Ilka Štuhec: Smučarji smo le ljudje. Ljudje pa delamo napake

Ilka Štuhec. Foto: Jure Banfi

Okroglo desetletje po dokončni reprezentančni odcepitvi in oblikovanju samostojne ekipe se 34-letna Ilka Štuhec pripravlja na še zadnjo sezono v karieri, po kateri se bo slovenski žebljiček za nedoločen čas umaknil s svetovnega zemljevida ženskega smuka. V pogovoru za Sportklub o motivaciji, spremljevalni ekipi, krutosti smučarskega športa in še marsičem.

Če bodo vremenske in snežne razmere to dovoljevale, Ilko Štuhec do konca dolge in uspešne kariere loči še deset smukov, devet superveleslalomov in ekipna olimpijska kombinacija, v kateri bo moči združila s slalomistko Andrejo Slokar. Ponuja se ji kar nekaj priložnosti, da obogati svojo smučarsko kartoteko, v katero smo med drugim zabeležili enajst zmag v svetovnem pokalu, dva naslova svetovne prvakinje in dva mala kristalna globusa. Mariborčanka, ki je imela na tej poti tudi nemalo zdravstvenih težav, verjame, da lahko še enkrat dvigne rezultatsko krivuljo. Ta je bila na izrazitem vrhuncu pred osmimi let, po nekaj nihljajih pa je predvsem v zadnjih dveh sezonah vidno padla.

Intervju: Ilka Štuhec

Pred okroglim desetletjem ste se podali na samostojno pot. Odtlej smo na položaju vodje in/ali trenerja našteli že devet različnih imen. Tudi položaj serviserja je bil nestanoviten. Lahko na podlagi tega sklepamo, da ste zahtevna “delodajalka” oziroma smučarska varovanka?

Glede na to, kako ste me to vprašali, verjetno že imate pripravljen odgovor. Mar ne? (smeh)

Staro športno pravilo uči, da so šampioni posebni ljudje. Pogosto zelo zahtevni.

Smučanje je res posebno področje. To ni običajna služba, v kateri bi se sodelavci po osmih urah razšli in odšli vsak v svoj dom. Konkretno, na nedavnih pripravah v Argentini smo bili skupaj en mesec. Zajtrk, vožnja na teren, trening, analiza … Do večerje. Ni preprosto. Ne bi pa se strinjala z očitkom ali oceno, da sem posebej zahtevna smučarka, s katero bi bilo izrazito težko sodelovati. Res pa je, da od okolice pričakujem vsaj toliko, kolikor tudi sama vložim v določen projekt. Če sem motivirana in vem, zakaj nekaj delam, to pričakujem tudi od tistih, ki so ob meni. Ko delamo, moramo delati. Nato se lahko tudi zafrkavamo. No, včasih tega ne dobim. In to me zmoti.

Večkrat ste, vsaj med vrsticami, namignili, da ste se lani pri izbiri sodelavcev ušteli.

Tega ne skrivam. Uštela sem se. Zelo.

Sklep? Zaključek? Nauk?

Iz tega primera sem se veliko naučila. Največ o sebi. Dokazala sem si, da sem strahotno močna. Marsikaj lahko prenesem. Marsikaj lahko izpeljem sama. Marsikaj lahko naredim sama. A na koncu … To ni moje delo. Ne želim si sicer sistema, v katerem sem popolnoma odvisna od nekoga drugega. A veliko lažje je, ko imaš ob sebi nekoga, na katerega se lahko v celoti zaneseš. Potem so težki trenutki manj težki, lepi pa še precej lepši, saj jih znaš deliti.

Upate že danes trditi, da je bila letošnja odločitev, torej za vodjo Denisa Šteharnika in trenerja Boštjana Klineta, pravilna?

Da, vem, da je bila pravilna.

A do prve tekme, ki je vendarle svojevrsten preizkus usklajenosti, kohezije v stresnih trenutkih in zmožnosti delovanja na najvišjih obratih, vas vendarle ločita še dva meseca.

