"Tveganje poškodb je sestavni del našega športa. Družina tega ne spreminja," v en glas poudarjajo slovenski smukači Martin Čater, Boštjan Kline in Miha Hrobat, trije očetje v smučarski karavani, in zavračajo pomisleke o ročnih zavorah.

Ko bo ob večerji po severnoameriških treningih začelo zmanjkovati smučarskih tem, se bodo lahko Boštjan Kline, Martin Čater in Miha Hrobat pogovarjali o – očetovskih izkušnjah. Štajercema, ki sta se v vlogi očetov podajala že v predhodne sezone, se je zdaj na tej ravni pridružil še Hrobat. S partnerko sta namreč marca razveselila rojstva hčerke Ave.

“Verjetno mi bodo vsi očetje in mame pritrdili, da je rojstvo otroka nekaj najlepšega na svetu. Tudi sam uživam v tej vlogi. Hkrati pa na smučeh čutim še večjo odgovornost in motivacijo,” pravi 26-letni Kranjčan. Čatra doma čaka dobro leto stara Lana, Klineta pa 7-letni Jaka.

Ob tem se kar samo po sebi poraja vprašanje, kakšna je v očetovski vlogi percepcija tveganja, ki je sicer imanentno smučarskemu športu, še posebej v hitrih disciplinah. Lahko družina vpliva na večjo preračunljivost in tekmovalno zadržanost? Ali lahko oče z enako ali še večjo mero drznosti hodi po tanki meji med hitrim smučanjem in padcem?

Dodaten motiv

“Žena in sin mi pred štartom smuka še nikoli nista prišla na misel. Znam odmisliti vse okoliščine, imeti prazno glavo in se osredotočiti na samo smučanje. V procesu dela pa je družina le dodatna motivacija,” na vprašanje o tem, ali lahko vloga očeta vpliva na raven zavestnega tveganja, odgovarja Boštjan Kline, ki je kot oče že slavil tudi zmago na tekmi svetovnega pokala, nato pa zapadel v krizo.

Z njim se strinja tudi Čater, ki je kot oče dobil lanskoletni smuk v Val d’Iseru. “Ko sem se kot oče podal na tekmo, sem čutil celo večji zagon kot pred tem. To je bilo tudi rezultatsko vidno. Vsaj na začetku. V prihodnje pa vem, da moram biti še bolj odgovoren. Moram dobro smučati in iz tega naslova tudi nekaj zaslužiti,” pravi Savinjčan.

Podobno miselno naravnanost želi ujeti tudi novopečeni očka Hrobat. “Želja po dokazovanju ni bila nikoli sporna. A zdaj je še večja. Želim se dokazovati tudi zaradi družine,” poudarja nekdanji mladinski svetovni prvak in dodaja: “Priznam, da sem tudi sam pomislil na to, ali nemara družina lahko vpliva na podzavestno ročno zavoro. A sem že na treningih dobil odgovor. Ko se namreč lotim dela, ne razmišljam o partnerki in otroku. Ne, osredotočen sem le na smučanje.”

Kruta realnost: Če se zgodi, se pač zgodi

Z družino ali brez nje, dejstvo je, da brez zavestne hoje po robu v smuku ni rezultata. Posledično so tudi na najvišji tekmovalni ravni poškodbe stalnica. Cena napak, ki so sestavni del, pa je lahko zelo visoka. “Poškodbe so del našega športa. O tem med tekmami sicer ne razmišljamo, a je vseeno to jasno vsem. To smo vedeli že tedaj, ko smo se odločili za smučanje. Na nas je, da s trdim delom in gradnjo mišic poskušamo preprečiti napake. Če pa se zgodi, se pač zgodi,” pravi Hrobat.

Da se kaj hitro ”zgodi”, lahko potrdita tako Čater kot Kline. Oba sta se že znašla na nosilih. Oba pa sta že bila tudi v primežu preskromne samozavesti, ki je prav tako eden od predpogojev za brezkompromisno smučanje. Prav zaradi tega sta se letos veliko posvečala psihološki pripravi, da bi le znova na tekmi v glavi zanetila tekmovalno iskro.

“Šele po sezoni sem videl, koliko težav mi je povzročila poškodba kolena. Tudi na ravni gibljivosti. To vpliva tudi na previdnost pri smučanju. Če si previden, na tekmah nimaš kaj iskati,” pravi Čater, ki je letos nekoliko prilagodil sistem kondicijskih priprav. Program mu je pripravil Urh Toplak. “Verjamem, da sem se otresel vseh težav. Zdaj bom lahko napadal in ‘raztrgal’, ko bo treba,” dodaja.

Prelomna sezona

Sproščeno in samozavestno deluje tudi novinec na Salomonovih smučeh Boštjan Kline (pred tem Nordica). Vseeno pa izkušnje iz preteklih let učijo, da govorica telesa še ne napoveduje tekmovalne (ne)uspešnosti. “V življenju sem dal skozi veliko porazov. Tudi padcev je bilo kar nekaj. Morda to vpliva na človeka tako, da se lažje sooča s tem,” pravi Mariborčan in dodaja: “Imamo voljo. Imam motivacijo. Manjkajo pa rezultati. Če bi se rezultatsko vse skupaj poklopilo, bi lahko kariero še krepko podaljšal.”

Da utegne biti nova sezona zanj prelomna, priznava tudi Hrobat. “Nisem več zelenec v svetovnem pokalu. Proge poznam. Osredotočati se moram na druge stvari. Lani sem pokazal nekaj napredka, nadaljevanje sezone pa je bilo slabše. Letos želim držati konstanto. Navsezadnje je sezona tudi olimpijska,” poudarja Atomicov tekmovalec, ki je dobršen del kondicijskih priprav znova opravil z Žanom Kranjcem pri Mitji Bračiču.