Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Po slovesu Filipa Flisarja je v smučarskem krosu v Sloveniji zazevala praznina. To je sedaj zapolnil Daniel Šmid, ki je trenutno edini slovenski predstavnik v tej atraktivni disciplini. Čeprav je šele na začetku svoje tekmovalne poti, pa je ambiciozni 20-letnik, odločen, da nekoč doseže ali celo preseže uspehe brkatega Štajerca.
Verjetno se ne bi zmotili, če bi zapisali, da je v Sloveniji smučarski kros po tekmovalnem slovesu Filipa Flisarja kar nekoliko utonil v pozabo. Atraktivno disciplino, ki vselej postreže s spektakularnimi skoki, občasno pa tudi s pretresljivim padci in poškodbami, je pri nas na zemljevid postavil prav on, pri tem pa poskrbel, da je dobila tudi kar nekaj občudovalcev. V letih, ko je danes 38-letni nekdanji smučar dosegal najboljše rezultate, se je nad smučarskim krosom navdušil tudi Daniel Šmid, dandanes naš edini predstavnik v tej disciplini.
“Kot večina tekmovalcev v smučarskem krosu sem tudi jaz začel v alpskem smučanju,” nam uvodoma zaupa Šmid. “Slalom in veleslalom sem treniral od malih nog, a že leta 2010, ko sem prvič videl Filipa tekmovati, me je začel zanimati ta šport. Ponujal je skoke, valovite proge, obenem pa so na progi hkrati nastopali po štirje tekmovalci. To se mi je zdelo izjemno zanimivo. Čeprav sem še vedno bil vpet v alpsko smučanje, pa sem že takrat potihoma razmišljala, kako bi se tega lotili,” prizna.
Misel je kasneje opustil, a se je vse obrnilo na glavo leta 2020, ko si je zlomil nogo. Čeprav se je pozneje poskušal vrniti k alpskemu smučanju, so bile bolečine v zavojih prehude, posledično pa tudi rezultati slabši kot pred poškodbo. “S smučanjem sem že hotel zaključiti, saj mi preprosto ni več šlo. A nato se mi je ponudila priložnost, da preidem v smučarski kros, kar sem pograbil z obema rokama. Leta 2023 sem opravil nekaj treningov, se prvič udeležil tekem in sedaj sem tu, kjer sem,” zanimivo, a težko pot opiše mladenič.
Je nevarno, a rad tvega
Ob strani mu je ves čas stal in ga podpiral njegov oče Roman, ki ne opravlja le starševske vloge, temveč je tudi njegov trener in serviser. “Podpiral sem ga že v smučanju, nato je žal prišlo do te hujše poškodbe. Ko jo je saniral, smo se še udeležili nekaj tekem pod okriljem FIS, vendar ni šlo. A kot je Daniel omenil – od nekdaj je imel željo po smučarskem krosu. Ko se je odločil poskusiti, sem ga seveda podprl,” pove Roman Šmid.
Obenem priznava, da mu pred tekmami ni vselej lahko. Pred nastopom je pogosto pod pritiskom in v strahu, da se njegovemu sinu ne zgodi kaj hujšega. “Čakam in gledam, kdaj pride v cilj in da ne pride do padca. A tako je v tem športu. Pravzaprav je tako v vsakem športu, ki je tako zahteven, kot je smučarski kros,” poudari.
Povsem drugačen pogled ima Daniel, ki se še predobro zaveda, da nesreča nikoli ne počiva, a tudi zaradi mladostniške predrznosti in vznesenosti o tem ne razmišlja pogosto. “Je nevarno, a rad tvegam. Strah ni prisoten,” odločno zatrdi 20-letnik.
Želja? Olimpijske igre. Končni cilj? Olimpijska kolajna!
Letošnja sezona bo za Šmida že tretja v smučarskem krosu. Začel jo bo čez mesec dni s tekmami v mladinski konkurenci in pokalu FIS, nato pa ga z očetom čaka pot na Švedsko, kjer bodo na sporedu preizkušnji za evropski pokal. Tam bo poskušal izpolniti tudi normo za prihajajoče olimpijske igre v Milanu in Cortini.
