Nataša Bokal: Pustite me v mojem boju

Nataša Bokal. Foto: MaPa

Nataša Bokal je prav na današnji dan leta 1991 postala svetovna slalomska podprvakinja. Spomine bo obujala tudi prihodnji teden, ko se bo odzvala vabilu in se odpravila v Saalbach, ki bo znova gostil svetovno prvenstvo. Nekdanja smučarka ob tem bije nov boj. Z rakom. Že drugič. V intervjuju za Sportklub ne skriva odločnosti, da iz bitke znova odkoraka kot zmagovalka, ob številnih sporočilih podpore pa jo motijo le pogosti "nasveti" o zdravljenju. "Tega ne potrebujem. Zaupam uradni medicini," pravi 57-letna Škofjeločanka.

Bila je most, ki je povezoval generacijo Mateje Svet z vražjimi Slovenkami in naposled tudi Tino Maze. Bila je zadnja dobitnica kolajne na svetovnem prvenstvu in zadnja zmagovalka tekme svetovnega pokala pod jugoslovansko zastavo. Bila je tudi prva športnica leta v samostojni Sloveniji. A ob pestri športni kartoteki, v kateri so tri uvrstitve na stopničke za zmagovalke, je Nataša Bokal nehote polnila tudi zdravniški karton. Največ težav je imela s koleni, na koncu tudi z ramo. Prestala je kar štirinajst operacij. Ko bo napočil čas za petnajsto, ji bodo namestili umeten kolenski sklep. A ni ostalo le pri tem. Pred leti se je borila s tuberkulozo in tudi prvič z rakom, tedaj na rodilih. Pred dobrim letom je bila soočena z vnovično diagnozo. Rak se je pojavil še na drugih mestih. O tem govori brez zadržkov, zelo vedro in odločno. Kot nekoč, še pred dobrimi 22 leti, ko se je iz startne hišice odločno podala proti količkom.

1. februar 1991: Nataša Bokal na poti do srebra v Saalbachu. Foto: Guliver Images

Intervju: Nataša Bokal

Nekdanji športniki radi poudarijo, da jim je šport poleg delovnih navad in discipline vcepil nepopustljivost in borbenost, kar naj bi bilo prenosljivo na druga življenjska področja. Vam to pomaga tudi v boju s hudo boleznijo?

To nedvomno drži. V življenju sem se soočala s številnimi preprekami. Že kot tekmovalka sem bila pogosto poškodovana. Pozneje me je prizadela še tuberkuloza. Zaradi vseh teh izkušenj sem tudi tokratni boj z rakom sprejela s pozitivnimi mislimi in odločnostjo. Zavedam se resnosti položaja, a tudi zaradi športnih izkušenj nisem v nobenem trenutku pomislila, da bi obupala.

Ne gre za puhlico. O tem je govoril že nekdanji košarkar Dušan Hauptman, ki nam je dejal, da brez športne miselnosti ne bi preživel.

Težko je posploševati. Vsekakor pa je moja izkušnja takšna. Vem, da bi tokratni boj z boleznijo prenašala na drugačen način, če v meni ne bi bilo te bogate zapuščine iz športnih let. Seveda to ne pomeni, da se človek, ki ni bil športnik, ne more na podoben način spopasti z rakom. Daleč od tega. Ta borbenost ni nujno pogojena s športno preteklostjo. Želim poudariti le, da mi je šport v izrazito pomoč. Verjetno pa je marsikaj pogojeno tudi z naravo posameznika. Kot sem dejala, se že kot športnica nisem predajala. Kdo drug bi morda obupal že ob drugi ali tretji poškodbi. Jaz nisem. Zaustavil me je šele hujši izpah rame, ob katerem so se poškodovali živci. S tem imam težave še danes. Rama pač ni povsem funkcionalna.

Teh poškodb je bilo res veliko. Po vseh športnih udarcih pa še diagnoza – rak. Prva misel?

Ko pogledam nazaj, sem precej težje sprejela zdravnikove besede o tuberkulozi. Takrat me je res zmrazilo, tokrat ne. Morda gre res za debelo kožo, ki sem si jo z leti ustvarila. Ponavljam, takoj sem se zavedala resnosti položaja. Preganjale so me številne misli. A v nobenem trenutku nisem izgubila volje. Nisem dovolila, da bi se smilila sami sebi. Ne, takoj sem se posvetila načrtu oziroma shemi, ki so mi jo predlagali zdravniki.

Odkrito govorite o raku. Gre za zavestno ozaveščanje oziroma odgovornost, ki jo čutite kot nekdanja vrhunska športnica in javna oseba?

Poškodbe ali bolezni zame nikoli niso bile tabu. Tudi zdaj nimam zadržkov govoriti o tem. Verjetno zaradi tega, ker, kot sem dejala, skušam v tem boju ohraniti pozitivne misli. In morda bo kdo zaradi tega našel dobro misel tudi zase.

