Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Ko se je pred točno desetletjem poslovil kot smučarski skakalec, ni niti sam pričakoval, da bo tudi danes ostal vpet v ta šport. A Robertu Hrgoti se je decembra 2020 nenadejano ponudila priložnost za vodenje slovenske skakalne reprezentance, ki jo je z odličnimi rezultati več kot izkoristil.
Z glavnim trenerjem slovenskih orlov Robertom Hrgoto smo se pogovarjali ob zaključku sezone svetovnega pokala v Planici. Kakšno oceno namenja zimi, v kateri so Slovenci znova blesteli, kaj še manjka ekipi do zmage na novoletni turneji in kako se bo zasedba znašla v prihodnje, ko v njej ne bo več kapetana Petra Prevca.
Ob tem ni šlo niti brez omembe nekdanjega skakalca, zdaj kolesarskega šampiona Primoža Rogliča, ponujamo pa vam tudi vpogled v zasebno plat 35-letnega Velenjčana. Ali o smučarskih skokih tudi sanja in zakaj ne bi spremenil ničesar, kar se je zgodilo v minulih treh letih? Ter kako bo preživel zaslužen odmor pred začetkom priprav na naslednjo zimo.
Robert, če za začetek potegnemo črto pod sezono, kako bi jo ocenili od 1 do 10?
Če bi sedel na klopi fakultete in ocenjeval izpit, bi dal eno dobro osmico tej sezoni. Kljub težavam, poškodbam in spremembam je bila zelo uspešna. Ponovno smo končali na zmagovalnem odru pokala narodov, verjamem, da če bi Anže Lanišek ostal nepoškodovan, bi se boril za uvrstitev med najboljše tri. Peter je končal med pet, pet fantov med skupno petnajsterico … Veliko lepih trenutkov, med njimi tudi ubranitev naslova svetovnih prvakov v poletih. To je res nekaj neverjetnega. Težko je postati svetovni prvak, še težje pa to ubraniti. Mogoče se nam samo na novoletni turneji ni izšlo, kot smo si želeli. A tudi tam smo bili na zmagovalnem odru.
Novoletna turneja je zelo specifična. Kaj je tisto, kar vaši ekipi manjka do lova na zlatega orla?
Leta, izkušnje, napredovanje, tekmovanje na turneji. Vsako leto izveš in se naučiš nekaj novega. Vsako leto narediš napako in jo skušaš naslednje leto popraviti. Več napak in popravkov narediš, več veš. Zato imamo iz leta v leto več možnosti, da smo zraven. Tudi trenerski štab se uči vsako leto, vedno ugotovimo, kaj nam manjka. Novoletna turneja se ti zgodi, osvojiš jo, ko se vse poklopi. In želja je, da se nam slej ko prej. Do konca naše skupne zgodbe.
Od zadnje slovenske skupne zmage na novoletni turneji mineva osem let, dosegel jo je Peter Prevc, ki je še zadnji predstavnik prejšnje, vaše generacije. Kako je bilo kot trener voditi le štiri leta mlajšega skakalca? Da ste postali ‘šef’ nekdanjega sotekmovalca.
Predvsem je pomembno, da tako trener kot tekmovalec znata ločiti osebno in profesionalno življenje. Peter je v sezoni, ko sem postal glavni trener (2020, op. p.), storil korak naprej in dal zaupanje meni in strokovnemu štabu. Štabu, ki je bil zelo mlad. Zaupal nam je tudi v olimpijski sezoni, da ga lahko popeljemo do kolajne. In pol točke mu je zmanjkalo, da bi iz Pekinga odnesel tri medalje. Hvala mu, da nas je gnal.
S tem, ko nas je gnal, smo lahko rasli in odraščali. Ter mi gnali njega in vse ostale fante.
Izgubili boste kapetana. Kako ste ga doživljali v tej vlogi?
Mogoče se v trenutku, ko je prevzel kapetanski trak, še ni najbolje znašel. A z leti je zrasel. Zato je podatek, kdo bo zdaj kapetan, nepomemben. Takšna stvar se mora zgoditi, ni nujno, da se takoj, isto leto. Pomembno je, da se fantje zavedajo, da so zdaj oni na vrsto za to vlogo. Da je karta obrnjena proti njim. In se naravno oblikuje kapetan za naslednje sezone. Kandidatov je veliko, vsi so sposobni. Na njih je, da se dogovorijo.
Na čelu slovenskih skakalcev zaključujete tretjo polno sezono, skupno tretjo in pol. Kako bi opisali to pot? Kaj vas je presenetilo, s čim ste zadovoljni?
Po prvi sezoni nisem pričakoval, da bom nadaljeval kot glavni trener. A ko se je ponudila priložnost, sem jo zagrabil z obema rokama. V trenutku, ko smo postavili strokovni štab, smo si zadali kratkoročna cilja: olimpijske igre 2022 in domače svetovno prvenstvo 2023. Najbolj pa veseli, da smo oblikovali identiteto ekipe. Da vsakič, ko se fantje pojavijo na startu, jih drugi opazujejo. Da na ekipnih tekmah zmagujejo. Od vseh velikih tekmovanj so bili drugi samo na olimpijskih igrah. Da imamo identiteto, ki prikazuje spoštovanje do njih. In da se tega zavedajo ter tudi izkoristijo s samozavestno na tekmah. To mi je najbolj pri srcu.
