Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Cene Prevc, dobitnik ekipnega srebrnega odličja pred štirimi leti na olimpijskih igrah v Pekingu, podobno kot najstarejši brat Peter, v Predazzu od blizu spremlja olimpijski debi mlajših sorojencev Domna in Nike. Predvsem za zadnjo je v dolini Fiemme tudi pomembna čustvena opora.
Večkrat smo na teh olimpijskih igrah v izteku skakalnice, ob opravljanju medijskih obveznosti, že videli, da je Nika Prevc čustveno podporo iskala v objemu brata Ceneta. 29-letnik, ki je bil v Pekingu 2022 del srebrne moške ekipe, vmes pa je končal kariero, se v Predazzu sicer prvič pod petimi krogi preizkuša v novi vlogi – kot strokovni komentator nacionalne televizije.
Zaradi družinske vezi z obema slovenskima zimskima junakoma – Domen Prevc je sinoči postal olimpijski prvak na veliki skakalnici, enaka preizkušnja pa danes čaka tudi njuno mlajšo sestro – je v teh dneh med najbolj zaželenimi sogovorniki. Cene je v intervjuju za Sportklub spregovoril o specifikah in težavnosti svojega dela, spominih na Kitajsko izpred štirih let, seveda pa ni šlo niti brez besed o obeh dobitnikih kolajn. “Ko je Domen na najvišji ravni, ga nihče ne more doseči,” je prepričan njegov starejši brat.
Intervju: Cene Prevc
V drugačni vlogi kot pred štirimi leti ste na olimpijskih igrah. Tokrat kot strokovni komentator TV Slovenija.
Ja, kar se tiče stresa, je povsem drugače. Igre spremljam v drugačni luči, namesto na vrhu sem povsod drugod okoli skakalnice. Skušam spremljati, kaj se dogaja na terenu, da čim več tega potem vključim v televizijski prenos.
Kakšni so sicer spomini na Peking s štiriletno razdaljo?
Še vedno zelo podobni, bilo je težko. Pa ne zato, ker bi me te igre spominjale na tiste. Ampak sem človek, za katerega, ko nekaj zaključim, še isti trenutek postane zgodovina. Če je kaj koristnega, to vzamem in peljem naprej, v nasprotnem primeru pa je bolje, da ostane tam. Pa tudi to, kar sem dejal – te igre dojemam drugače. Bil pa je Peking zame eden najtežjih psiholoških trenutkov v življenju.
Zakaj?
Najbolj zaradi tistega trenutka, ko nas je bilo ne samo pet na prizorišču, ampak še najmanj dva doma, ki sta bila sposobna skakati med najboljšo deseterico. Sedem nas je bilo, ki smo bili sposobni zmagati v svetovnem pokalu. Interna borba, kdo si najbolj zasluži biti na tekmi, je bila tako intenzivna … Na koncu je bila tekma psihološko lažja kot ekipne kvalifikacije za nastop na njej.
Srebrno odličje na moštveni tekmi v Pekingu je Cene Prevc osvojil v družbi brata Petra, Timija Zajca in Lovra Kosa.
Kako spremljate brata Domna in sestro Niko, ki se v Predazzu soočata z velikim pritiskom? Ko končate s svojim delom, ste jima na voljo tudi kot opora – kot brat.
V prvi vrsti sem brat, tako je od rojstva in vedno bo tako ostalo. Če le lahko kaj naredim, poskusim. A ko pride do tekem, tudi če želim le pomagati, določene stvari raje komuniciram preko trenerjev in ne direktno njima. Najslabše bi bilo, da bi imela dvojne informacije. Kar se tiče skokov, se sploh ne vtikam. Zato se z Niko raje pogovarjam o stvareh, ki se dogajajo doma v Sloveniji, ne pa tukaj na prizorišču.
V Predazzo ste prišli kot eden izmed dveh sorojencev z olimpijsko kolajno – skupaj s Petrom. Zdaj je zbirka popolna.
Glede na tekočo sezono so bila pričakovanja velika. Neizmerno sem vesel, da jima je to uspelo obkljukati.
Posebna družinska zgodba tudi za tuje medije, tudi v globalnem smislu.
Ja, res je.
Kako gledate sicer na Domnovo sezono, na trenutke se zdi nepremagljiv.
Da se potegniti kar nekaj enačic s tisto Petrovo sezono izpred točno desetih let nazaj. Ko je kvaliteta skoka takšna, kot mora biti, ju tehnično nihče ne more doseči. Ne Petra takrat ne Domna zdaj. Pomembno je, da predvsem uživa v tem, kar počne.
Kaj pa Nika – kako drugačna sta si z Domnom v dojemanju prvih olimpijskih iger? Tudi na njej je veliko pritiska.
Ona je prišla na olimpijske igre kot absolutni favorit. Do tiste prve tekme na srednji skakalnici se nisem zavedal, kako velik pomen je dala tem igram. Mislim, da v tem trenutku doživlja najtežje psihološke trenutke v svoji karieri.
Delo strokovnega komentatorja je sicer le ena od vaših dejavnosti. Koliko v času olimpijskih iger trpijo ostale?
Mora biti čas, moram si ga vzeti. Če nisem na skakalnici ali se pripravljam na prenos, se na daljavo ukvarjam z drugimi stvarmi. Urejanje, birokracija. Če doma ne bi imel žene, ki trenutno drži vse štiri stebre kavarne Homan, bi lahko že zdavnaj zaprli.
Kako ste sicer znašli v vlogi komentatorja – predvsem v smislu, da morate biti kdaj tudi kritični do svojih družinskih članov?
Dogaja se bolj obratno. Slišal sem tudi nekaj kritik, da bi lahko brata in sestro večkrat pohvalil (smeh).
No, ampak … Ste se našli v tem delu?
Ja, vloga mi je prijetna. Še vedno pa iščem mejo … Najtežje mi je v trenutkih, ko pridem v krog skakalnih prijateljev. In kako jim dati vedeti, da nisem zraven zato, ker bi želel iz njih izvleči kakšne informacije. Šele s kilometrino se tega naučiš. Recimo, da če prejmem deset informacij, sem jim osem dobil zato, ker sem za skakalce kolega, dve pa sta takšni, ki jih lahko delim z javnostjo.
Je pa javnost zahtevna, težko oziroma nemogoče je zadovoljiti vse.
To, da zadovoljim publiko, niti ni moj oziroma naš namen. Pač pa da opravim svoje delo, zaradi katerega sem zraven. Kot strokovni komentator, torej neka dodana vrednost. Trudim se z informacijami in pogledi dodati nekaj podatkov, ki popestrijo in začinijo celoten prenos.
Skakalke zadnja tekma na teh olimpijskih igrah čaka danes ob 18.45. Jutri ob 19. uri pa se bo skakalni spored v Predazzu končal s superekipno tekmo dvojic.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!