"Slovensko smučanje potrebuje drastične ukrepe"

Rene Mlekuž med svojim olimpijskim nastopom. Foto: Aleš Fevžer

Nekdanji olimpijec in član tedaj zastrašujoče močne slalomske ekipe Rene Mlekuž v Sportklubovem intervjuju o olimpijskih vtisih, podobi slovenskega alpskega smučanja, športni šoli za življenje, Lindsey Vonn …

Preteklo je okroglih 30 let od slaloma svetovnega pokala v Veysonnazu, na katerem je Rene Mlekuž stopil na drugo stopničko. To je bila naposled njegova edina uvrstitev med najboljšo trojico. “Lahko bi dosegel več, lahko tudi manj. Nismo vsi rojeni za najvišja mesta,” pravi danes 50-letni Bistričan, ki je enkrat nastopil tudi na olimpijskih igrah, trikrat pa na svetovnem prvenstvu. Tudi leta 2001 v St. Antonu, ko je ob bronu Mitje Kunca zasedel peto mesto. Štiri leta pozneje je smuči postavil v kot. Na različne načine je ostal vpet v šport. V zadnjih sezonah tudi kot del podporne medijske ekipe smučarskih reprezentanc. V tej vlogi je prvi del iger preživel v Bormiu, zdaj pa se seli v Cortino d’Ampezzo. Še pred tem si je vzel čas za daljši pogovor.

Intervju: Rene Mlekuž

Kakšna je vaša olimpijska izkušnja 2026?

Glede na napovedi, ki so govorile o slabi italijanski pripravljenosti, sem bil pozitivno presenečen. Tudi narava nam je v Bormiu tik pred začetkom pričarala zimsko vzdušje. Pogrešal pa sem več športnikov iz različnih panog na enem mestu. Ker so, denimo, v Bormiu le moški smučarji, se energija izgublja.

Ste v zadnjem tednu v mislih večkrat zajadrali v leto 2002 in vaš olimpijski nastop v Salt Lake Cityju?

Ne le zdaj, ko sem v neki novi vlogi del največjega zimsko-športnega dogodka, v olimpijske spomine zajadram vsaj vsake štiri leta. Olimpijske igre so vrhunec športnikove kariere. Nekateri tega trenutka niso deležni nikoli. Spet drugi so sposobni nanizati pet ali več iger. Mene spomin veže na eno olimpijsko izkušnjo, pa še ta je bila zelo kratka. Tekmoval sem le v slalomu, poleg tega pa so se igre odvijale po usodnem 11. septembru 2001, zato so bili varnostni ukrepi izrazito strogi in natančni. Po drugi strani pa bom vedno ponosen na dejstvo, da sem si izboril mesto v ekipi.

Takrat to še zdaleč ni bilo samoumevno.

Slovenska slalomska ekipa je bila ena najmočnejših. Včasih kar najmočnejša. Konkurenca je na nas gledala s strahospoštovanjem. Takrat smo imeli primerjavo z elito svetovnega pokala že na reprezentančnih treningih. Drug drugega smo potiskali naprej, hkrati pa je na tekmah ob morebitnem odstopu enega tekmovalca izstopal kdo drug. Breme rezultata se je tako razporedilo na osem ali devet smučarjev. Danes sta, denimo, Miha Hrobat v smuku ter Žan Kranjec v veleslalomu pod veliko večjim pritiskom. Še celo Miha Oserban čuti ta pritisk, saj je ena redkih svetlih točk v ozadju.

Spomin na ZOI 2002: ob Dragu Grubelniku in Mitji Dragšiču. Foto; MaPa

Ste tudi živeli kot ekipa, vključno s prvim zvezdnikom Juretom Koširjem?

Jure je bil številka ena. A na treningu je videl, da ni nepremagljiv. Zato mu je koristilo treniranje v ekipi. Hkrati smo imeli ob sebi kakovostne trenerje, ki so se znali posvetiti individualnim zahtevam. Poleg tega pa smo bili res povezani. Tudi kondicijske priprave smo opravljali ekipno. Igrali smo košarko, nogomet … Včasih smo skupaj tudi kaj ušpičili. A to nas je združevalo. Na tekmi smo bili vedno veseli uspeha sotekmovalca. Obenem pa smo vedeli, da smo zaradi tega tudi mi konkurenčni.

Danes je slika povsem drugačna. V Bormiu so bili le trije slovenski smučarji. Se strinjate, da je položaj skrb vzbujajoč?

Lagal bi, če bi dejal, da me to ne skrbi. Nisem edini. Kdor je s srcem vključen v slovensko smučanje, je v skrbeh. Dejstva so jasna. Na najvišji ravni imamo, kar imamo, v ozadju pa zeva velika generacijska vrzel. Ne bom povedal nič novega, če rečem, da je čas za ukrepanje. Lahko rečem tudi, da bodo potrebni drastični ukrepi. Nisem pa tisti, ki bi odločal o teh korakih.