Veliko je bilo lepih trenutkov, vrhuncev. Kdaj pa je bilo najtežje?
V prvih mesecih po prevzemu. Zelo malo ljudi nam je dajalo zaupanje, da smo sposobni. Zahvaljujem se vsem, ki so mi stali pri strani in mi pomagali. Vsak neuspeh je težak, težko je bilo tudi na začetku letošnje sezone, ko sta dve naciji odstopali. Zato je toliko večje zadovoljstvo, da smo naredili prehod, priključek. Da smo konkurenčni.
Tako da ja … Težko je bilo tudi na novoletni turneji v olimpijski sezoni (2022, op. p.), ko se nam ni izšlo. Ampak po tistem pa toliko večje zadovoljstvo, da smo premagali ovire in naredili eno lepših sezon.
V svetovnem pokalu se na posamični tekmi nikoli niste uvrstili v prvo deseterico …
Enkrat med dvajset.
Kako pri lovu na stopničke in zmage pomagate svojim tekmovalcem brez lastnih izkušenj? Predvsem s psihološkega vidika.
Morda je ravno to prednost. V najboljši sezoni, ki sem jo imel, sem imel na svetovnem prvenstvu v Liberecu ali na skandinavski turneji veliko trening in poskusnih skokov med najboljšo trojico. Tega pa nato na tekmi nisem znal pokazati.
Vedel sem, kakšne napake sem delal, kaj mi je manjkalo. Zato poskušam fantom pomagati, da teh napak ne ponavljajo. Vem, česa ne smeš. Zato je lažje reči fantom, v katero smer morajo iti. Seveda pa je na njih, da naredijo zadnji korak. A z dobro osnovo in kvaliteto skakanja je toliko lažje.
Letos mineva 10 let od vašega slovesa s skakalnic kot tekmovalca. Ste si takrat zamišljali, da boste po desetletju še vedno tako zelo vpeti v ta šport?
Ne.
Ko pogledate nazaj, bi kaj spremenili?
Nič. Je že moralo biti tako. Moja mama vedno pravi, da so vse stvari namenjene, je že prav, da je tako. K sreči nimamo možnosti, da bi spreminjali stvari za nazaj. Zato je vsak dogodek, vsak trenutek toliko bolj edinstven. Želim si, da vsi ostanemo na tleh in prizemljeni. Da delamo naprej in peljemo zgodbo s čim več dobrimi rezultati. Ko se bo enkrat končalo, pa bomo lahko pogledali za nazaj, kaj bi lahko in kaj ne.
Kdo je Robert Hrgota, ko ni na ali ob skakalnici?
Najraje se sproščam v družbi punce, rad obiskujem čim več različnih krajev. Tudi Slovenijo, veliko stvari je za videti. Drugi šport, ki ga imam rad, je kolesarstvo. Odkar kolesari Primož Roglič, je kolo šport številka dve pri slovenskih smučarskih skakalcih. Ampak veseli me vsak šport. V prostem času pa tudi dober film, dobra glasba.
Koliko pa ste še v stikih s Primožem? Vsak v svojem športu, vsak na svoji poti.
Kolikor čas dopušča. Slišiva se, kolikor imava časa. Veseli me, da tudi Primož, če le lahko, pogleda naše tekme in nam čestita, navija. Tudi Petru je prek videoklica čestital za stopničke v Oberstdorfu. Po vseh teh letih smo še vedno povezani, čeprav smo vsak na svojem koncu sveta. Upam, da bom imel možnost navijati zanj na kakšni etapi na Touru. Se pa trenutno vsi spoznamo na kolesarstvo, vsi vse vemo (smeh). Zato je toliko bolje spremljati, navijati in biti ’kavč selektor’ (smeh).
Omenjali ste, kaj počnete v prostem času. Pa se vam uspe povsem odklopiti od skokov ali tudi sanjate o njih?
Zagotovo me kdaj odnese. To ni služba, to je bolj hobi, za katerega imaš srečo, da je služba obenem. Ni problem razmišljati o tem. K sreči imam partnerko, ki me podpira. A mi da vedeti, da ko sva midva skupaj, sva pomembna midva, ne samo smučarski skoki. Na prvem mestu je zasebno življenje, dobro počutje. Biti zadovoljen sam s sabo, da lahko pomagaš drugim. Če imaš to urejeno sam pri sebi, si potem lahko uspešen na drugih področjih. Ali kot skakalec ali pa kot trener. Znati moramo preklopiti, odklopiti, uživati življenje … Živeti kvalitetno.
Kakšni so vaši načrti za prihodnje tedne?
Zagotovo iti kam. Iti na vikend na morje, speči čevapčiče. Se usesti na kolo, popiti pivo. Še prej pa poskrbeti za vse obveznosti, ki jih imamo s sponzorji in letnimi poročili, načrti … Nekaj dela je še, bo pa prav prišlo nekaj dni za počitek.
In potem nazaj na treninge brez kapetana.
Kako bo, lahko povem maja. Bo drugače, ampak zgodbe se spreminjajo. Edina stalnica so spremembe in tukaj ni nič drugače. Na nas je, da se prilagodimo in pokažemo, da čeprav z veseljem s Petrom, moramo znati tudi brez njega.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje