Domen Prevc: Zdaj bo lažje biti tisti, ki izstopa

Foto: Profimedia

Za Domnom Prevcem je neponovljiva sezona. Zmage na vseh vrhuncih zime, vključno s prevladujočimi predstavami v svetovnem pokalu, so 26-letnika potisnile ob bok legendarnega Finca Mattija Nykänena kot enega od dveh skakalcev v zgodovini, ki sta v tem športu osvojila vse mogoče lovorike. A član kranjskega Triglava ostaja takšen kot prej: sproščen, direkten in osredotočen na napredek.

Dvomov praktično ni več: Hrgota in Tepeš sta se odločila

Smučarski skoki

9. Apr 2026 10

Smučarski skoki

9. Apr 2026 10

Afera pobeglih smuči: Slovenci umaknili tožbo, a dosegli svoje

Smučarski skoki

7:46 6

Smučarski skoki

7:46 6

O rezultatskih in statističnih presežkih slovenskega junaka zime Domna Prevca je bilo v minulih tednih in mesecih prelitega že ogromno črnila. Čeprav je drugi teden po planiškem zaključku sezone za skakalce še vedno natrpan s številnimi sponzorskimi in medijskimi obveznostmi, pa si je v tem času vzel tudi za pogovor za Sportklub.

V njem aktualni zmagovalec svetovnega pokala, svetovni prvak, svetovni prvak v poletih, olimpijski prvak, zmagovalec novoletne turneje in svetovni rekorder razkriva, kateri skok v sezoni se mu je najbolj vtisnil v spomin (odgovor bo marsikoga presenetil), sožitju in zaključenem krogu z vsemi deležniki v športu, bratu Petru, podrobnem iskanju napredka in pomembnosti nadaljevanja sodelovanja s trenerjema Robertom Hrgoto in Janijem Grilcem.

Obenem pa ponudi zelo zrel odgovor, zakaj bo že to pomlad in poletje s številnih vidikov lažje biti tisti, ki izstopa.

Intervju: Domen Prevc

Deset dni je minilo od zaključka sezone v Planici, so se občutki in dogajanje že usedli?

Počasi se stvari usedajo. Po nekaj več časa z domačimi in bližnjimi okoli sebe vse skupaj malce poosebljam, stvari se sidrajo v meni, kaj vse sem dosegel.

Ob zaključku nepozabne zime ste za najpomembnejšo lovoriko označili zlatega orla, saj je bila prva, po kateri je bilo vse lažje. Kaj pa najljubši ali najboljši skok sezone?

Gladko bi izbral finalni skok nedeljske tekme na Kulmu, ko sem poletel do rekorda naprave (245,5 m, op. p.). Skok je bil res dober, obenem pa je pobožal tudi moj ego, saj je bilo tam en kup pritiskov in kolobocij. Kako se je vse skupaj odvilo, je bila neka pika na i.

V tem tednu, še preden odidete na zaslužen odmor, je za vami veliko medijskih in sponzorskih obveznosti. Kaj je težje: en mesec treninga ali en teden tega?

Seveda je en trening meseca težji (smeh). Če bi bil lažji, bi nekaj narobe delali (smeh).

Ko ste kot mladi prihajali v svetovni pokal, je bilo mogoče opaziti, da vam je vse to odveč. Kdaj se je potem zgodil premik, da je to del poklica, da te obveznosti sodijo zraven?

Tako kot pri vsaki stvari: počasi. Skozi leta sem dojel, zakaj je to potrebno. Ljudje, ki so okoli mene, to razumejo. Nekateri so tudi kolegi na določeni poslovni ravni, nekako se je vse skupaj v meni subtilno usidralo, zakaj to rabimo. Seveda je tudi tukaj treba držati ravnotežje, ampak ko dojameš, da gre za sožitje … Da ti lahko počneš, kar želiš, imaš rezultate, obenem sponzorje, ki te podprejo, oni pa v zameno potrebujejo le neko pojavnost, ki nam jo vi mediji dajete. Ko je ta krog zaključen, je šport res lepa dejavnost, ki združuje. In na koncu vsi lahko delamo tisto, kar nam je najbolj všeč.

