Po zlomih in nočnih morah iz Slovenije na olimpijske igre

Alpsko smučanje 23. Jan. 202210:42 > 01. Feb. 2022 11:51
Delite:
Foto: GEPA pictures/Harald Steiner via Guliver

Če bi bil to hollywoodski film, bi slovensko-srbski alpski smučar Marko Vukičević prihodnji mesec v Pekingu verjetno osvojil olimpijsko kolajno. Za ta scenarij realnih možnosti kajpak ni. Navsezadnje gre za smučarja brez točk svetovnega pokala. Vseeno pa je pot diplomiranega pravnika, ki je leta 2019 po grozljivem padcu in hudih poškodbah odkimal švicarskemu zdravniku, ko mu je ta dejal, da ne bo nikoli več smučal, navdihujoča.

Poleg enajsterice v slovenski reprezentanci in kosovskega zastavonoše Albina Tahirija bo na prihajajočih zimskih olimpijskih igrah v Pekingu v smučarski konkurenci nastopil še en slovenski državljan. Marko Vukičević, sin Srbkinje in Črnogorca, ki sta se leta 1985 preselila v Slovenijo ter leta 1992 rojenega sina usmerila v alpsko smučanje, bo namreč še drugič pod petimi olimpijskimi krogi branil srbske barve.

A tokratna pot do Kitajske je bila za smučarja izpod Šmarne gore neprimerno bolj trnova kot pred štirimi leti, ko je nastopil v Pjongčangu. Na to ga bodo že na letališču v Pekingu opozorili alarmi ob varnostnem pregledu. Na mečnici ima namreč pritrjenih več ploščic, skozi golenično kost pa speljano kovinsko palico. Vse skupaj je tudi speto z vijaki. Tudi okrog zlomljenega zapestja imam več ploščic. Vse to so posledice operacij po hudih poškodbah leta 2019.

“Nikoli več ne boste smučali. Veseli boste, če boste normalno hodili,” se besed švicarskega zdravnika spominja Vukičević in priznava, da delov nog na otip še vedno ne čuti. A to se mu zdi ob izjemnem napredku v zadnjih dveh letih skoraj zanemarljivo. Ne le, da hodi in teče. Vrnil se je tudi na smuči, nastopil na nekaj tekmah, se v zadnjem obdobju preizkušal kot predtekmovalec (na ta način je ohranjal svoje štartne položaje), prihodnji teden pa bo poletel na prizorišče olimpijskih iger.

S kakšnimi besedami bi povzeli zadnji dve leti?

Šele pred dnevi, ko me je srbski olimpijski komite tudi uradno določil za potnika na olimpijske igre v Peking, sem sklenil svoje misli. Uvidel sem, kaj vse sem doživel. Zato tudi težko najdem besede, s katerimi bi opisal, kako psihično in fizično zahtevni leti sem preživel. A od prvega trenutka sem verjel, da sem bom vrnil na smuči in upal na olimpijski preboj. Prav zaradi tega je zadovoljstvo ob odhodu v Peking še toliko slajše.

Vrniva se v nesrečni oktober 2019 …

Na treningu smuka v Saas Feeju sem padel. Ob tem sem ob notranjih krvavitvah in poškodbah živcev utrpel večkratni zlom roke in noge. Že v Švici so me zdravniki kar štirikrat operirali. Sestavljali so mi roko in nogo, presajali kožo … Pozneje sem v Ljubljani prestal še dve operaciji. Ob tem bi se iskreno zahvalil dr. Urški Filipovič, ki se je zavzela zame. Podobno velja za mojega kondicijskega trenerja Mitjo Bračiča, s katerim sva opravila več kot 500 enot treningov. Zaradi dobre usmeritve sem se znal spopadati z bolečino in vsemi fizičnimi napori.

Če ne bi bili vrhunski športnik, bi bili verjetno veseli, če bi lahko normalno hodili?

V švicarski bolnišnici so mi dejali, da verjetno ne bo nikoli več smučal. Posvarili so me, da me čaka veliko dela, če želim še kdaj normalno hoditi. Jasno, bi sem v šoku. A hitro sem skušal vklopiti pozitivno razmišljanje. Ko me je podprl še strokovnjak za telesno pripravo Bračič, prepričan o tem, da bom zmogel, sem si zadal olimpijski cilj.

Kako pa lahko negativna izkušnja vpliva na tekmovalni pristop? Se lahko pojavi tekmovalna zavora ali strah pred novo poškodbo?

Kar dolgo so me preganjale nočne more. Sanjal sem o padcu. Pogosto sem se zbujal ob spominu na prve prizore po tem, ko sem ob padcu prišel k zavesti. Nikomur ne privoščim, da bi videl, kako je njegova noga obrnjena v drugo smer. Strah me je bilo razmišljati o tem. Nato pa sem vse skupaj označil za preteklost. Nekaj, kar se je zgodilo. Začel sem razmišljati o tem, kako bo znova stati na štartu. V mislih sem ”vozil” proge. S tem sem tudi premagal strah. Verjamem, da sem se otresel strahu, pa čeprav vem, da nisem robot, tako da je tisti padec stalno nekje v moji podzavesti.