Kakšni pa so bili prvi odzivi, ko ste sporočili, da se še drugič soočate z rakom?

Sprva je bilo teh sporočil res veliko. Morda kar preveč. V času družbenih omrežij je namreč komunikacijskih kanalov zelo veliko. Razmišljala sem celo o tem, da se ne bi več javno oglašala. A med temi sporočili je bilo tudi veliko raznoraznih nasvetov in ”nasvetov”. Verjamem, da dobronamernih, toda … Poskusi to, poskusi tisto in tako naprej. Pustite me pri miru, pustite me v mojem boju. Zaupam stroki in uradni medicini. To je moja pot. Ker sem jo izbrala, se dobro počutim.

In kakšna je ta pot?

Vključena sem v sistem kemoterapij, in sicer na vsake tri tedne. Vmes imam dva tedna predpisane tablete, en teden pa je namenjen premoru. Te kroge zdaj vrtim že več kot eno leto. Vsak tretji mesec sem deležna tudi poglobljenega pregleda. Sprva je bil napredek hiter in velik, zdaj sem v fazi neke stagnacije. Rak miruje, kar pomeni, da se stanje ne izboljšuje in tudi ne slabša. Grem naprej.

Vas vleče na sneg?

Svet se je zame najprej povsem ustavil. Vseeno nisem zdržala. Odpotovala sem na Norveško in obiskala svoje tekmovalce. Zavedam se, da zdaj trenerskega poklica fizično ne morem opravljati. A skušam biti v stiku. Če so tekme blizu, se odpravim tudi na pot. To mi veliko pomeni. Verjamem, da tudi mojim tekmovalcem. Rada jim namenim kakšen nasvet.

Tekmovalno kariero je sklenila leta 2003. Foto: Guliver Images

Ob tem za dušo potegnete tudi kakšen zavoj?

Tudi. A res le kakšen zavoj. Za dušo, kot ste dejali.

Cilj ostaja vrnitev v trenerske vrste.

Vsekakor. Resda bom verjetno takrat že izpolnila pogoje za upokojitev, a zanesljivo ne bom ležala na domačem kavču. Ne, ne morem. Vleče me na sneg. Smučanje je moje življenje. Je tudi moj največji navdih. Vedno me je prav smučanje potegnilo iz težav. Od otroštva naprej. To sem povedala tudi svoji onkologinji. Najprej ni bila najbolj navdušena nad mojimi besedami, zdaj sva skupaj prišli do zaključka, da te misli pozitivno vplivajo na mojo psiho. Vedeti morate, da sem trenerski poklic opravljala z velikim veseljem. Seveda so prišli tudi slabi trenutki, a sem jih vselej hitro prebrodila. Če bom torej le lahko, bom znova trenerka.

Povod za intervju je bila obletnica vaše srebrne kolajne na svetovnem prvenstvu. Pred 34 leti ste jo osvojili v Saalbachu, ki bo v tem mesecu znova gostil boje za naslove svetovnih prvakov.

Kot bi bilo pred nekaj leti, pa je v resnici minilo že več kot 30 let. Spomin je še povsem svež. Žal se sicer še nekoliko bolj živo spominjam olimpijskega slaloma v Albertvillu leto pozneje, ko sem deset količkov pred ciljem zapravila kolajno. Toda Saalbach je ena od najsvetlejših točk moje kariere. Zato sem vesela, da se bom na povabilo organizatorja v torek udeležila otvoritvene slovesnosti, pozneje pa si bom ogledala tudi žensko slalomsko tekmo.

Govoriva o prelomnih trenutkih slovenskega alpskega smučanja. Po vrsti so se upokojili Bojan Križaj, Rok Petrovič in Mateja Svet, že pred njimi Boris Strel in Jure Franko, torej smučarji, ki so poskrbeli za prve zares velike uspehe. Pričakovali smo sušo. Pa je prišla – Nataša Bokal. In sprožila nov val.

Teh občutkov se dobro spominjam, predvsem po Matejinem umiku. Napovedovali so nam konec uspehov na najvišji ravni. A prav v tisti sezoni 1990/91 se mi je dokončno odprlo. Zmaga v Kranjski Gori in nato kolajna na svetovnem prvenstvu. Dvignili so se tudi ostali, obenem smo dočakali novo generacijo. Zgodba se je tako lepo nadaljevala. Žal mi je le, da zaradi poškodb v nadaljevanju kariere nisem bila več v tolikšni meri del vseh teh uspehov. Vseeno sem dolgo vztrajala.

Olimpijski Salt Lake City 2002: Špela Pretnar, Lea Dabič, Tina Maze, Nataša Bokal in Alenka Dovžan. Foto: Aleš Fevžer

V omenjeni sezoni je že močno dišalo po osamosvojitvi. Ne nazadnje ste omenjeno kranjskogorsko zmago slavili tri tedne po plebiscitu. V kolikšni meri ste smučarji tedaj čutili nacionalni naboj?

