Odličje lahko zamegli pogled

Andreja Slokar. Foto: AP Photo/Marco Trovati via Guliver

Komentar ob koncu svetovnega prvenstva v alpskem smučanju v Saalbachu.

Pravkar končano svetovno prvenstvo v Saalbachu je bilo za Slovenijo tretje zaporedno brez osvojene kolajne. Takšen niz so slovenski alpski smučarji nazadnje povezali na začetku tisočletja (2003-2007), pred tem pa celo globoko v 70. letih minulega stoletja, torej v eri pred Schladmingom 1982, ko sta Boris Strel in Bojan Križaj, tedaj še pod jugoslovansko zastavo, osvojila prvi slovenski odličji.

Je bila medalja tokrat dosegljiva in realna? Da, pa čeprav so slovenski smučarji, skupno trije, v zadnjih dveh sezonah na 120 tekmah zbrali le sedem uvrstitev med najboljšo trojico tekem svetovnega pokala. Povedano drugače, na kar 94 odstotkih tekem v tem obdobju Slovenca ni bilo na stopničkah. Toda Miha Hrobat je vendarle v Avstrijo pripotoval kot tretji smukač sezone, Žan Kranjec pa kot četrti veleslalomist.

Hrobatu se brezkompromisen in tvegan napad, ki je na velikih tekmovanjih in predvsem v izjemno zaostreni konkurenci edini pravi recept za uspeh, ni izšel. Po odstopu je lahko predvsem vesel, da jo je odnesel brez padca, ki bi bil lahko ob hitrosti in položaju telesa sila nevaren. Obenem pa v prazno izstreljen naboj v Saalbachu nikakor ne more skaziti njegove sijajne sezone preboja.

Kranjec lahko po drugi strani bolj obžaluje, da se je dodobra uštel pri oceni potrebne ravni napadalne ostrine oziroma nadzora in pravega tempa, kar je sicer njegova že večkrat videna tekmovalna motnja. Ta mu tudi preprečuje, da bi vsega spoštovanja vredno kar osemletno prisotnost v elitni sedmerici kronal še z več uvrstitvami med trojico, pa čeprav jih je sam zbral več (15) kot pa vsi njegovi slovenski veleslalomski predhodniki skupaj.

Poleg omenjene dvojice je imela realno možnost za kolajno le še slalomistka Andreja Slokar, katere tekmovalna (samo)podoba je tako kompleksna, da za veliki met potrebuje številne zložene komponente. Tokrat je bila res blizu, kot na velikih tekmovanjih že dvakrat doslej, a je za celostno unovčevanje nespornega potenciala znova umanjkal vsaj en delček sestavljanke, pri čemer ji tudi zdravstvene in predhodne trenažne okoliščine nikakor niso bile naklonjene.

Vsi ostali so bili daleč od kroga realnih kandidatov. Tudi Ilka Štuhec, pa čeprav izkušena Mariborčanka predvsem na račun izjemne rezultatske kartoteke vselej deluje kot nekdo, ki ga nikakor ne gre odpisati. A njen trend je jasen, kot tudi njeno smučanje. V njem za tiste res največje dosežke manjkajo tako prenekateri obvezni elementi, denimo prožno smučanje v tehničnih odsekih, učinkovito stanje na robnikih v daljših zavojih in predvsem agresivno spogledovanje s skrajnimi mejami, kot tudi vezivo, ki bi povezalo celoten nastop.

Za Ilko je bil bržčas to tudi zadnji nastop na svetovnih prvenstvih, s čimer Slovenija za nedoločen čas zapira žensko smukaško poglavje, saj v mladem slovenskem zaledju ni niti ene smučarke z izrazito hitrostno tendenco. No, tudi v ostalih disciplinah bi smučarje, ki bi v doglednem času ujeli obstoječo tekmovalno garnituro in jo naposled tudi nasledili, lahko prešteli na prste ene roke. Tudi 18-letni Miha Oserban, ki velja za najbolj nadarjenega, se je lahko prepričal o tem, da ga pri prebijanju proti članski ravni čaka še kar nekaj visokih stopnic.

Krilatica o tem, da na velikih tekmovanjih nekaj štejejo le kolajne, resda drži. A slovenska kolajna, čeravno v zgoraj omenjenih primerih lahko povsem zaslužena in nikakor senzacionalna, bi v Saalbachu v oči javnosti vrgla kar nekaj peska. V tem primeru bi slavili junaka, pozabili pa na zgoraj orisan položaj. Le-ta pa je le vrh ledene gore.

Štefan Hadalin: zadnji Slovenec s kolajno na SP (2019). Foto: Profimedia

Slovensko alpsko smučanje se namreč nahaja na zgodovinski prelomnici in se v najbolj skrajnem primeru sooča tudi z vprašanjem dolgoročnega obstoja na elitnem zemljevidu. Za že tako skromno reprezentanco namreč prihaja že omenjeni številčno še šibkejši rod, daleč najbolj skrb vzbujajoč pa je osip na klubski ravni. Vse to sovpada s preživetim in togim sistemom, mankom jasne vizije in doktrine, izgubljanjem finančne in razvojne sape, perečim vprašanjem poligona, posledično tudi z nekonkurenčnimi pogoji in širšim bledenjem javne podobe.

Andreja Slokar v Saalbachu ni bila na pravi strani igre stotink. Čas tudi ni zaveznik slovenskega smučanja. A če je Andreja tokrat tako želeno kolajno izgubila v dveh zavojih, so krmarji slovensko smučarsko barko v zdajšnji položaj pripeljali v dveh desetletjih. In medtem ko bo Ajdovka, ki, mimogrede, ni produkt sistema SZS, novo priložnost zagotovo dočakala, morda že čez leto na olimpijskih igrah, pa bodo morali odgovorni možje s platnom in škarjami storiti marsikaj revolucionarnega in temeljnega, da bi do priložnosti prišel še kdo drug. Kadarkoli.