Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Na trenutke je čustveno govoril s cmokom v grlu, na trenutke, v svojem slogu, vihravo in odločno. Andrea Massi ob olimpijskem vrvežu v Cortini d'Ampezzo o tempiranju forme, podvigih Tine Maze, prihodnosti z Andrejo Slokar, aktualni krvni sliki slovenskega smučanja, spominu na Natašo Bokal in potezah Lindsey Vonn.
Bil je ob Tini Maze, ko je v Vancouvru leta 2010 prišla do dveh srebrnih olimpijskih kolajn. Takrat je ob kozarcu penine pripomnil, da ima že počasi dovolj srebrnih odličij. Štiri leta zatem je njegova varovanka postala dvakratna olimpijska prvakinja, vmes pa je osvojila tudi veliki kristalni globus.
Andrea Massi je bil nesporni ideolog rezultatske preobrazbe Tine Maze in tudi sprožilec drugačnega razmišljanja, svojevrstnega odklona od dotlej pregovornega hitrega slovenskega zadovoljstva z doseženim.
Letos je upal, da se bo v Cortino d’Ampezzo, kjer sicer preživi zajeten del leta, vrnil kot del štaba Andreje Slokar. Po njeni poškodbi bo “le” gledalec. Obenem pa tudi hvaležen sogovornik za intervju ob odprtju ZOI 2026.
Intervju: Andrea Massi
Cortina d’Ampezzo je vaš drugi dom, mar ne?
Na Cortino me res veže marsikaj. Otroštvo, spomini … Tudi zdaj sva s Tino prilagodila družinsko življenje na način, da smo razpeti med Gorico in Cortino. Hčerka šolo deloma obiskuje v enem in deloma v drugem kraju. Vsi skupaj smo zato veliko na snegu.
Vseeno ste upali, da boste v olimpijski Cortini v drugačni vlogi. Zdaj boste “le” gledalec.
Z dejstvom, da bom le gledalec, kot pravite, nimam težav. Bolj me boli, da se je Andreja Slokar poškodovala in ne bo tekmovala. V sestavo njene ekipe in programa sem vložil veliko energije. Pripravljali smo jo za olimpijsko odličje. V ta namen smo lani med drugim organizirali poseben trening na slalomski olimpijski progi. Pridružile so se nam tudi Zrinka Ljutić in nekaj Italijank. Žal se je projekt razblinil z nepričakovano in neumno poškodbo.
Poškodbe so vedno nepričakovane. Zakaj pa je ta, kot pravite, neumna?
V prvi vrsti se jaz počutim neumnega. Preprosto nimam odgovorov. Ni mi jasno, kako je lahko prišlo do tega. Očitam si, saj menim, da bi poškodbo moral preprečiti. Res je sicer, da na tistem treningu nisem bil prisoten. A verjetno bi se zgodilo isto. Se pa ukvarjam z vprašanjem, kaj bi lahko storili drugače.
Padci so sestavni del alpskega smučanja. Zakaj torej slaba vest?
Ne spadam med tiste trenerje, ki iščejo izgovore. Vedno se izpostavim. Tudi zdaj sem se. Slaba vest? Da, imam jo. Do Andreje čutim moralno dolžnost. To je moja odgovornost. Moja naloga je, da tekmovalko k družini pripeljem zdravo in ne na berglah.
Položaj je za vas nekaj novega, saj se je Tina Maze skozi bleščečo kariero prebila brez poškodb.
Gre za neprijeten položaj. Ponavljam, nimam odgovorov. Posnetek padca sem si pogledal več kot stokrat. Vztrajal bom pri iskanju odgovora. Vrtal bom in vrtal.
Ostajate del štaba Andreje Slokar?
Obiskal sem jo v četrtek. Imela sva dolg pogovor. Zagotovo je ne bom pustil na cedilu. Našel bom rešitev zanjo. V tem trenutku pa še ne znam povedati, kakšna bo ta. Imam službo v italijanskem šolskem sistemu in doma družino. Bomo videli.
Ob odprtju zimskih olimpijskih iger ne moremo mimo Tine Maze, ki je ob vaši pomoči postala dvakratna olimpijska prvakinja, osvojila še dve srebrni odličji in skupno kar 13 kolajn na velikih tekmah. Zato ste pravi naslov za večno vprašanje o tempiranju forme.
Tinine kolajne niso bile naključje. Ne glede na to, da je šampionka. Njeni rezultati so bili tudi plod načrtovanega in sistematičnega dela. Tempiranje forme? Da, to je mogoče tudi v alpskem smučanju. Izvedljivo pa je le pri smučarjih, ki so pred tem opravili z enormnimi količinami treninga. Mnogi so bili presenečeni, ko sem se odločil za premor in odhod na morsko obalo. Tudi to je bil eden od kamenčkov v mozaiku. Vpet je bil v odlično logistiko. Tempiranje forme je kompleksen pojem.