Ta je bil kar izrazit. Tudi med omenjenim svetovnim prvenstvom v Saalbachu. Med mojim nastopom je v televizijskem prenosu na ekranu resda pisalo ”Nataša Bokal, Jugoslavija”, a je bil to edini stik z razpadajočo državo. Na glavi sem imela napis Slovenija. Z lipovim listom. Ko sem osvojila kolajno, so mi pred novinarsko konferenco rekli, naj govorim kar v slovenščini. Sledila je osamosvojitev. Nato tudi prve olimpijske igre pod slovensko zastavo. Čutila sem ponos, ne pa tudi večjega tekmovalnega bremena. Morda zaradi tega, ker je bila smučarska reprezentanca vedno v celoti slovensko obarvana. Žal mi je le, da takrat, torej leta 1992, nisem izkoristila priložnosti in prišla do kolajne na olimpijskih igrah. Tega dolgo nisem prebolela. Morda še vedno nisem.

Kako pa gledate na današnjo slovensko smučarsko sliko, tudi ob upoštevanju klubske baze, v katero imate dober vpogled?

Situacija je zelo slaba. V svetovnem pokalu še vidimo kar nekaj slovenskih smučarjev, a mnogi se že približujejo zaključku karier. Večja ali kar največja težava so nižje strukture. Tam preprosto ni smučarjev. Konkurenca športov je močno udarila po smučarskem podmladku. Otroci in predvsem njihovi starši se raje odločajo za druge športe, saj so finančno in lokacijsko bolj dostopni ter jih je mnogo lažje usklajevati s šolskimi obveznostmi.

Razlogi za upadanje števila smučarjev so raznorodni.

Da. Tudi današnji starši imajo raje udobje. Otroka bodo raje odpeljali na popoldanski trening rokometa ali nogometa, kot pa da bi se ob 5. uri zjutraj pri minus petih stopinjah s celotno opremo podali na pot proti zbirnemu mestu za odhod na smučarski trening ali tekmo. Na račun tega izgubljamo otroke. Poleg tega je smučanje drag šport in tudi dolgoročno redko prinaša zaslužek. Mnogi pa danes vidijo Jana Oblaka in druge zvezdnike z visokimi plačami. Zgledi vlečejo. Predvsem fante. V našem klubu, škofjeloškem Alpetouru, imamo v kategoriji U-14 in U-16 vsega šest deklet in niti enega fanta. Tudi pri mlajših je slika podobna.

Omenjeni Alpetour je klub, v katerem ste začeli smučarsko kariero. Želite prav s trenerskim delom tam skleniti krog?

Na Hrvaškem, kjer sem delala vrsto let, mi, roko na srce, ni nič manjkalo. Morda mi je bilo še nekoliko lažje. Ko sem delala, sem delala. Ko nisem, so me povsem pustili na miru. Doma pa si stalno na dosegu roke in posledično delovno aktiven. A nekako se je potem pojavila priložnost, da bi delala v domači Škofji Loki. V klubu so ostali brez trenerja, v ekipo se je prebila tudi moja nečakinja, zato mi je vrnitev ustrezala. Sodelovanje je bilo za vse dobro. Nato je novembra leta 2023 vse skupaj prekinilo moje zdravstveno stanje.

Pred tem ste delali v zagrebškem klubu Končar, kjer ste spoznali tudi družino Ljutić. Na vaše sodelovanje nas je v nedavnem pogovoru ob zmagi Zrinke Ljutić v Kranjski Gori znova opomnil tudi oče Amir.

Družino poznam še od trenutka, ko so bili otroci še zares majhni. Veliko smo bili skupaj, predvsem na ledeniku Hintertux. Hitro se je videla tudi nadarjenost, predvsem Zrinka in Hrvoje sta izstopala, Tvrtko in Dora, s katero sem pozneje tudi dve leti delala, malce manj. Še danes smo v dobrih odnosih, čeprav bi dejala, da so vsi uspehi družino malce spremenili.

Ob koncu pogovora bi omenila še eno ime – Lindsey Vonn. Bila je tudi vaša tekmica, takrat še z dekliškim priimkom Kildow. Letos se je vrnila. Pri štiridesetih letih, z delno umetnim kolenom in po skoraj šestletnem premoru.

Tudi mene je to presenetilo. Kaj Lindsey s tem sporoča? Morda tudi to, da s svojim življenjem ni bila najbolj zadovoljna. Ne vem, le ugibam. Ko pa razmišljam o globljih razlogih, bi dejala, da gre za komercialni dogovor med njo in zdravnikom, ki ji je popravil koleno. To je zanj odlična reklama. A dvomim, da se bodo ortopedi odločali za takšne poteze. Sicer pa … Vsa čast. Rezultati so odlični. Če bo zdrava, bo prihodnje leto nevarna tudi v boju za olimpijsko odličje. No, jaz pa se ne bom vrnila. Tudi z novim kolenom ne. Brez skrbi.