Omenili ste ravnotežje. Že po lanski sezoni, ki ste jo končali z naslovom svetovnega prvaka in svetovnim rekordom, ste poudarjali, kako pomembno je čez poletje ohranjati osredotočenost na skoke. Bo to letos lažje ali težje? Uspehi čez zimo so dokaz, kakšna je nagrada, a vseh obveznosti bo še več …

Ampak bom moral biti pes. Pes do sebe. Po drugi strani pa mislim, da bo lažje. Po vseh rezultatskih uspehih mi ne bo treba ljudem razlagati, zakaj moram ob devetih zvečer domov, zakaj moram poskrbeti zase in se pripraviti za naslednji dan. Zakaj ne pijem alkohola in ne bom ostal do konca zabave. Lažje je biti tisti, ki izstopa. Obenem sem skozi leta ljudi, za katere sem ugotovil, da mi ne koristijo in škodijo, sfiltriral. Ob sebi imam samo takšne. ki mi želijo uspehov in so na svojem področju na nivoju in mi znajo pomagati. Z razumevanjem in doprinosom, če le lahko.

Boste za kakšen nasvet morda vprašali brata Petra ali sestro Niko, ki ima s tem več izkušenj?

Verjetno bom kaj vprašal. Mogoče ne direktno, ampak skozi pogovor se marsikaj razvije in razbere. Na koncu pa je še vedno na meni, kako bom zapeljal priprave in držal ta fokus pred novo sezono.

S Petrom Prevcem smo se novinarji v tej sezoni veliko pogovarjali, kako je on kot del moške ekipe spremljal vaše in Nikine uspehe. Kako pa ste ga vi doživljali v novi vlogi, ko pri fantih skrbi za opremo?

Ker je moj brat, si morda še lažje in bolj direktno poveva stvari. Zato je vse skupaj pri razvoju opreme zame nekoliko lažje.

Po lanskem škandalu v Trondheimu je bilo na področju opreme in nadzora kar nekaj sprememb, a ne zelo velikih. Te naj bi prišle s poolimpijsko sezono. Kaj pričakujete, tudi v smislu dejstva, da se s takšnimi spremembami običajno omejuje prevlade najboljših?

Kar sem videl od predlogov, se mi vsi zdijo zelo pozitivni. Tako da me to nič ne skrbi. Ideje so, da se poenostavi pravila, da se poenostavi merjenje in način tehtanja. To potrjujejo na sestankih ta konec tedna, zato je zaenkrat še nehvaležno govoriti o tem, kaj nas čaka. A še enkrat: predlogi se mi zdijo pozitivni.

Po vaši diskvalifikaciji v Lahtiju sva z vodjo panoge za smučarske skoke na Smučarski zvezi Slovenije Gorazdom Pogorelčnikom govorila o tem, da je za šport slabo, če se pogovarjamo o tem, da je nekdo 100 gramov prelahek. Vi športniki pa ste te tanke meje verjetno vajeni?

Ja, saj imaš za sabo neke pritiske in ljudi, ki jim moraš “prinesti” rezultate. Tudi sponzorji ob uspehih dobijo pojavnost. Kot sem omenil že prej, ta krog mora biti. A ker želimo vsi skakalci čim več osvojiti, smo na meji. Včasih tudi malce na napačni strani. V Lahtiju sem bil sam malce površen, s seboj na Finskem bi moral imeti umerjeno tehtnico. Če bi jo imel, bi bil lahko povsem miren. Tako pa sem imel osebno tehtnico, na katero se ne moremo povsem zanašati. Malce je odstopala od uradne meritve, nato pa je v izteku zmanjkalo tistih 100 gramov. Mi je pa zanimivo v skokih, da se toliko kolobocij ustvarja glede diskvalifikacij. Za primer: v formuli ena so pravila podobno jasna, vsem je razumljivo, da so na meji in maksimumu. Upam, da se tudi v smučarskih skokih razvije podobna kultura – da se razume, kaj počnemo. In da ni noben bavbav, če se kdaj zgodi kakšna diskvalifikacija.

