Verjetno se ne bi zmotili, če bi Janija Grilca imenovali kar za sivo eminenco slovenskih smučarskih skokov, nenazadnje je kot trener bdel nad razvojem vseh treh slovenskih dobitnikov velikega kristalnega globusa v moški konkurenci. V iskrenem pogovoru ob koncu naporne sezone je za Sportklub med drugim razkril ozadje uspehov Domna Prevca, izzive pri delu z vrhunskimi skakalci ter zakaj kljub bogatim izkušnjam raje ostaja v vlogi nekoga, ki v skoku išče umetniško noto.

Malo je ljudi na svetu, ki o smučarskih skokih vedo toliko kot Jani Grilc. Z njimi se kot trener namreč ukvarja že več kot štiri desetletja. V trenerske vode je zakorakal že leta 1981 in bil poleg ob vseh največjih dosežkih slovenskih smučarskih skakalcev. Manjkal ni, ko je veliki kristalni globus kot prvi Slovenec v zrak ponosno dvignil Primož Peterka, njegov podpis pa nosijo tudi izjemni uspehi tako Petra Prevca kot njegovega brata Domna, s katerim je skozi leta stkal prav posebno vez.

Popeljal jo je na vrh, zdaj o skokih ne govorita

Smučarski skoki

8:00 0

Smučarski skoki

8:00 0

Planica je presegla pričakovanja Nike Prevc

Smučarski skoki

18:03 0

Smučarski skoki

18:03 0

Čeprav dandanes, tudi zaradi starosti, ni več tako aktiven kot nekoč, pa za skoke še vedno živi 24 ur na dan. Brez težav sledi spremembam, ki se v tem športu v zadnjih letih odvijajo z bliskovito hitrostjo, s svojim strokovnim pristopom in bogatim znanjem pa je tudi nepogrešjiv člen strokovne ekipe glavnega trenerja slovenske vrste Roberta Hrgote.

Gospod Grilc, ste, podobno kot skakalci, tudi vi že utrujeni od letošnje zime?

Glede na leta imam že precej kilometrine, zato je vsako leto naporno. Res pa je, da ti dobri rezultati vedno dajo dodatno energijo. Naše priprave se začnejo že v začetku maja in trajajo neprekinjeno do Planice. To je izjemno dolgo obdobje z veliko tekmami in pripravami. Sezona je naporna tudi zato, ker imamo v ekipi dva ali tri tekmovalce, ki že leta dosegajo vrhunske rezultate, hkrati pa se je treba še intenzivneje posvečati tistim, ki jim ne gre. Glava v tem poslu ni nikoli mirna.

Kako pa je videti vaš urnik med samo sezono?

V začetku tedna imamo kondicijski del, ki je med sezono seveda v manjšem obsegu, ter tehnične treninge oziroma vaje za tehniko. Ob torkih in sredah gremo običajno na skakalnico, nato pa že sledijo potovanja na tekme. Če kdo od tekmovalcev ostane doma, ostanem z njim, da skušamo skozi dodatne skoke dvigniti raven njegove forme.

Trening pri vas torej vključuje tehniko in fizično pripravo, koliko pa je v vaši domeni psihološka opora?

Kot trener preprosto moraš biti psiholog. Fante moraš znati motivirati, jim jasno predstaviti cilje treninga in poskrbeti, da je izvedba dobra. Dobra izvedba jim namreč prinese boljše občutke, ti pa vodijo do boljših skokov na skakalnici.

Za Slovenci je znova sijajna sezona, še posebej za Domna Prevca. Ste si pred letom dni upali predstavljati, da bo odtlej osvojil naslov svetovnega prvaka v poletih, naslov olimpijskega prvaka, veliki kristalni globus in za nameček postavil še svetovni rekord?

Tega ni pričakoval nihče. Je pa res, da je imel Domen že lani močno željo in je v drugem delu sezone skakal na visoki ravni. Od februarja naprej in svetovnega prvenstva v Trondheimu je dobil samozavest in zagon za novo sezono. V pripravljalnem obdobju se je nato povsem osredotočil na svoje naloge. Že maja, ko smo začeli s tehničnimi treningi, je kazal izjemno dovršene skoke. Takrat sem si rekel: “Če letos ne bo uspešen, potem skokov ne razumem več.”

Je to, kar je pokazal letos, sploh še mogoče nadgraditi?

Težko rečem, kaj bi se še dalo nadgraditi, saj so njegovi dosežki vrhunski. Bolj gre za to, da ostane zdrav, brez poškodb in da zadrži takšen fokus, kot ga ima letos.

Kako bi ocenili nastope ostalih Slovencev v letošnji zimi?

Anžetu Lanišku bi dal oceno prav dobro. Lahko bi še nekoliko izboljšal tehniko, a peto mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala je vrhunski rezultat. A iz njega bi se lahko izvleklo še več. Še vedno nekoliko niha v tehniki, kar smo skušali popraviti že minulo poletje, a pri starejših tekmovalcih je to še toliko težje spremeniti.

