Naslednji svetovni rekord le še ob izjemnem naključju?

Trenutni rekorder v Planici je Japonec Rjoju Kobajaši z 252 metri. Foto: Profimedia

Čez manj kot teden dni se bodo najboljši smučarski skakalci vrnili v Planico. Na finalu svetovnega pokala v poletih bodo od četrtka do nedelje znova lovili čim boljše daljave, na veliko željo organizatorjev in navijačev tudi rekordne. Vseeno je težko pričakovati, da bi se svetovni rekord, ki ga trenutno pri 253,5 metra v Vikersundu drži Stefan Kraft, vrnil pod Ponce. Poglobili smo se v preteklost rekordnih poletov, ob pomoči Jelka Grosa pa preverili tudi, kakšna je njihova prihodnost.

Za dobro stanje planiške smučine morajo improvizirati

Smučarski skoki

24. Mar 2023

Smučarski skoki

24. Mar 2023

Vreme trenutno ne pomaga Planici, a bo pripravljena

Smučarski skoki

23. Mar 2023 0

Smučarski skoki

23. Mar 2023 0

Je Planica pripravljena na finale v poletih? (FOTO&VIDEO)

Smučarski skoki

21. Mar 2023 1

Smučarski skoki

21. Mar 2023 1

Ko govorimo o smučarskih skokih, govorimo od eni izmed disciplin nordijskega smučanja. To se je v veliki večini prvič pojavilo na Norveškem, kar velja tudi za skoke. Obstaja celo nekaj dokazov, ki govorijo o tem, da naj bi s tem športom Norvežani ukvarjali že ob koncu 18. stoletja, a prva sled pelje do Olaf Ryeja, ki naj bi leta 1808 pristal pri 9,5 metra, kar je prvi izmerjen skok v zgodovini. Prvo tekmo z nagradami pa je leta 1866 v Hoydalsmu osvojil Sondre Norheim, ’oče’ moderne dobe smučarskih skokov.

Letnico 1875 zgodovinske knjige obravnavajo kot tisto, v kateri je bila organizirana prva večja skakalna tekma. Potekala je na skakalnici Husebyrennet v Oslu, a je bila zaradi slabe infrastrukture in zahtevnih vremenskih razmer leta 1892 prestavljena na Holmenkollen. Skakalno središče, ki še danes velja za meko tega športa.

Zelo pomemben delež pri razvoju tega športa je imela tudi Slovenija. Leta 1933 je Ivan Rožman konstruiral večjo skakalnico, ki je omogočala skoke prek sto metrov. Poimenovana je Bloudkova velikanka – po Stanku Bloudku, ki je poiskal lokacijo in opravil geodetske meritve. Dokončana je bila leta 1934, že dve leti pozneje pa je Sepp Bradl na njej postal prvi skakalec v zgodovini, ki je preletel magično mejo stotih metrov. Pristal je pri 101,5 metra.

Ker je planiška skakalnica takrat veljala za največjo na svetu, je omogočala najdaljše dosežke. Do leta 1948, ko je Švicar Fritz Tschannen skočil 120 metrov, je bil primat planiški. A razvoj skokov je šel skokovito naprej, Bloudkova velikanka pa nikoli več ni videla rekordnega skoka.

Slovenci peljali ‘voz’ naprej

Janez Gorišek (1933-2023). Foto: Profimedia

Zakaj? V ozadju so se namreč začeli razvijati smučarski poleti, tudi pri teh pa so imeli pomembno besedo Slovenci. Celo glavno. Brata Vlado in Janez Gorišek (ki bo danes odšel k večnemu počitku) sta izpolnila velik načrt in blizu Bloudkove velikanke, ki se je ob koncu tisočletja znašla v zelo slabem stanju, postavila prvo ’pravo’ letalnico s kritično točko naprave pri 185 metrih.

Že prvo leto tekmovanja (1969) se je rekord po zaslugi Bjorna Wirkole vrnil pod Ponce, Norvežan je doskočil pri 156 metrih. V časih, ko se je tehnika skakanja večkrat spremenila, pri Mednarodni smučarski zvezi pa niso imeli preveč posluha za razvoj letenja, je Planica bila hud boj z Oberstdorfom in Harrachovom za svetovni rekord.

Čast prvega poleta prek 200 metrov pa je kljub konkurenci pripadla slovenskemu ponosu. Finec Toni Nieminen je 17. marca 1994 poletel do 203 metre in presegel še eno magično mejo. Vse od leta 1987 (Piotr Fijas, 194 m) pa do leta 2011 je Letalnica bratov Gorišek držala primat svetovnega rekorda, nazadnje pri daljavi 239 metrov, ki ga je leta 2005 v rekordnem vikendu dosegel Norvežan Bjoern Einar Romoeren.

