Slovenske smučarske skakalke imajo v teh dneh čast nastopati na domačem svetovnem prvenstvu. Čeprav je ni v ekipi Zorana Zupančiča, pa je v Planici prisotna tudi Jerneja Brecl. Nekdanja orlica je po lanski sezoni pri le 21 letih potiho končala skakalno kariero, pod Poncami pa smo jo za rokav pocukali v medijskem središču, kjer se v preizkuša v drugačni vlogi.

Po koncu lanske sezone ženska skakalna reprezentanca zaradi upokojitve ni izgubila zgolj Špele Rogelj, temveč tudi Jernejo Brecl. Dobitnica šestih kolajn na mladinskih svetovnih prvenstvih je pri 21 letih veljala za eno najbolj obetavnih skakalk pri nas, a je zaradi pomanjkanja želje in motiva smuči zelo zgodaj postavila v kot.

V dneh, ko se njene nekdanje reprezentančne kolegice Maja Vtič, Katra Komar, Nika Prevc, Ema Klinec in Nika Križnar na domačem svetovnem prvenstvu borijo za čim višje uvrstitve ( v kombinaciji tekmuje tudi Jernejin brat Gašper), pa je v Planici prisotna tudi Velenjčanka. Študentka fakultete za uporabne in družbene študije, kjer se izobražuje v smeri mediji in novinarstvo, namreč pomaga pri organizacijskem delu v medijskem središču.

Jerneja Brecl je v svetovnem pokalu prvič nastopila konec januarja 2018, ko je na Ljubnem osvojila 27. mesto. Točke je nato osvojila še 45-krat, najvišje pa je v posamični konkurenci končala na devetem mestu (Rašnov, Willingen, Oslo). Na Ljubnem je edinkrat stala tudi na stopničkah, ko je z ekipo leta 2019 zasedla drugo mesto.

Deveta je bila tudi na posamični tekmi svetovnega prvenstva na srednji skakalnici v Oberstdorfu, kjer pa je na ekipni tekmi prednost pred njo dobila Špela Rogelj, kar je poskrbelo za nesoglasja s trenerjem Zoranom Zupančičem.

Na prvenstvih je Brecl sicer nastopila še na treh tekmah. V Seefeldu 2019 je bila 18. na posamični in četrta na ekipni tekmi (oboje na srednji napravi), na veliki skakalnici pa je nastopila v Oberstdorfu, ko je končala kot 16.

Jerneja, po lanski sezoni ste se od skokov poslovili zelo potiho. Zakaj?

V nekem trenutku se mi je zazdelo, da v trenutnih pogojih ni možnosti za napredek. Nisem pa si želela skakati zgolj zato, da lahko rečem, da skačem. Tudi domače prvenstvo ni bil dovolj velik motiv, da bi vztrajala. Nisem pa nikoli želela narediti velikega ’pompa’ iz tega.

O kakšni pogojih govorite?

(premislek) Določene stvari bom zadržala zase, niti jih ne bom pogrevala. Ne zdi se mi primerno, niti nisem tukaj, ker bi se želela medijsko izpostavljati. To prvenstvo ni o meni, ker ne tekmujem več. To luč prepuščam športnikom, ki nastopajo.

Kako so vašo odločitev sprejeli v družini? Poslovili ste se zelo mladi.

Niso bili navdušeni, ampak na koncu to ni bila njihova odločitev. Še smo se pogovarjali o nadaljevanju kariere, toda na koncu so sprejeli.

Kaj pa reprezentančne kolegice?

Ne vem, ker se o tem nismo veliko pogovarjale. Rekla sem, da zaključujem in to je bilo to.

Vam je kdaj žal, sploh med domačim SP, kjer ste zdaj prisotni v drugi vlogi?

Ja, sem tukaj, ampak … Prej se mi je vse zdelo preveč naporno, nagrada pa je bila premajhna. Včasih se mi zazdi, da bi rada, ampak po drugi strani nimam želje več skakati.

Torej sploh nič več ne skačete, niti zase ne?

Ne, enkrat sva šla z mlajšim bratom tukaj v Planico, ker sva imela stavo. Preskočila sem ga za tri metre in to je bilo vse. To je taka družinska interna šala.

Pa obstaja možnost, da se vrnete, če bi spet začutili željo?

Z vodjo panogo za skoke (Gorazd Pogorelčnik, op. p.) sva se pogovarjala o tej možnosti pred dnevi. On mi je povedal, da bi me spet vzeli v ekipo, če bi se za to odločila. Ampak trenutno nimam te želje.

Mladi športniki v Sloveniji pogosto hitro zaključijo kariero. Se vam zdi, da je v ozadju kakšen poseben razlog?

Veliko mladih športnikov zaključi svojo kariero pri prehodu iz srednje šole na fakulteto ali po koncu fakultete. Zdi se mi, da ob zaključku študija nimaš veliko podpore, niti ni štipendij. Poskrbeti moraš sam zase. V Sloveniji so to že poskušali urediti, a je trenutno urejeno zgolj za res tiste najbolj perspektivne. Kakšni so ostali razlogi pa ne vem, saj je verjetno za vsakega športnika drugače.