Timi Zajc se je letos iskal dlje časa. Že poleti je imel nekaj težav z opremo in s samim seboj. Morda je v pripravljalnem obdobju mislil, da bo zanj lažje, ker je izjemno nadarjen in morda je na določenih področjih premalo delal. O tem smo se tudi pogovarjali. Je pa to šola za naprej. Če bo trdo delal, se bo obdržal v svetovnem vrhu.

Pri Anžetu Lanišku se zdi, da je vedno pri vrhu, a mu tisti zadnji preboj nikakor ne uspe. Zakaj?

Anže se stalno vrti okoli teh rezultatov. Težave ima predvsem z zaletnim položajem, ki se ga je priučil v mladinskih letih. Že pri mladincih bi moral temu dati večji poudarek. Pri skokih se vse dogaja pri velikih hitrostih in več ko imaš ponovitev, lažje se ti te stvari zasidrajo v podzavest.

Po tej plati se bo treba z njim še pogosteje pogovarjati in trdo delati. A ravno tolikokrat je zmagal in bil pri vrhu, da tega nismo obešali na veliki zvon. Bo pa poleti treba dati še več poudarka na tem. Je eksploziven in lahek, pravi talent. Ko naredi svoj skok, je skoraj nepremagljiv.

Ste verjetno edini Slovenec, ki se lahko podpiše ne le pod uspehi Anžeta Laniška, temveč tudi vseh treh slovenskih dobitnikov velikega kristalnega globusa. Sodelovali ste namreč tako s Primožem Peterko, kot tudi Petrom in Domnom Prevcem.

To je relativno, je pa res, da sem bil poleg v lepih in težkih obdobjih. S Primožem Peterko sem delal že, ko je bil mladinec. S Petrom sem delal od njegovega 14. leta naprej, nato sva skupaj prešla v reprezentanco. Kasneje so me glavni trenerji, najprej Goran Janus in pozneje Gorazd Bertoncelj ter Robert Hrgota, potegnili naprej, ker te fante najbolje poznam.

Naše delo je temeljilo na nadgradnji preverjenega sistema. Ko smo v preteklosti imeli tuje trenerje s povsem drugačnimi programi treniranja, smo bili vedno najslabši. Škoda je, da tako dolgo nismo verjeli v slovensko stroko. Danes imamo odličen sistem treningov, ki smo ga prav za skakalce razvili v sodelovanju s Fakulteto za šport.

Imajo vsi trije slovenski dobitniki globusa skupne imenovalce, ki jih dela posebne?

Vedno so. V prvi vrsti so vsi nadarjeni na področju tehnike, motorike, krasi jih tudi predrznost. So pa tudi razlike. Predvsem v smislu navad. A vse krasi delavnost. Zlati pri Domnu se je že v mladinskemu obdobju videlo, da je pogumen in brezkompromisen. Užival je v zraku in ima občutek za let. A glede na to, da ni bil eksploziven, je potreboval čas, da je odrasel v moškega in postal bolj osredotočen.

Poleg tega smo zanj izdelali program treningov, da je za okoli deset odstotkov izboljšal startno moč oziroma eksplozivnost. Njegov prehod v let, kjer je zelo močan, je zdaj bolj tekoč. Podoben je bil Robert Kranjec, a je bil manj konstanten. Z Domnom sodelujem že 11, 12 let, vedno sem rad delal z njim. Tudi v mlajših obdobjih, ko je bil še nekoliko pobalinski.

Bi rekli, da je znanje v slovenskih smučarskih skokih danes na najvišji ravni doslej?

Bi rekel, da ja, a še vedno je mogoče določene stvari nadgraditi. Res pa je, da so pogoji v zadnjih letih boljši kot prej. Danes imamo v Kranju in Planici vrhunske pogoje, ki jih v času Peterke nismo imeli. Takrat smo bili glede skakalnic s plastiko podhranjeni, podrla se je tudi skakalnica v Planici, zato smo morali za vsak skok v tujino. Poleg tega imamo s Slatnarjem domačega proizvajalca smuči in okovij, drese pa izdelujeta Robi Kranjec in Gašper Berlot.

Pozabili ste še na najnovejšo pridobitev – vetrovnik v Žirovnici.

Res je, a si ga še nisem uspel ogledati. Nekaj mi je o tem povedal Peter Prevc. Kar nekaj fantov ga je že šlo tudi preizkusiti. Včasih smo hodili trenirat v vetrovnik k Akrapoviću, a je novejši bolj primeren, saj je pod kotom. Je pa znanje prišlo s Švedske, kjer imajo identičen vetrovnik.

Kako vidite spremembe, ki se na področju razvoja opreme bliskovito odvijajo predvsem v zadnjem desetletju?