Pustite tekmovanja. Sezono lahko danes odpovejo, pa bom trdila, da je bila moja odločitev pravilna. To preprosto čutim. Imam dovolj izkušenj za takšno trditev.

Ilka Štuhec ob novem trenerju Denisu Šteharniku. Foto: MaPa

Bo v sezono, za katero veste, da je zadnja in bo na račun tega marsikdaj še posebej čustvena, težko implementirati tekmovalne ambicije?

Zadnja sezona … Že lani sem se v zimo podala s to mislijo. O tem nisem javno govorila. Letos govorim, pa čeprav vselej pristavim, da si še vedno lahko premislim. Ambicije? Brez tega se priprav sploh ne bi lotila. Vseeno pa moram priznati, da sem malce manj obremenjena. V preteklosti sem si večkrat dopovedovala, da se mi pred okolico ni treba dokazovati. Toda v praksi se tega nisem držala. Letos dejansko skušam uživati, saj vem, da delam tisto, v čemer uživam. In v tem sem še vedno lahko dobra. To še zdaleč ne pomeni, da mi na treningih včasih ni težko. Ob naporih še vedno tudi bruham. Zadnjič? Ne vem, ne razmišljam o solzah, rožah, poslavljanju … Ne, zdaj je to še vedno moja služba, v katero vlagam vse, kar premorem.

Na vrhuncu kariere je vse skupaj delovalo lahkotno, igrivo in kar samoumevno. Večkrat smo vas spraševali o občutkih, načelih, vzorcih ali ključnih potezah, pa ste zgolj skomignili z rameni. Verjamete, da še vedno lahko pridete v to fazo?

Da. Verjamem. To imam še vedno v sebi. Če ne bi verjela, bi se že poslovila.

Gre torej za vprašanje priklica?

Vztrajati moram pri dosedanjem delu. To je vse.

Del prej orisane samoumevnosti, ki se je odražala v tekočem in hitrem smučanju z elegantnimi in mehkimi prehodi iz drsalnih v tehnične odseke, je bila tudi drznost. Tveganje. Vemo, kaj je na drugi strani te nevarne in tanke črte. Večkrat ste jo že prestopili. Zdi se, da zdaj težje izzivate to mejo. Drži?

Niti ne. Ob vseh slabih izkušnjah, na katere ste namignili, ko ste govorili o prestopljeni meji, sem spoznala veliko ljudi, ki so pripravljeni pomagati in poskrbeti zame. Igrivost, drznost … Da, tega ne izzivam le s treningom. Tudi to je lahko posledica ozračja v spremljevalni ekipi. Če ljudje, ki so ob meni, dihajo z mano in verjamejo vame, je mogoče prav vse. Prav zaradi tega sem vam pri predhodnem vprašanju le na kratko odvrnila, da moram oziroma moramo vztrajati pri zastavljenem delu.

Vam hude poškodbe ali tudi tragične smrti, ki so pretresle smučarski svet, nikoli ne zlezejo pod kožo?

Zavedam se krutosti športa, ki sem si ga izbrala. Alpsko smučanje, ne glede na vse varnostne ukrepe, ostaja nevarno. Vem, da so mnogi ukrepi dobronamerni. Včasih je to premalo. Na koncu smo smučarji le ljudje. Ljudje pa delamo napake.

Osebnost, zdravje in denar. Kaj boste iz teh predalov po koncu kariere potegnili v novo življenje?

Če začnem na koncu, bi dejala, da stežka govorim o preskrbljenosti, ko pa moram vsako leto sama sofinancirati priprave. Tudi zdravje bo vse prej kot brezhibno. Poslovila se bom dodobra načeta. Osebnost … V smučarskem svetu sem odraščala. A vselej sem skušala biti Ilka. Neodvisno od rezultatov. Verjamem, da bom takšna tudi ostala. Ilka, ki skuša biti pozitivna, a včasih tudi joče.

Ilka Štuhec: Smučarji smo le ljudje. Ljudje pa delamo napake

Intervju: Ilka Štuhec

Kakšno je tvoje mnenje o tem?