, pri tem vprašanju pa lahko odgovorim, da sem srečna. Res je, bila sem na pragu tega, da rečem: “Čao, smučanje! Tega se ne grem več.” Verjemite mi, da se je težko motivirati in boriti, če na drugi strani ni pozitivnih rezultatov. Nato se je vse skupaj obrnilo. Smučanje je moje služba. To je ena najlepših stvari v mojem življenju. Neverjetno, vrsto let se trudiš, nato pa ti uspe in vrata se ti odpirajo.

Kakšno pa je bilo vaše poletje?

Delovno. Aprila in v delu oktobra sem bila povsem prosta. Sprva sem umirila misli po koncu pretekle sezone, zdaj sem očistila glavo pred začetkom nove. Sicer pa … Veliko treningov. Na vseh ravneh. Menim, da sem dobro pripravljena. Na vse. Tudi na kakšen slab dan. Ob tem smo malce prevetrili ekipo. Imam novega serviserja. V ekipi pa je tudi Špela Pretnar. Kot deklica za vse. Vesela sem, da me bo spremljala na številnih tekmah. Jasno, ob meni pa ostaja trener Boštjan Božič.

Ko sva pri poletju … Kje ste bili med strašljivimi kraškimi požari?

Doma. Grozljiva preizkušnja. Moj dom je bil sicer od žarišč resda kar oddaljen. A po drugi strani sem tudi zelo blizu. In ko sem neko jutro skozi okno videla le dim in padanje pepela, sem se zavedala, da gre zares.

Nazaj na sneg. So se za vas zanimali tudi konkurenčni opremljevalci?

Letos niti ne. Verjetno zaradi moje odločnosti pred enim letom. Tedaj je bilo kar nekaj zanimanja zame. Pa sem vsem povedala, da sem z Nordico podpisala dolgoročno pogodbo. Oprema mi ustreza. Navdušena pa sem nad predstavniki podjetja. Trudijo se zame. Želijo napredek.

To sovpada z vašo težnjo k smučarski popolnosti. O tem smo se pogosto pogovarjali tudi z vaši trenerjem Božičem. Nam zaupate, kdo je pri stremljenju k popolnosti bolj zahteven – vi ali on?

Hm … Ta boj je zelo izenačen. Je zahteven trener. Jaz pa po drug strani zahtevna tekmovalka. Glede tega sva si zelo podobna.

To pomeni, da po povzdignjenem glasu za terenu nato ob večerji ni užaljenih pogledov?

Ne, tudi jaz nisem zamerljiva oseba. Kakšen spor je povsem običajen. Če bi imeli vsi enak pogled na določena vprašanja, ne bi bilo napredka.