Vsi trenerji na to gledamo negativno. Stvari gredo v prevelike ekstreme. Posledično so tudi meritve in kontrola otežene. Diskvalifikacije so posledično pogosto nelogične. Kako boš nadzoroval, da odmik na vseh delih dresa znaša pol centimeter ali pa centimeter? Vemo, da se tudi material sam po sebi vsakič obnaša drugače, spreminja se telo tekmovalca. Doseči to je zelo težko. Poleg tega je to zelo obremenjujoče tudi za skakalca. Lahko skoči dobro, a je lahko napaka na čevlju, dresu, lahko je prelahek za 100 gramov, kot je bil Domen v Lahtiju. Stvari so že tako banalne …

Spomnimo se tudi, kako so se stvari po diskvalifikaciji na novoletni turneji podrle Timiju. Imel je zagon, bil je v dobri formi. Takrat sem bil tudi zraven in sem videl njegovo pripravo. Videlo se je, da je bil prožen, elastičen, stvari je imel v glavi razčiščene. Ne spomnim se, da bi na novoletni turneji kdaj nekoga, ki je prišel na stopničke, diskvalificirali zaradi dresa, ki je odstopal za en centimeter. In to dres, s katerim je skakal že v kvalifikacijah. V tem smislu je to velik problem. Če bi merilec želel, bi lahko diskvalificiral čisto vsakega skakalca. Zaradi tega pada tudi rating skokov pri gledalcih. Poleg tega ljudje ne razumejo več vseh teh izravnav in pravil.

So torej skoki izgubili svojo prvinsko romantiko?

Malce zagotovo. Včasih smo bolj uživali, redko kdo je bil diskvalificiran, glave pa so bile posledično bolj osredotočene na smučarske skoke. Tudi gledalci so bolj uživali. Smučarski skoki so lep šport, zato bi morali biti bolj pozorni, da vseh lepot ne bomo izničili.

V smučarskih skokih ste že več kot štiri desetletja. Kako se je v tem času spremenil profil idealnega tekmovalca?

Spremenil se je že, ko je prišel V-slog skakanja. Poleg tega se stalno spreminjajo tudi oprema in profili skakalnic. Tehnika sama po sebi se niti ni toliko spremenila kot prilagoditev le-te na vse, kar sem naštel. Glede na to, da se hitrosti zmanjšujejo, dresi postajajo ožji, moraš dati še večji poudarek na natančnosti, finih občutkih in eksplozivnosti.

Ste v vseh teh letih videli skok, ob katerem ste ostali brez besed?

O, sem. Nedolgo nazaj. Lanski svetovni rekord v Planici. Ko pogledaš v tisto globino in vidiš človeka, ki tam pristane stoje … Aleluja! Potem Petrov zadnji skok v Bischofshofnu, ko je zmagal na novoletni turneji. Tisto je bila čista poezija. Spomnim se tudi Robijevega (Kranjec) zadnjega skoka v Vikersundu, ko je postal svetovni prvak, ki je bil nekaj neverjetnega. Tam, kjer so drugi padali, je njega neslo naprej.

A prav Domnov polet v Planici je bil zares nekaj posebnega in se mi je močno vtisnil v spomin. Imam srečo, da sem lahko toliko let že zraven in s takšnimi generacijami skakalcev, da lahko naštejem toliko primerov.

Koliko let nameravate biti še zraven?

Umakniti sem se želel že dve leti nazaj. Včasih se mi zdi že kar malo smešno. Če ljudje spremljajo skoke, se verjetno sprašujejo, kaj ta “stari” še počne tukaj. A če si zraven, moraš biti zraven 100-odstotno, da si koristen tam, kjer te potrebujejo. Bom v skokih prisoten tudi prihodnje leto? Se dogovarjamo, saj še ne vemo, kaj se bo zgodilo s trenersko ekipo. Robi (Hrgota) si želi, da ekipa ostane takšna, kot je. Kot močna celota. Počakajmo do aprila.

Nikoli niste bili glavni trener. Te vloge niste želeli ali vam ni bila ponujena?

Ponujena mi je bila vsaj dvakrat ali trikrat, vendar se v tej vlogi ne vidim. Prehitro me zagrabi stres in ga težko prenašam. Preveč se obremenjujem. Poleg tega imam zdravstvene težave, saj sem imel 15 let težave z epileptičnimi napadi, ki so bili precej hudi. Raje počnem to, kar počnem zdaj. Te stvari sem razvijal. Iščem tisto “kemijo” v tehniki, tisto umetniško noto skoka.

Za konec – kdo je Jani Grilc izven smučarskih skokov?

Kot sem rekel …, star sem že (smeh). Imam družino, vnukinji. Rad kolesarim in se gibam v naravi. Starejši imamo radi tudi domačo glasbo, od Avsenikov naprej. Na splošno pa sem rad med dobrimi in iskrenimi ljudmi.

#related-news_1