Velika težava je upad števila mladih smučarjev.

Razlogov je zagotovo več. Nekateri so med seboj povezani. Mladi imajo na razpolago pestro ponudbo vsebin, ne le športnih. Alpsko smučanje ni poceni. Tudi občutek zime je manj izrazit. Pod črto, težko je nagovoriti predane športnike, da bi naredili vse za smučarski uspeh.

Nekdanje smučarje pogosto vprašamo, kakšna bi bila njihova usoda, če bi že v času njihovega odraščanja smučarski razvoj zahteval “današnje finančne zahteve”?

Iskreno, moja družina bi si to težko privoščila. Starši seveda marsikaj storimo za svoje otroke. Tudi jaz bi kot oče svojega otroka podpiral na vseh ravneh. Alpsko smučanje je drag šport. Stroške povečuje tudi dejstvo, da so možnosti treniranja v Sloveniji zelo omejene. In vse to so razlogi, zaradi katerih slovensko smučanje nikoli več ne bo imelo tako velikega bazena tekmovalk in tekmovalcev. A z voljo, zagnanostjo in srčnostjo lahko tudi z manj denarja in manjšim številom tekmovalcev dvignemo to krivuljo. V svetovnem merilu je nekaj primerov dobre prakse. Uspeva celo Britancem, ki prav tako nimajo veliko smučarjev, njihov proračun pa je močno omejen.

Da, imajo svoje predstavnike v slalomu, ki je dolgo veljal za slovensko disciplino. Mimo vprašanja o mrku v tej disciplini ne moreva.

Deloma gre za naključje, saj tudi v ostalih disciplinah nimamo preobilice smučarjev, deloma pa je to tudi posledica sistemskih napak. Osip je bil velik. Prevelik. Ob oziranju v preteklost ne moremo mimo finančne stiske, zaradi katere smo ukinili C-reprezentanco. Mnogi smučarji srednje ravni, ki se niso znašli v pravih rokah, so obupali. Obenem menim, da so bili otroci v mlajših kategorijah prehitro pretirano tekmovalno usmerjeni. Kot bi s tem zadušili željo, tekmovalnost, iskrivost … Znova bi se vrnil k razmišljanju v enem od predhodnih odgovorov. Zdaj imamo, kar imamo. Kar lahko storimo, pa je, da mlade pripravimo do tega, da bodo uživali v smučanju. Ne le v tekmovanju. V njih mora goreti ogenj.

Kaj pa ogenj v klubskih in pozneje reprezentančnih trenerjih? Mnogi naši sogovorniki opozarjajo, da je tudi to ena od težav.

S tem se povsem strinjam. Razlogov za nastali položaj ne gre pojasnjevati le z novimi generacijami. Del krivde je zagotovo tudi na stroki. Število trenerjev, ki delajo s srcem, kopni. Po drugi strani pa trdim, da je delo z otroki prav zdaj še toliko bolj pomembno. Ne mislim le na fizično in mentalno pripravo ter samo smučanje. Mladi so namreč podvrženi mnogim dejavnikom. Konkretno, moje generacije ni bilo treba učiti, kako se vesti na družbenih omrežjih, kako se soočati z javnostjo, kako skrbeti za lastno blagovno znamko in podobno. Gre za življenjsko šolo, ki ni povezana le s športom.

Kakšno pa je sporočilo olimpijske zgodbe Lindsey Vonn, ki deli športno javnost?

Njena športna pot je fascinantna. Ona je genij v alpskem smučanju. Da se nekdo po petletnem premoru pri štiridesetih letih vrne in dobi tekmo svetovnega pokala, je zame skorajda nepojmljivo. Verjetno pa ste z vprašanjem merili na tekmovanje po strganih križnih vezeh. Nisem tisti, ki bi lahko sodil. Lahko pa rečem, da se sam ne bi odločil za tovrstno vztrajanje. Govorim kot nekdo, ki je imel strgane vezi. No, pa še marsikaj drugega. A ljudje smo si različni. Nekdo bolečino prenaša na drugačen način. Nekdo gre prek vseh meja za končni cilj. Zdravstveno to verjetno ni najbolj priporočljivo. Toda Lindsey je izbrala to pot.

Kakšen je danes, dobrih 20 let pozneje, pogled na vašo kariero?

Mojo kariero so zaznamovale tudi poškodbe. Verjetno sem storil tudi nekaj napak. A v danem trenutku sem skušal v smučanje vložiti maksimum. Nič si ne očitam. Na kariero sem ponosen. Vem pa, da nismo vsi rojeni za zmagovalce. Obenem pa trdim, da so me najtežji preizkusi na smučarski poti izoblikovali v boljšo osebo. Danes mi to morda pomeni celo več kot stopničke v svetovnem pokalu ali peto mesto na svetovnem prvenstvu. Šport je največja šola za življenje. Naučil sem se vzpenjati in padati. Zato sem se znal nato tudi v zasebnem in poklicnem življenju po padcu dvigniti.