Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Krvna slika slovenskega alpskega smučanja je trenutno vse prej kot spodbudna, tako na ravni svetovnega pokala kot – kar je še bolj skrb vzbujajoče – v nižjih selekcijah. Kaj pravijo odgovorni?
Več kot tretjina tekem svetovnega pokala (13/37) se je v prvi polovici olimpijske sezone 2025/26 končala brez ene same slovenske točke. Tudi skupni seštevek šesterice, ki je prišla do točk (408 točk), je ekipno sila skromen. Del razlogov se zagotovo skriva v poškodbah, saj je ta val za to zimo odnesel Andrejo Slokar, Nejo Dvornik in Roka Ažnoha ter močno zavrl razvoj Nejca Naraločnika.
Po drugi strani pa je več kot očitno, da se je Ana Bucik Jogan v svoji poslovilni sezoni znašla v slepi ulici, da se Žan Kranjec ob drugačnem trendu priprave snežne podlage nikakor ne uspe prilagoditi in pravzaprav postopoma izgublja stalen stik z veleslalomskim vrhom, da je ob težavah s serviserjem svojo ostrino izgubil tudi Miha Hrobat ter da tudi Ilka Štuhec kljub delnemu zasuku ni več tekmovalka, ki bi lahko na vsakem terenu in v vseh vremenskih razmerah merila na sam vrh.
Celotno sliko močno poslabšuje še dejstvo o sila skromnem “pritisku” tekmovalcev iz ekip evropskega pokala in skrb vzbujajoči suši ob čakanju na novi val. Miha Oserban, ki že lep čas velja za najbolj nadarjenega slovenskega smučarja novega rodu, na tekmah nižje ravni ni poskrbel za želeni preboj, Taja Prešern, ki ima podoben status pri dekletih, pa zaradi zdravstvenih težav ne nastopa že več kot en mesec.
Prihodnji meseci bodo na ravni panoge in tudi krovne organizacije kot celote zagotovo postregli z resnim razmislekom o zaupanju v obstoječo strukturo, povsem realno pa gre ob koncu olimpijskega cikla pričakovati tudi trenersko prevetritev. A ob tekmovalnem trendu določenih smučarjev in več upokojitvah, ki se obetajo, kratkoročno revolucionarnih rezultatskih zasukov ne gre pričakovati. Še več – za prihodnost slovenskega smučanja je in bo ključnega pomena to, kar se dogaja na nižjih in javno večinoma nevidnih ali prezrtih ravneh.
Tek za zadnjim vlakom
Spomnimo, pred skoraj natančno enim letom smo pisali o vse skromnejši ravni smučarskega znanja, vprašljivi konkurenčnosti in usihanju slovenskega smučarskega bazena, kar smo podkrepili tudi s padajočimi krivuljami na ravni števila smučarjev v mlajših kategorijah. Prenovljeno strokovno vodstvo alpskih disciplin nam je pozneje odkrito priznalo, da je stanje skrb vzbujajoče, da gorijo vsi alarmi in da se je treba zganiti, preden bo prepozno … Kakšno je stanje danes?
V alpskih disciplinah trenutno formulo za večji nabor smučarjev vidijo, kot pravi vodja panoge Matjaž Šarabon, v “spodbujanju k vpisu otrok v alpske šole in predtekmovalne programe ter motiviranju mladih za vztrajanje pri prehodu v program FIS”. Kot pomemben projekt Šarabon izpostavlja obujanje nacionalnega panožnega šolsko-športnega centra, in sicer v sodelovanju s kranjsko gimnazijo Franceta Prešerna in tamkajšnjim dijaškim domom. Toda … “Odziv je precej mlačen,” priznava in dodaja, da prihodnje leto v smučarskem razredu pričakuje – vsega šest (6) otrok.
“Edina prava pot je vlaganje v mlade. Tekmovalce moramo razvijati od najmlajše stopnje in brez preskakovanja ravni. Ob tem pa lahko upamo, da smo pri tem početju še pravočasni, saj lovimo države, ki v ta šport vlagajo neprimerno več, kot pa si mi lahko privoščimo. Priznam, stanje je skrb vzbujajoče. Če se izrazim malce metaforično, bi dejal, da je vlak že speljal. Mi zdaj tečemo za njim. Upam, da ga bomo vendarle ujeli,” razmišlja Šarabon, ki je vodenje panoge prevzel leta 2024, a ga bržčas kmalu čaka vnovično preverjanje zaupanja s strani klubov in vodstva SZS.
Vzporedno v alpskem delu SZS pri izzivu reševanja problematike pomanjkljivega tehničnega znanja in manka smučarske širine, kot vse kaže, vse stavijo na nacionalni program tekmovalnega smučanja, pod katerega se je podpisal član strokovnega sveta Sandi Murovec. Ob tem velja dodati, da gre za drugi tovrstni poskus, saj je bil sila podoben dokument omenjenega demonstratorja in smučarskega učitelja pred desetletjem le mrtva črka na papirju.
Novi predsednik strokovnega sveta Dušan Blažič je na naš pomislek o poskusu uveljavljanja že videnega odvrnil, da tokrat vendarle pričakuje večje upoštevanje zapisanih smernic. “Za prihodnost slovenskega smučanja bo ključna enotnost. Med trenerji, klubi, regijami in tako naprej. Prav zaradi tega je pomembno, da je ta dokument vsem trenerjem v pomoč, v vodilo. Obenem pa morajo biti trenerji tudi kreativni. Poklic morajo opravljati s srcem. Na seminarjih že vidim določene spremembe v razmišljanju,” poudarja Blažič, ki je za pomoč prosil še Boštjana Božiča, zdaj že nekdanjega trenerja Andreje Slokar.
“Položaj res ni rožnat. Dela smo se lotili z vsaj desetletno zamudo. A zdaj smo, kjer smo. Potrebujemo rdečo nit. Potrebujemo skupno pot in predvsem štiriletni projekt, ki ga je mogoče po sezonah modificirati in dograjevati. Ob tem bo ključno tudi konstruktivno sodelovanje staršev smučarjev. Sem proti izključevanju. Zdaj je čas, da strnemo vrste, smučarje obdamo s kakovostnimi trenerji, ki pa morajo pokazati veliko požrtvovalnosti. Seveda bo dolgoročno treba rešiti tudi vprašanje poligona,” razmišlja Blažič, ki je v preteklosti v slovenskem smučanju deloval kot glavni trener, vodja reprezentanc in tudi šef Elanove ekipe, zdaj pa se je aktiviral v neprofesionalni vlogi.
Žarek upanja
Za projekt otroškega in mladinskega smučanja so v alpskih disciplinah letos namenili 634 tisoč evrov, kot ključni korak pa označili ustanovitev mladinske reprezentance. Ta na prvih dveh ravneh vključuje dvanajst smučarjev in smučark. S svojimi smernicami in programi še zdaleč niso prepričali vseh deležnikov.
Lep primer je zelo uspešen projekt nadarjenih sester Tije Radelj in Aje Radelj, ki še naprej delujeta samostojno ter predvsem na lastne stroške, in sicer pod strokovno taktirko Mihe Malusa in Anje Kalan.
Na prvih mednarodnih tekmah sta bili Škofjeločanki praviloma izrazito boljši od rojakinj. Med drugim je komaj 16-letna Aja minuli teden dobila dve veleslalomski preizkušnji v smučarskem središču Alpe Cermis, s čimer je močno oklestila svoje FIS točke. Na obeh tekmah ji je kot prva sledila tri leta starejša sestra Tija, medtem ko so ostale Slovenke močno zaostale.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje