Najboljša slovenska smukačica zadnjih let Ilka Štuhec se je po odločitvi za nadaljevanje kariere vrnila na sneg. "Bomo videli," se glasi njen odgovor na številna vprašanja.

Ko ji omenimo, da smo jo po olimpijskih igrah skorajda upokojili, dvigne obrv in skuša zaigrati namuznjeno jezo. “Še sem tu,” odvrne Ilka Štuhec, za katero je sezona, ki jo je po razočaranju na olimpijskih igrah in neuspešnem lovljenju stopničk svetovnega pokala (še tretje leto zapored) končala kot enaindvajseta smukačica, kar je najslabše po letu 2016, obenem pa prvič po letu 2012 ni osvojila niti ene superveleslalomske točke. V soboto si je v Ljudskem vrtu, vsega dober lučaj od domače hiše, ogledala poslovilno tekmo Marcosa Tavaresa. Zase ocenjuje, da še ni napočil čas za slovo.

Ob dejstvu, da svojega telesa v zadnjih letih ni zmogla spraviti v zanjo značilen napadalni smukaški položaj, petnajsto mesto pa po devetih zmagah v karieri pač ni dosežek, ki bi jo pretirano osrečil, se kar sam po sebi ponuja prvi – zakaj. “Zakaj nadaljevanje kariere? Ker verjamem, da sem še vedno sposobna hitro smučati in pri tem uživati. V zadnjih treh letih se je to rahlo izgubilo,” odgovarja Mariborčanka, ki bo na pragu nove sezone dopolnila 32 let.

Da odločitev ni bila lahka ali samoumevna, potrjuje dejstvo, da si je za razmislek vzela kar nekaj časa. “Pred zadnjo tekmo v Meribelu sem si zabičala, da moram zaupati vase. Pri vožnji se je to že nekako poznalo. Sledil je dolg in poglobljen razmislek. Še smučati? Zakaj? Ni vedno vse lepo, a verjamem, da je še vedno nekaj v meni. Enkrat sem se že odločila za tvegano potezo, in sicer pred leti, ko sem se podala na samostojno pot. Takrat me občutek ni varal. Verjamem, da me tudi tokrat ne bo,” razmišlja dvakratna svetovna prvakinja.

Ob odločitvi za nadaljevanje tekmovalne poti Ilka Štuhec nima povsem jasne slike, koliko časa bo še vztrajala v belem cirkusu. Realno gre pričakovati, da gre za poslovilno sezono. Toda … “Odvisno od tega, kaj bo povedalo moje telo. Dejstvo je, da nisem več najmlajša. Vi ste me že upokojili. Ha, ha … Bomo videli. Dokler me bo telo ubogalo in sodelovalo, glava pa bo želela, bom smučala,” razmišlja štajerska olimpijka.

V nedeljo se je na ledeniku Kaunertal vrnila na smuči. Tu pa se začenja morje negotovosti. Deloma zanjo, še več pa za javnost. Stöckli, s katerim je dvakrat postala svetovna prvakinja, je preteklost. Ali je prihodnost Kästle, še ne želi potrditi. Kot tudi ne, kdo bo po odhodih trenerja Stefana Abplanalpa in serviserja Seppa Lauberja poleg vodje Darje Črnko in fizioterapevtke Tine Kobale še sodeloval v ekipi.

“Možnosti so odprte. Ko bo kaj jasno, vam sporočimo. Jasno je, da bi želela imeti odgovore danes. Ali včeraj. A ne gre tako. Iz preteklih izkušenj tudi vem, da se z glavo ne gre zaletavati v zid,” pravi Ilka, ki mora v prihajajočih mesecih poiskati tudi odgovor na temeljno vprašanje. To pa je, kako v zaključku kariere v sebi znova priklicati šampionske občutke ter ob zaupanju v novo opremo svoje telo znova pripraviti do drznih napadalnih akcij in obenem vnovič zagospodariti v drsalnih delih. V nasprotnem primeru bo njena kariere izzvenela.

Kar nekaj odprtih vprašanj pa ponuja tudi koledar svetovnega pokala. Ta ob pravi vojni novega vodstva FIS za popoln prevzem televizijskih pravic in ob iskanju novih tržišč še vedno ni potrjen. Jasno je le, da se bo za Ilko sezona začela že 5. novembra, in sicer na novi progi Zermatt/Cervinia na meji med Švico in Italijo. Karavana bo zanesljivo znova zavila tudi v Lake Louise, torej na prizorišče Slovenkine prve zmage, novost v koledarju za dekleta pa naj bi bil Kviffjell.

Nova sezona pa prinaša tudi nov način podeljevanja štartnih številk v hitrih disciplinah. Po novem bo deset najboljših žrebalo številke med 6 in 15. Tekmovalci, ki bodo v razvrstitvi med 11. in 20. mestom, bodo žrebali številke med 1 in 5 ter med 11 in 20.