Slovenski izziv pa trenutno ni tempiranje forme, temveč že osnovna priprava konkurenčnih tekmovalcev. Kakšen je vaš komentar slovenske smučarske scene?
Ne verjamem besedam o radikalnih spremembah, če se okrog smučanja vrtijo eni in isti ljudje. To je ključna težava Slovenije. Isti obrazi, ki jih reciklirajo. Znova in znova. V takšnem sistemu ne vidim realnih možnosti za preskok v miselnosti in preskok v iskanju temeljnih rešitev. To je vrh ledene gore. Težav je še precej več. Lahko nadaljujemo z izbiro tekmovalk in tekmovalcev. Dovolj bo, če se osredotočim na aktualno olimpijsko ekipo. Za državo, ki ima tradicijo in uspehe, je nepojmljivo, da na igre pošilja smučarke brez kriterijev. Merila za uvrstitev v ekipo morajo biti stroga. Če jih ni, trpi kakovost. Sledi padec v začaran krog. In če je za Slovenijo sprejemljivo, da tekmovalke iz drugih držav prihajajo v reprezentanco ter se brez norm uvrstijo v olimpijsko ekipo, potem imamo težavo. Če bi odločal jaz, bi na ženski strani nastopili le Ilka Štuhec in Ana Bucik Jogan ter morda kakšna ekstremno mlada smučarka.
Uporabili ste prvo osebo množine.
Brez Slovenije ne bi bil to, kar sem. To bom vedno ponavljal. Začelo se je že v otroštvu. Imel sem varuško – Veroniko Tominec. Po smrti staršev je bila moja druga oziroma nadomestna mama. Leta 2002 sem v Sloveniji dobil priložnost. V Italiji je tedaj zagotovo ne bi. Potem je tukaj še Tina. Zgodbo poznate. Smučarsko in zasebno. Da, Slovenija bo vedno v mojem srcu. Vaši državi sem neizmerno hvaležen in jo spoštujem. Ponosno poudarjam, da je moja hčerka pol Italijanka in pol Slovenka.
Za katero državo pa bo nastopala Anouk Maze Massi?
Najprej naj se dokaže. Vsekakor pa hčerka ne bo iskala bližnjic. Vse si bo morala izboriti sama. Trdim tudi, da ji nobena ura ne bo naklonjena zaradi priimka. Maze ali Massi.
Omenili ste leto 2002, ko ste prestopili slovenski smučarski prag. Takrat je bila v ekipi tudi Nataša Bokal. Kot ste nam dejali ob dogovarjanju za intervju, vas je njena smrt globoko pretresla.
Dandanes ljudje lepo govorijo le o mrtvih. A če bi me o njej spraševali pred mesecem ali letom, bi vam govoril s podobno izbranimi besedami. Bila sva v stiku vse do konca. Resda na daljavo. Naj ob tem omenim, da je daleč največje delo opravila Špela Pretnar, ki ji je tudi fizično stala ob strani vse do konca. Njena plemenita gesta dokazuje, da šport povezuje tudi po končanih karierah. Nataša … Ko umre mlada oseba, športnica, je to tragično. Spoštoval sem jo že kot tekmovalko. Pozneje sva se srečevala, ko se je podala na trenersko pot. Izjemna oseba.
Zdaj, ko govorim o tem, se spominjam trenutka, ko sem na ledeniku Hintertux izgubil svojo srečno kapo. Našla jo je prav ona. Takšnih trenutkov je bilo še več. V izogib solzam in dramatiziranju pa naj omenim le moj trenerski začetek. Smučarkam sem kot mlad kondicijski trener pripravil vajo. Morda sem šel kot Italijan marsikateri v nos. To so bile tekmovalke visokega kalibra, vse dobitnice kolajn. “Kaj pa demonstracija?” je s pogledom izpod čela vprašala Nataša. Vajo sem moral pokazati. Bil sem dovolj dobro pripravljen. In tako sem si pridobil tudi njeno zaupanje. Morda je bil to zame eden od prelomnih trenutkov za pridobitev kredibilnosti.
Ste človek radikalnih idej. Kako kot takšen ocenjujete potezo Lindsey Vonn, ki se na olimpijski smuk podaja s strgano križno vezjo. Je to realno?
Pri Lindsey Vonn je realno vse. Doslej je naredila vse – realno. Vrnitev, stopničke, zmaga.
Je smiselno?
Nimam vpogleda v njeno zdravstveno kartoteko. Prebral pa sem mnenje kirurga, ki govori o primerih nesimptomatičnih poškodb kolena. To pomeni brez otekline in bolečin. Posledično je smučanje z opornico izvedljivo. Mogoče je vse. Ali je realno, bo pokazala tekma. Če ne bi bilo poškodbe, bi bila zame Lindsey Vonn prva favoritinja. Zdaj je omejena. Vseeno sem pripravljen staviti nanjo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!