"Ne film, o družini Prevc bi morali posneti hollywoodsko nadaljevanko"

Foto: Profimedia

Da je Predazzo, prizorišče tekem smučarskih skokov na letošnjih olimpijskih igrah, že osrečil družino Prevc, smo pred dnevi že pisali. A na majhno mestece v dolini Fiemme ima zelo lepe spomine tudi Franci Petek, ki je leta 1991 tam postal prvi slovenski svetovni prvak v tem športu.

Na skakalni center v pokrajini Trentino se slovenski navijači radi spominjamo predvsem v povezavi z dvema letnicama. Leta 2013 je Peter Prevc tam osvojil svoji prvi posamični kolajni na velikih tekmovanjih, ko je bil bronast na srednji in srebrn na veliki napravi.

FIS zavrnila slovensko pritožbo, a zgodbe še ni konec

Smučarski skoki

2. Feb 2026 11

Smučarski skoki

2. Feb 2026 11

Mama v krilu se je poslovila, a zgodba se še zdaleč ni končala

Alpsko smučanje

10:45 3

Alpsko smučanje

10:45 3

S tem je najstarejši od bratov Prevc dopolnil slovenski komplet kolajn v Predazzu, pa čeprav je bila prva dosežena še po jugoslovansko zastavo. Na krstnem šampionatu nordijskih disciplin v dolini Fiemme leta 1991 je na veliki skakalnici vso konkurenco premagal Franci Petek.

Danes 54-letni direktor Zavoda za šport Planica je takrat za 1,2 točke ugnal Norvežana Rune Olijnyka, 7,5 točke pa je za njim zaostal Jens Weissflog, ki je poskrbel za prvo odličje po združitvi Vzhodne in Zahodne Nemčije. Petek je bil sploh prvi slovenski prvak v smučarskih skokih, v naslednjih letih in desetletjih so se mu pridružili še Rok Benkovič, Ema Klinec, Timi Zajc ter nazadnje lani Nika in Domen Prevc. Brat in sestra bosta glavna favorita tudi na tokratnih igrah.

Vsi slovenski svetovni prvaki. Z leve proti desni: Franci Petek, Rok Benkovič, Ema Klinec, Timi Zajc, Nika Prevc in Domen Prevc. Foto: Aleš Fevžer

Petek ima na dogajanje v Italiji sijajne spomine, ki jih bo obujal tudi letos. 10. februarja si bo namreč med navijači najprej ogledal sprint na bližnjem tekaškem stadionu v Teseru, zvečer pa se bo preselil pod skakalnico v Predazzo, ko bo na sporedu mešana ekipna tekma. Na njej bo Slovenija branila zlato odličje iz Pekinga izpred štirih let.

Intervju: Franci Petek

G. Petek, 35 let mineva od svetovnega prvenstva v Predazzu, ko ste postali prvi slovenski prvak v smučarskih skokih, takrat sicer še pod jugoslovansko zastavo. Kako se spominjate 10. februarja 1991?

Vsakič, ko me takole opomnite, obudim zelo lepe in prijetne spomine. Užitek je bil že pred prvenstvom, ko sem se čutil močnega v smislu dobrih skokov. Dobro mi je šlo, o tem, da bi postal svetovni prvak, pa sploh nisem razmišljal. Zato je bila zmaga zame veliko zadoščenje oziroma spoznanje, da če skačem v okviru svojih zmožnosti, lahko premagam vse.

Italijani so znani kot odlični gostitelji, a tradicionalno jim pripisujemo tudi nekaj kaotičnosti. Kako je bilo takrat v dolini Fiemme?

Kolikor se spomnim, kakšne kaotičnosti ni bilo. Ravno nasprotno, res so bili zelo gostoljubni. Nastanjeni smo bili v Albergu v penzionu Monatanara, ki je na koncu vasi v smeri skakalnic. Velikokrat smo šli do tja kar peš, samo opremo smo dali v kombije. Res so nas zelo “crkljali”. Odlična hrana, dobro vzdušje, dobra volja … Vedno so želeli kaj poklepetati z nami. Tudi gostitelji so zelo pripomogli k odličnemu vzdušju. Kolikor smo bili zaradi pričakovanj na prvenstvu nervozni ali pod pritiskom, so znali zelo dobro omiliti. Imeli smo biljard mizo, mizo za namizni tenis, pikado in podobno, da smo lahko prosti čas preživeli sproščeno. Brez utapljanja v mislih v sobah, kaj bo, če bo. Fokus smo privarčevali za tekme.

Kaj pa navijači? Predazzo je majhno mestece v ozki dolini z eno cesto.

Ja, tudi danes ni nič drugače. Skakalnica je stisnjena v ozko dolino, prostora v izteku do ceste je zelo malo. Niti približno ni primerljivo s Planico ali Oberstdorfom. Vsi navijači, ki so prišli, so bili zgoščeni ob skakalnici. Res je bilo prima (smeh). Prišli so navijat, bili so glasni. Z vseh vidikov imam lepe spomine.

Na teh skakalnicah smo potem spremljali še dve svetovni prvenstvi (2003 in 2013), na zadnjem je blestel Peter Prevc s srebrno in bronasto kolajno. Zdaj pa bosta v Italiji prva favorita njegova mlajša brat in sestra – Domen in Nika Prevc.

O družini Prevc bi lahko posneli hollywoodsko nadaljevanko, ne samo film (smeh). Vsekakor bi imela serija lahko več sezon (smeh). O njih res lahko govorimo samo v presežkih, neverjetni so. Predvsem pa me navdušuje spoznanje, da niso uspešni zgolj zaradi telesnih zasnov, primernih za smučarske skoke, temveč predvsem zaradi duhovno-duševne plati. To izvira iz družinskega okolja. Imajo zelo zdrav pogled na svojo dejavnost – na skoke in vse, kar pride ob tem. Zato tudi bistveno lažje pokažejo in delajo to, kar res znajo. Pri skokih ne rabiš delati lastnih presežkov, ampak zgolj to, česar si sposoben.

Je to, kar ste opisali, dober temelj, da lahko Nika in Domen na svojih prvih igrah uspešno preneseta vlogo favoritov?

Absolutno. Zagotovo tudi njima, saj sta vendarle človeka iz mesa in krvi, misli uhajajo k olimpijskim odličjem. Ampak marsikdaj sta sposobna odmisliti posledico dobrih skokov – to je vrhunski rezultat in v tem primeru kolajna – in ostaneta osredotočena na čim večji užitek v vsakem posameznem skoku. To je recept uspešnosti tudi na tekmah.

Kaj pa so vam v športnih časih pomenile olimpijske igre, sploh v luči Albertvilla 1992, ko ste postali prvi nosilec slovenske zastave?

Že vso zgodovino so olimpijska tekmovanja vrhunec kariere vsakega športnika. To so otroške sanje. Pa ne osvajanje kolajn, ampak že da lahko nastopiš. Da si v neki olimpijski panogi na dovolj visoki ravni, da si uvrščen v olimpijsko ekipo … To je eno veliko priznanje za posameznika.

Za nas je bilo na igrah v Albertvillu, prvimi pod slovensko zastavo, vznemirjenje še toliko večje. Vsakemu športniku privoščim, da s svojim delom to doseže.