“Upam, da mi bo s tekmami v Pitztalu in na Švedskem uspelo izpolniti normo. Nastopa na olimpijskih igrah si neizmerno želim. Nenazadnje je moja velika želja, da na njih predstavljam Slovenijo. Lepo je, če ti to uspe že v svetovnem pokalu, a olimpijske igre so še nekaj več od tega,” je odkrit sogovornik.
Če bo uspešen, bo šel prav po stopinjah Filipa Flisarja, ki ni le glavni razlog, zakaj se je znašel v smučarskem krosu, temveč tudi njegov velik vzornik. “Če ne bi bilo njega, tudi jaz ne bi bil v tem športu. Na začetku z njim niti nisem bil toliko v stiku, bolj se je slišal z mojim očetom. A od letošnjega mladinskega svetovnega prvenstva v Franciji dalje sva v stiku pogosteje. Všeč mi je, da se slišiva, saj je moj idol,” je odkrit Šmid, ki v isti sapi prizna, da si želi biti vsaj tako uspešen kot brkati Štajerec.
“Moj glavni cilj je, da začnem nastopati v svetovnem prvenstvu, poleg tega pa bi rad dosegel, česar on ni – osvojiti želim olimpijsko kolajno. To je moja velika želja in upam, da mi bo nekoč uspelo,” pravi Šmid.
Tekmovalci morajo izhajati iz alpskega smučanja
Prehod z alpskega smučanja v smučarski kros je bila sicer za ambicioznega športnika sicer relativno enostavna. Kot poudari, se namreč ne razlikuje prav veliko od smuka, kjer se tekmovalci prav tako srečujejo z grbinami in skoki. Se je bilo pa zato po njegovih besedah precej težje navaditi na dejstvo, da sedaj pogosto trenira sam.
“To je bila kar velika sprememba. Kot alpski smučar sem se lahko primerjal z drugimi in se na ta način izboljševal. Zdaj je to veliko težje, saj sem sam. Imam srečo, da lahko občasno treniram tudi z Italijani in Avstrijci, kar mi je v pomoč. Na začetku pa je bila to težava, saj nisem vedel, ali sem dober ali slab oziroma, koliko mi manjka do najboljših,” je iskren Šmid.
“Imamo pa tudi tekmovalko iz Maribora Lino Bratušo, ki je začetnica v tem športu in se nam bo zdaj pridružila na treningih in tekmah v Pitztalu,” vskoči oče Roman, ki se nadeja, da bo priljubljenost smučarskega krosa v Sloveniji počasi znova zrasla. “Ni enostavno, saj je smučarski kros na zvezi pa tudi drugje umeščen v panogo prostega sloga, kar ne gre povsem skupaj. S tega vidika je veliko težje priti tudi do tekmovalcev, ki pa morajo izhajati iz alpskega smučanja,” še doda Šmid starejši.
Stroški se hitro nakopičijo
To pa še zdaleč ni edina težava, s katero se dvojec srečuje. Ena od njih je tudi odsotnost primernih prog v Sloveniji, zato najpogosteje trenirata v Avstriji in Italiji, kar pa prinese dodatne stroške.
“V pripravljalnem obdobju trenirava na Saas-Feeju, Pitztalu ali Stelviu. A tja ne hodiva pogosto, saj to veliko stane. Zdaj greva v Saas-Fee, kjer uporaba proge stane 100 evrov na dan. Tam bova trenirala štiri dni, kar pomeni 400 evrov. Poleg tega je treba všteti tudi stroške nakupa smučarske karte, prevoza, nastanitev … Stroški se naberejo,” se razgovori Roman. Kljub vsemu je prepričan, da bodo številna odrekanja nekoč poplačana.
V to trdno verjame tudi Daniel. “Lepo je videti, da vsako leto napredujem. Spoznavam veliko novih ljudi, številni so mi pripravljeni pomagati. Vsako sezono sem bolje pripravljen. Zdaj imam že kar nekaj izkušenj, zato se počutim pripravljenega nastopati na najvišji ravni,” še pristavi mladenič.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!