Vsi slovenski skakalci zelo radi omenjate formulo ena. Jo tudi vi spremljate? In za koga navijate?

Ja, kot navijač jo zelo rad spremljam. Za koga navijam? Uf, težko vprašanje. Najbolj za Maxa Verstappna. En del je sicer tekmovalni, drugi pa osebni. Tam pa se mi zdi, da je še kar nekaj odličnih tekmovalcev.

Koliko pa vam čas dopušča spremljati še kakšne druge športe? Sploh s Slovenci ospredju?

Iskreno, ne preveč. Mogoče pogledam kakšno tekmo košarke, drugače pa ne veliko. V kolesarstvu zaključne metre in pomembne izseke. Podobno tudi v drugih športih kakšne vrhunce. Ampak da bi prav sledil … To pa ne.

Če se vrneva k skokom: še pred Planico ste dejali, da že iščete rezerve in možnosti za napredek v naslednji sezoni. Je po takšnih uspehih, tudi z vidika motivacije, to zahtevno?

Ne, to ni težko. Če si iskren in pošten do sebe, in če veš, kje so rezerve ter kje si delal napake, zelo hitro najdeš stvari, ki jih moraš pred novo sezono izboljšati. V mojem primeru gre predvsem za izboljšanje ravnotežja, iskanja bolj stabilnih in tehničnih skokov. Posledično se to nabira v samozavesti, kar prinese še več energije v naslednjih skokih. Ena vaja, ki mi zaenkrat ne gre, je občutek za podlago. Pa marsikateremu sotekmovalcu odlično gre. Sam tudi povem, da bi mi lahko zelo pomagala, da bi mi bilo potem veliko lažje tudi na skakalnici. Veliko je še prostora za napredek.

Kako je v tem pogledu, čeprav še ni uradno, pomembno, da na trenerskem mestu ostane Robert Hrgota?

Konstantnost je en vidik, drugi pa so odnosi v ekipi. Trenutno se res zelo dobro poznamo in razumemo. Točno vemo, kaj kdo potrebuje. Kakšne informacije potrebujem jaz, kakšne drugi skakalci in kakšne trenerski štab. Zato je fino, da se ladja pelje v isto smer.

Tudi trenerski svetovalec Jani Grilc, s katerim sta zelo povezana, nam je dejal, da bo vztrajal v svoji vlogi, če se trenerski štab z Robertom Hrgoto ne bo spreminjal.

Jani je oseba, brez katere slovenski smučarski skoki ne bi bili tam, kjer so. On je velik del mozaika naše uspešnosti. Zelo veliko mi pomeni, da je dal pobudo za nadaljevanje skupne poti oziroma da ostaja v skokih tudi zaradi mene. Res se zelo dobro poznava, na treningih zelo hitro veva, katere besede točno potrebujem. Lahko drug trener misli povsem enako, a pove z drugačnimi besedami. In jaz ne bom isto dojel. Prav ta povezava je najbolj pomembna.

Po koncu zadnjih sezon postajate redni gost Afrike. Zakaj?

Za letos je bil načrt, da grem v Azijo, a potem se je na Bližnjem vzhodu zgodilo, kar se je. Moral bi iti v Indonezijo, ampak po sili razmer je sledila sprememba. V Namibijo grem za osem dni, pričakujem eno noro doživetje. Kakšen dan safarija, kakšen dan puščave in hribolazenja, kakšen dan surfanja. Upam, da bo pestro in zanimivo.

Potem pa kmalu, že po prvomajskih praznikih, začenjate priprave na novo sezono.

Nekaj smo že začeli delati, bo pa hitro minilo, tako se kmalu vrnemo na delo.