Čeprav je spomladi trepetal, ali bo slovenska ekipa za hitri disciplini sploh še obstajala, se je Miha Hrobat na četrtem smuku sezone še drugič zavihtel na stopničke. Tokrat v slovitem Wengnu. Zanj in za celoten smučarski svet nerešljiva uganka ostajajo le Švicarji.
Štirje smuki, štiri dvojne švicarske zmage. Za nameček so se na stopničkah znašli štirje različni švicarski obrazi, peti, to je nesrečni Niels Hintermann, sicer zmagovalec zadnjega smuka v minuli zimi, pa je bil prisiljen kariero prekiniti zaradi boja z rakom. Do smukaških točk je letos vseeno prišlo že kar devet Švicarjev, nad vsemi pa je seveda Marco Odermatt.
Najboljši smučar zadnjih let in eden največjih talentov vseh časov ni le gonilna sila vnovičnega vzpona alpskega velikana, temveč s svojim značajem in nič kaj zvezdniškim vedenjem tudi generator pozitivnega notranjega vzdušja, v katerem ni, kot smo bili temu pogosto priča pri Avstrijcih in še kje drugje, prostora za nevoščljivost in egoizem.
Švicarji pa so trenutno krepko pred konkurenco tudi na številnih drugih ravneh, ob vrhunskih pogojih za delo in finančni stabilnosti tudi na strokovno-kadrovskem in tehnološkem področju. Dovolj pove podatek, da zgolj v razvoj in testiranje opreme (dresi, smuči …) letno namenijo 1,5 milijona evrov. To je proračunski tempo, ki ga lahko držijo le Avstrijci, a so naši severni sosedje rezultatsko daleč od nekdanje slave.
Omenjeni znesek je približno štirikratnik letnega proračuna slovenske ekipe za hitri disciplini. Ta je bila lani celo pred ukinitvijo. Smukačem je resno grozilo, da bi ostali smučarski brezdomci. Vodstvo panoge se je nato le odločilo, da jim nameni novo priložnost, a ob tem ni bilo pretirano finančno radodarno. Za ekipo, v kateri so štirje tekmovalci, je namreč namenilo vsega dobrih 390 tisoč evrov, kar je krepko manj od ekipe za tehnični disciplini in razpršenih ženskih ekip.
Vsekakor pa je imelo novo vodstvo več kot srečno roko pri izbiri glavnega trenerja. Nekdanji tekmovalec Aleš Brezavšček se je namreč izkazal kot zadetek v polno. Po eni strani tudi za vodstvo zveze, saj v duhu lojalnosti in skromnosti ne želi pretirano javno negodovati nad nekonkurenčnimi pogoji, temveč vselej poudarja, da je vedel, v kaj se podaja. Predvsem pa je bil dalmatinski Gorenjec idealna rešitev za tekmovalce, v prvi vrsti za junaka sezone.
Miha Hrobat je trenutno edini smukač, ki se je poleg Švicarjev dvakrat zavihtel na stopničke. Da tretje mesto v Beaver Creeku ni bilo naključno ali pač zgolj splet srečnih okoliščin, je 29-letni Kranjčan dokazal že v Italiji, predvsem s sedmim mestom v Bormiu, deloma tudi s petnajstim v Val Gardeni. Tretje mesto v Wengnu pa lahko označimo kot dokaz smukaške dozorelosti in tudi vsestranskosti, saj več koč očitno ni več le tekmovalec za specifične terene in pogoje.
“Še en super smuk! Uspela mi je dobra vožnja. Od starta do cilja nisem storil večje napake, temveč sem razvijal in ohranjal hitrost. Obenem sem vesel, da sem imel čast odpreti ta smuk, pa čeprav sem bil nato v cilju dolgo na trnih,” pravi Hrobat, po Andreju Jermanu in Boštjanu Klinetu šele tretji Slovenec, ki se je vsaj dvakrat zavihtel na stopničke. “Švicarja sta bila tokrat pač prehitra, tako da še nimam zmage. A sem vseeno res zelo vesel,” je dejal trenutno najboljši slovenski smukač, ki bo imel novo priložnost za zgodovinski dosežek že prihodnji teden v Kitzbühelu.
Lauberhorn v Wengnu kot najdaljša smukaška proga svetovnega pokala Hrobatu v teoriji, predvsem zaradi izrazitih drsalnih delov, ne bi smela ležati. Do danes na sloviti progi ni bil boljši kot 26. A tokrat je znal unovčiti startno številko ena in novo opremo, ki mu omogoča učinkovite položaje. Za tekmeci je zaostajal le v zgornjem delu proge, nato pa je bil natančen v skokih, v odločilni odsekih taktično dovršen in primerno potrpežljiv, v zaključku pa še dovolj drzen in hiter v daljših zavojih.
“Smučal je tako, kot zna in po dogovoru. Starta številka? Tudi drugi tekmovalci so imeli ugodne. 2, 3 … A Miha je postregel z izredno vožnjo, pa čeprav smo se bali, da mu proga ne bi ležala,” je bil zadovoljen trener Brezavšček in obžaloval, da do točk nista prišla Nejc Naraločnik in Martin Čater, medtem ko pa Rok Ažnoh in Anže Gartner nastopata na tekmah nižje ravni, kjer jima je ob manku trenerskega kadra na pomoč priskočil Rok Perko.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje