Oče slovenskega smuka: Žal mi je, to je bilo moje življenjsko delo

Alpsko smučanje 6. Jan 202513:30 7 komentarjev
Jože Gazvoda. Foto: MaPa

"Žal mi je, da nisem žel sadov svojega dela," s cmokom v grlu razmišlja nekdanji glavni trener prve prave slovenske smukaške ekipe Jože Gazvoda, ki zdaj že več let deluje na Nizozemskem.

“Lahko me fotografirate, a bo nasmešek bolj kisel. Kot bo kmalu kislo v slovenskem smučanju. Bojim se namreč, da po upokojitvi zdajšnje generacije ne boste imeli prav veliko gradiva za pisanje,” nam je ob srečanju v Kranjski Gori navrgel Jože Gazvoda. Prepričan je o tem, da slovensko smučanje nima prave perspektive. “Ni mi vseeno. A imam svoje izzive. Manj stresne. Nič mi ne manjka,” dodaja.

Na svojo tekmovalko je moral v prvi vožnji podkorenskega slaloma čakati vse do zadnje štartne številke. Komaj 20-letna Noa Rabou je prav v Sloveniji doživela svoj krst v svetovnem pokalu. “Želel sem ji pokazati, kako je videti tekma svetovnega pokala. Pravi izzivi jo čakajo drugje, letos predvsem na mladinskem svetovnem prvenstvu,” o nizozemski mladenki pripoveduje njen trener Gazvoda, sicer znan obraz slovenskega alpskega smučanja. Med drugim je leta 1968 na olimpijskih igrah v Grenoblu branil jugoslovanske barve, pozneje pa je bil dolga leta trener.

Največji pečat je pustil v zaključku preteklega stoletja, ko je na pobudo Toneta Vogrinca oblikoval ekipo za hitri disciplini. “Ker je imel Jernej Koblar dobre rezultate v evropskem pokalu v superveleslalomu, me je Tona prosil, naj se iz finske reprezentance vrnem v Slovenijo. Potreboval je trenerja, ki ga je zanimala hitrost. Izrecno mi je sicer dejal, da se s smukom ne bomo ukvarjali. Domnevno zaradi slabih izkušenj iz olimpijskega Sarajeva 1984. A po duši sem smukač. Zame je pravo smučanje predvsem smuk. In ko je naša ekipa postopoma rasla, smo se začeli spogledovati tudi s smukom. No, danes ima slovenski smuk več zmag od veleslaloma,” se spominja Gazvoda.

Nazadnje je v slovenskem smučanju deloval kot trener v ženski reprezentanci. Foto: Aleš Fevžer

Velja za očeta novodobnega slovenskega smuka. Z njim je prišla prva generacija slovenskih smukačev. Aleš Brezavšček, Gregor Šparovec, Peter Pen … Za njimi pozneje tudi Andrej Jerman. Prve točke, prve stopničke, prve zmage. Bržčas brez njegove tedanje odločnosti ne bi bilo niti zdajšnjega rodu z Miho Hrobatom. A ob tem vendarle čuti kar nekaj grenkobe. “Slovenska smukaška ekipa je bila moje življenjsko delo. Nato pa sem se leta 2006 po desetletnem garanju pustil odgnati. Za tem je stal Bojan Križaj. Bil sem užaljen. Tudi tekmovalci se niso dovolj odločno potegnili zame. ‘Vi potrebujete mene, ne jaz vas,’ sem si mislil. Pozneje sem sicer mislil, da se bo kdo spomnil name in me povabil nazaj med smukače. A zame tukaj preprosto ni bilo prostora,” pripoveduje.

In kako gleda na današnjo slovensko smukaško sceno? “Veseli me predvsem to, da se je v Slovenijo vrnil Aleš Brezavšček. On je pravi poznavalec. To se vidi tudi pri rezultatih. Njegovi trenerski predhodniki pa so bili vsi pozerji. Vsi po vrsti,” brez dlake na jeziku odgovarja 75-letni olimpijec, ki je pozneje na kratko deloval že v ženski reprezentanci, se posvečal delu v več zasebnih ekipah, pred petimi leti pa sprejel nizozemski izziv.

“Na Nizozemskem ni klasičnega smučarskega sistema. Tekmovalci sami plačujejo programe. Nekaj denarja sicer smučanju nameni olimpijski komite, a večino poberejo invalidi, saj imajo več uspehov,” pojasni in doda, da tudi prihod Marcela Hirscherja (še) ni postregel s kakšno revolucijo: “Nizozemci niso tekmovalno-smučarski narod. Marcelov prihod vsaj zaenkrat še ni prinesel kakšnih finančnih injekcij. Tudi za pokrovitelje ta šport ni zanimiv. Pa čeprav se vsako leto kar milijon Nizozemcev odpravi na smučarski dopust v Avstrijo.”

Gregor Gazvoda
Gregor Gazvoda ‘v akciji’. Foto: osebni arhiv

Tudi Jožetov sin Gregor Gazvoda je tesno povezan s športom. Sicer ne z alpskim smučanjem, ampak s kolesarstvom, v katerem je prav s sezono 2025 nastopil v novi službi. Nekdanji profesionalni kolesar se je po šestih letih kaljenja pri klubu Tirol iz Innsbrucka v vlogi športnega direktorja preselil v družbo Primoža Rogliča pri moštvu Red Bull Bora Hansgrohe. 43-letni Mariborčan, ki živi v Trbovljah, z Zasavcem ne bo imel veliko neposrednega stika, saj je na željo šefa moštva Ralpha Denka pri rdečih bikih prevzel funkcijo menedžerja razvojnega dela, vodil bo torej obe ekipi mlajših kategorij do 19 in 23 let. Z nemško zasedbo je decembra na Majorki že opravil prve priprave v novi vlogi. “Morda se v Sloveniji ne zavedajo, kako pomembno vlogo ima. Zadolžen je za razvoj in logistiko ene najboljših ekip. Je pravi garač,” je o sinu povedal Jože Gazvoda.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje

Pošlji komentar Preberi komentarje (7)