Se vam zdi, da je bila ta sistemska podpora pri vas dovoljšnja, vendarle ste na mladinskih svetovnih prvenstvih osvojili šest kolajn?

Olimpijski komite Slovenije ima športno štipendijo in ta je bila dovolj, da nisem bila več glavni strošek v družinskem proračunu.

Omenili ste, da ne želite pogrevati zgodb za nazaj. Pa vendar, z Zoranom Zupančičem (glavnim trenerjem slovenske ženske skakalne reprezentance, op. p.) se vsaj med SP v Planici srečujeta, v kakšnih odnosih sta?

Nisva govorila, zaenkrat sva se le nekajkrat pozdravila.

Na domačem prvenstvu ste v drugačni vlogi. Je to povezano z vašim študijem?

Ja. Lani sem opravljala prakso pri Nuši Rakovec, vodji marketinga, in Tomiju Trbovcu, predstavniku za odnose z javnostmi pri Smučarski zvezi Slovenije. Po koncu športne kariere so me spet priključili.

Kako se znajdete v tej vlogi, včasih so spraševali vas, zdaj ste vi tisti z vprašanji?

Meni je ’kul’ (smeh). Delo je zelo zanimivo, vsak dan se naučim nekaj novega. V teh dneh sem spoznala ogromno ljudi. Je res taka zanimiva smer.

Kako spremljate skakalni del prvenstva do zdaj, Slovenija je po treh tekmah še brez kolajne (pogovarjali smo se pred nedeljsko mešano ekipno tekmo, op. p.)?

Po posamični tekmi fantov je bilo največje razočaranje, saj sta bila Anže Lanišek in Timi Zajc na vseh uradnih treningih v vrhu. Ne vem, kaj se je dogajalo v zraku, teh informacij nimam. Verjetno nihče točno ne ve, kaj je bilo, ker te merilci vetra ne merijo točno tam, kjer skakalec prileti.

Ostale tekme, ženske … Imele so nekaj smole z boleznimi oziroma zdravjem. Letos tudi na sploh niso tako suverene kot v preteklih sezonah.

Kje vidite razlog za to?

Tega ne bom komentirala, to mora vedeti strokovni štab.

Kako sicer gledate na celotno prvenstvo v Planici? Nastopili ste v Oberstdorfu pred dvema letoma, kjer gledalcev ni bilo.

Bila sem tudi v Seefeldu leta 2019, ko so bili gledalci prisotni. Zdi se mi, da so stvari tukaj lepo urejene, veliko bolje kot v Oberstdorfu. Organizator je mislil na vse. V Seefeldu je bilo več gledalcev tudi po zaslugi lepega vremena. Nastopali so tudi največji zvezdniki norveškega teka na smučeh in takrat so se gledalci le prestavili za nekaj sto metrov iz tekaških prog do skakalnice. Vzdušje je bilo noro, želim si, da tudi slovenski skakalci in tekači v teh dneh izkusijo nekaj podobnega.

Kaj pa zapuščina takšnega šampionata za Slovenijo?

Neke nove infrastrukture se niti ni gradilo, saj je bila postavljena že prej. Zdaj lahko uradno rečemo, da je to dolina svetovnih prvenstev. Niso zgolj poleti, ampak smo imeli tudi pravo prvenstvo. Mislim, da je to glavna zapuščina.

Smučarski skoki so pri nas tako ali tako zelo priljubljeni. Zakaj?

Ker imamo pozimi velikokrat sneg in skoraj vsak se je kdaj zmenil s prijatelji, da so za hišo postavili skakalnico. Temu pripomorejo tudi uspehi naših športnikov, predvsem skakalcev. Tudi ljudje, ki delajo v klubih, pa to delajo s srcem in to se pozna.

Obiskovali ste Gimnazijo Franceta Prešerna v Kranju, ki je znana po tem, da je zelo prilagodljiva za športnike. Tudi izobraževalni sistem je urejen.

To je verjetno eden od tistih razlogov, da imamo v zadnjih letih vse več skakalcev. Dela se veliko bolj sistematično kot v preteklih letih. Poleg tega, da je dobro postavljen športni del, pa se ne pozablja na izobrazbo. In zaenkrat to krasno deluje.

Kakšni so vaši cilji v življenju, kam si želite iti na karierni poti?

Tega zaenkrat niti sama ne vem. Kjer sem trenutno, se počutim dobro. Če bi to delala ne vem koliko let, pa še ne vem. Bom videla, želim si preizkusiti še na področju digitalnega marketinga, odnosov z javnostmi, pravega novinarstva. Bom videla, kam me bo zanesla pot.

Kakšne so vaše napovedi za skakalni del slovenske reprezentance ob selitvi na veliko skakalnico?

Da ne bom govorila ravno o medaljah. Pričakujem veliko število dolgih skokov, lepih telemarkov, nasmejanih obrazov in veselih navijačev.