Šest let pozneje je bitko, ki jo dobiva še danes, dobil norveški Vikersund. Ta je po prenovi letalnice leta 2011, pri kateri je sodeloval tudi pokojni Janez Gorišek, vladar najdaljših daljav. Zadnjih šest svetovnih rekordov, vključno z aktualnim (Stefan Kraft, 253,5 metra v letu 2017), pripada letalnici v bližini Drammna. Planica pa po temeljiti prenovi leta 2014 zaostaja le meter in pol – 252 metrov je leta 2019 dosegel Japonec Rjoju Kobajaši.

Slovenija je imela oziroma ima v vsej zgodovini smučarskih skokov tri rekorderje. A kar malce ironično nikomur od trojice to ni uspelo na domačih tleh. Jože Šlibar je še kot Jugoslovan leta 1961 do 141 metrov skočil v Oberstdorfu. Peter Prevc je prvi Zemljan, ki je videl 250-ico, postal leta 2015 v Vikersundu. In na največji napravi na svetu je pred dnevi to uspelo tudi Emi Klinec, ki bo vsaj do naslednje sezone obdržala rekordno žensko znamko pri 226 metrih.

Foto: Profimedia

Do rekorda v Planici bi lahko pripomogli predvsem Čehi

Čeprav so se svetovni rekordi v preteklosti podirali kot za stavo, pa od zadnjega letos mineva že šest let. Tako dolgo smo na novo rekordno znamko nazadnje čakali med letoma 2005 in 2011, ko je dosežek Romoerena podrl njegov rojak Johan Remen Evensen. Najdaljše obdobje brez rekordne daljave sicer sega v leto 1961, ko jo je po celem desetletju čakanja naposled presegel prav Šlibar.

Kot pravi strokovni TV-komentator in nekdanji smučarski trener Jelko Gros, je verjetnost, da bi v prihodnjih letih dobili novega svetovnega rekorderja, izjemno majhna. “Svetovni rekord se lahko sedaj spremeni le ob izjemnem naključju. Naslednji bo zato z gotovostjo padel šele, ko bo Mednarodna smučarska zveza (FIS) dovolila vnovično povečavo za pet metrov višinske razlike, to pa se bo zgodilo šele ob naslednjem investicijskem ciklusu za letalnice,” pojasni Gros.

Kdaj bo do vnovičnih investicij na največjih napravah na svetu prišlo, ni jasno, a morda bi za to lahko poskrbeli Čehi, če bi se odločili za prenovo svoje letalnice v Harrachovu. “Da bi imeli razlog za obnovo, bi jim verjetno pri FIS določili pet metrov višjo mejo od sedanje. V tem primeru bi se lahko Planica hitro priključila, saj imamo letalnico pripravljeno tako, da bi z minimalnim vložkom lahko realizirali povečanje. Govora je o okoli pol milijona evrih,” razmišlja Gros.

Letalnice z rekordi nad 200 metrov:

Vikersundbakken, Vikersund (Norveška) – 253,5 metra (Stefan Kraft, 2017)

Letalnica bratov Gorišek, Planica (Slovenija) – 252 metrov (Rjoju Kobajaši, 2019)

Kulm-Skiflugschanze, Bad Mitterndorf (Avstrija) – 244 metrov (Peter Prevc, 2016)

Heini Klopfer Schanze, Oberstdorf (Nemčija) – 242,5 metra (Domen Prevc, 2022)

Čertak, Harrachov (Češka) – 214,5 metra (Thomas Morgenstern, 2008)

Dekleta v Planici bržkone še ne bodo letela kmalu

Zelo diplomatsko sicer odgovarja tudi na pomisleke, da so pri FIS kljub izjemnemu razvoju, ki smo mu v zadnjih letih priča v smučarskih skokih, zelo zadržani do novih rekordnih razdalj. “Poletov se ne da natrenirati. Gre za moment. Nekdo ima visoko stopnjo samozavesti in skoraj nima slabega skoka. Ko pride do tega, je polete težko nadzorovati. Z napredkom tehnologije, predvsem dresov, je žirija včasih pri poletih zelo nebogljena. Nadzora nad poleti ne more imeti, razen če je zelo konservativna, česar pa nočejo ne tekmovalci in ne organizatorji,” poudarja sogovornik, ki je v letošnji sezoni z velikim zanimanjem spremljal tudi premierne polete smučarskih skakalk.

Četudi so v Vikersundu vse svojo nalogo opravile z odliko, pa bomo po mišljenju Grosa na njihov prvi nastop v Planici morali najverjetneje počakati še nekaj let. “FIS bo morala najprej opraviti strokovne sestanke, nato bo zadevo predala še razvojni komisiji, ki bo preučila, v katero smer bodo šli ženski poleti. Vprašanje je, ali bodo dekletom dali prosto pot in bodo lahko nastopile na treh letalnicah, torej tudi v Planici, ali pa bodo vztrajali pri eni tekmi poletov na sezono, da se razvijejo in da ne bo težav z ugibanjem, koliko tekmovalk je primernih za nastop na letalnici. Na vse bo treba še malce počakati. Sam menim, da bo zdajšnji format trajal približno tri leta,” je še pripomnil 61-letni Gros.