Kar samo po sebi se poraja vprašanje motivacije …

Do smučanja gojim neizmerno ljubezen. Od šestega leta smučam. Ne predstavljam si, da bi ostal brez tega. Zato se mi je v tej zgodbi zdelo vredno truditi. Po naravi sem vztrajen in željan dokazovanja. Gnal sem se. Iz dneva v dan. Brez popuščanja. Takšen sem. Ne le na smučeh. Ob tem lahko povem, da sem obdobje brez smučanja ob rehabilitaciji in treningih izkoristil tudi za študij. Prav septembra sem uspešno diplomiral na ljubljanski pravni fakulteti. Vpisal sem se tudi že na magistrski študij. Šport me je naučil vztrajnosti, kar torej izkoriščam tudi na drugih področjih. Verjamem, da bom imel tudi po tekmovalni karieri veliko izzivov.

Foto: osebni arhiv

Pred poškodbo ste prišli do prvih točk evropskega pokala. Merili ste tudi na točke svetovnega pokala. V kolikšni meri sta zadnji dve leti spremenili tekmovalne ambicije?

Nastop v Pekingu bo vsekakor osebna zmaga. Se pa strinjam z vami, ko govorite o tem, da sem meril višje. Tik pred poškodbo sem treniral s švicarsko reprezentanco in bi zelo konkurenčen. Čakal sem na preboj. Nato je prišla ta poškodba, ki je seveda marsikaj spremenila. Bomo videli … Po olimpijski sezoni me čaka nova operacija. Nato pa se bom moral pogovoriti sam s seboj in realno ter samokritično oceniti, kakšen je lahko moj domet.

Ob tem seveda ne gre zanemariti, da je smučanje zelo drag šport. Na kakšen način krpate proračun?

Brez osebnega pokrovitelja, to je Jaffa Crvenka, ne bi šlo. Ali obstaja kakšen sponzor, ki športniku novo pogodbo ponudi dva meseca po poškodbi, za katero je jasno, da terja dolgotrajno rehabilitacijo? No, pri Jaffi so storili prav to. Še zdaj mi stojijo ob strani, za kar sem jim neizmerno hvaležen.

Kakšno vlogo pa sta odigrala Smučarska zveza Srbije in Olimpijski komite Srbije?

Na čelu smučarske zveze je prišlo do sprememb. Novo vodstvo se že ne znajde najboljše. V zadnjih dveh sezonah je bila podpora manjša. Upam, da se bo zveza po olimpijski sezoni postavila na noge. To je pomembno zaradi prihodnosti srbskega smučanja. Če ne bo prišlo do sprememb, lahko pride do zatona. Ne gre le zame, predvsem gre za nove rodove. No, drugače pa je z olimpijskim komitejem. Ta mi je letos zelo pomagal, tudi s sredstvi, ki jih dobi s strani Mednarodnega olimpijskega komiteja.

Foto: osebni arhiv

Mama Srbkinja, oče Črnogorec, rojen in vzgojen v Sloveniji. Živite v Sloveniji, na tekmah branite srbske barve. Kakšen je vaš odnos do nacionalne pripadnosti?

Če bi odraščal drugje ali imel drugačno kri, bi bil drugačen človek. Ljubezen gojim tako do Srbije kot Slovenije. V Sloveniji sem dobil veliko, česar v Srbiji nisem. In obratno. Ko govoriva o smučanju, je jasno, da so me vsega naučili slovenski trenerji. Bil sem član Olimpije in Novinarja. Tam so mi vcepili smučarsko tehniko, brez katere danes zanesljivo ne bi bil olimpijec. Po drugi strani pa je jasno, da grem v Peking ponosno braniti srbske barve. Srbi so mi dali pravo podporo in priložnost.

Znano je tudi, da dobro sodelujete s slovenskimi smukači, medtem ko pa sta z Žanom Kranjcem že vrsto let dobra prijatelja.

Res, z Žanom sva odlična prijatelja že vsaj 15 let. Kar nekaj kondicijskih treningov opraviva skupaj. Druživa se tudi poleti. Sem pa tudi v dobrih odnosih s slovenskimi smukači. Imajo me za svojega. Tudi v Pekingu bom sodeloval z njimi.  

Tako v Srbijo kot tudi Sloveniji je bila osrednja športna tema prvih tednov novega leta avstralska saga Novaka Đokovića. Kako ste jo spremljali in dojemali?

Najbolj me je motilo, da so mnogi zgolj sledili zapisom avstralskim medijev. Posledično je bil Novak, vsaj po mojem mnenju, predstavljen v napačni luči. Preveč je bilo negativizma, blatenja, izkrivljenih informacij … Predvsem pa se je v celotno zgodbo v preveliki meri vmešala politika. Na koncu to ni bilo športno vprašanje. Za politiko ni prostora v športu. Prav zaradi tega je šport tako zelo lep. Ob vsem tem sem nekaj vrstic napisal tudi Novaku, ki se je nanje odzval. Izmenjala sva nekaj mnenj.

Komentari

Vaš komentar