Čez teden dni bo Planica tradicionalno gostila zaključek sezone svetovnega pokala v smučarskih skokih za moške. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Sebastjanom Goriškom, sinom legendarnega in pokojnega konstruktorja letalnice Janeza Goriška.

Medtem ko so ženske s sezono že zaključile – v petek jo je v Lahtiju v slogu celotne sezone z rekordno zmago končala Nika Prevc – čaka moške po odhodu s Finske še zadnje dejanje. Tisto, ki se ga celotna karavana najbolj veseli. In tisto, ki vsako leto predstavlja vrhunec tudi za slovenske navijače – finale v Planici.

Nika Prevc na veličasten način zaključila zgodovinsko sezono

Smučarski skoki

21. Mar 2025 7

Smučarski skoki

21. Mar 2025 7

Poljski šampion našel še enega krivca za afero z dresi

Smučarski skoki

20. Mar 2025 5

Smučarski skoki

20. Mar 2025 5

Še preden se dogajanje preseli v dolino pod Poncami, v nedeljskem intervjuju gostimo Sebastjana Goriška. Sin Janeza in nečak Vlada Goriška, dveh legendarnih konstruktorjev, ki sta ključno pripomogla k razvoju smučarskih poletov, ohranja družinsko zapuščino in je še naprej vpleten v projektiranje največjih skakalnic na svetu.

54-letni Ljubljančan, ki je pokojnemu očetu več kot dve desetletji pomagal pri njegovem delu, je že pripravil nekaj scenarijev, kako Letalnico bratov Gorišek povečati, takoj ko bo Mednarodna smučarska zveza (Fis) to dovolila. Odločitev posebnega podkomiteja za smučarske skoke bo znana 20. aprila, Gorišek pa ne dvomi, da bo prižgana zelena luč. A po njegovem prepričanju vsaj pet let prepozno.

Kako hitro bi lahko nato videli tekme na znova posodobljeni planiški lepotici? Zakaj je prepričan, da je svetovni rekord možen že letos? Zakaj lanski polet Rjojuja Kobajašjija na Islandiji vidi kot nekaj pozitivnega? Kdaj bodo priložnost na letalnici v Zgornjesavski dolini dobile tudi ženske? Kako so na odločitev Fis pripravljeni v Vikersundu? In zakaj ne razume norveškega goljufanja z dresi?

Intervju: Sebastjan Gorišek

Prav danes (pogovarjali smo se v petek, 21. marca), minevata dve leti od smrti vašega očeta Janeza. Je po vaši oceni njegova zapuščina dovolj spoštovana, jo Slovenci dovolj dobro poznamo in cenimo?

Ja, občutek imam, da je še vedno z nami. Dan, na katerega je preminil, sovpada tudi z otvoritvijo na povsem novi velikanki bratov Gorišek leta 1969. Očitno ima 21. marec nek pomen za nas, ne znam pa povsem pojasniti, kakšen.

Konec marca sovpada tudi s tradicionalnim zaključkom sezone v Planici, da se še bolj spomnimo nanj.

Še vedno nas navdihuje, predvsem mene ter njegove najbližje sodelavce, kot sta Jure Podbevšek in Marko Mlakar. In pa vse člane organizacijskega komiteja (OK) in tekmovalnega odbora v Planici. Vsi so ga zelo spoštovali in kot pravim, čutimo njegovo zapuščino kot dnevno prisotnost.

S smučarskimi skoki ste življenjsko povezani tudi sami. Od kdaj?

Praktično že od otroštva, s Planico sem ’gor rasel.’ Nekje 15 ali 16 let sem bil star, ko sem začel delati kot teptač na skakalnici, pri 17. sem bil eden najmlajših zastavonoš. To mi je bilo v velik ponos, saj sem se znašel v družbi samih vrhunskih športnikov, zraven je bilo tudi nekaj članov odprave na Himalajo. Od njih sem se veliko naučil.

Podobno pa sem se v Planici učil tudi na drugih področjih, od drugih ljudi. Oče je videl, da napredujem pri nekaterih stvareh, v določenem trenutku pa je potreboval pomoč in sem vskočil. V zadnjih dvajsetih letih sem mu pomagal pri projektiranju in iskanju rešitev za različne stvari. Odlično sva se ujela.

Podpis družine Gorišek imata poleg planiške še letalnici v Vikersundu in Kulmu, nekoč tudi v Oberstdorfu. Če odštejete nacionalni naboj, katera je z vidika čiste arhitekture in projektiranja vam najljubša?

Planica (smeh). Seveda Planica. Ima svoj čar, Planica je kraljica. To je za naš živa stvar, se razvija in je vse lepša. Očitno je kot vino, starejša je, boljša je.

Kateri so vaši trenutni projekti, s čim se ukvarjate?

Sodeloval sem pri nekaj projektih v tujini, nekaj tudi zdaj. Sodelujem pa tudi z organizacijskim komitejem v Planici pri pripravi različnih scenarijev glede možne povečave letalnice. Več glede tega bomo izvedeli 20. aprila, ko bo jasno, ali bo FIS prižgala zeleno luč za povečanje vseh naprav, ne samo planiške. Če bo, se bo potem s tem seznanil Nordijski center Planica v sodelovanju z OK Planica in našel rešitev za prihodnost. Kot pravim, smo v našem arhitekturnem biroju predstavili nekaj scenarijev, kaj bo, če bo odločitev pozitivna.

Sami pričakujete, da bo povečanje dovoljeno?

Trenutno se še ne ve, kako se bodo odločili. Zdaj potekajo številni dogovori in pogovori, kako naprej oziroma za koliko bo dovoljeno povečanje.

Jelko Gros, ki je zelo dobro vpet v to dogajanje, ves čas omenja povečanje za pet višinskih metrov.

Ravno to se še ne ve. Po mojih informacijah sta možnosti dve: pet ali osem metrov.

Je pa letalnica pod Poncami nastavljena tako, da pretiranih posegi za to povečavo ne bodo potrebni?

Tako je že oče načrtoval neko konstanto, s katero je najlažje slediti razvoju smučarskih skokov. Da gre za postopno povečevanje, v tem primeru za pet višinskih metrov, kar se potem pozna približno 10 metrov v dolžini poletov. Tudi velikost skakalnice (HS, druga rdeča črta, op. p.) bo potem pri 250 metrih. Ni pa nujno, da bo tako. Odvisno, kako se bodo odločili na Mednarodni smučarski zvezi (FIS).

In kako hitro bi potem lahko ta povečava zaživela v praksi? Kdaj bi lahko videli polete na prenovljeni letalnici?

To je v prvi vrsti odvisno od Nordijskega centra Planica, kako se bodo dogovorili z državo. Organizacijski komite temu nudi podporo. Sam verjamem, da bo to zelo hitro rešeno, ne verjamem, da bi to kdorkoli zaviral.

Ko bodo pravila sprejeta, bi lahko letalnico uredili v dveh ali treh letih. Vendarle ne gre čez noč. Ampak več kot dve leti ne bi smelo trajati. Največ je odvisno od dokumentacije in papirjev.

Kako so na sprejetje novih pravil pripravljeni v Vikersundu? Skupaj s Planico so pobudniki te povečave.

Enako, vsi čakajo. Oziroma čakamo. Približno pet let nazaj bi bil že čas, da se na tem področju kaj premakne. Včasih je šlo hitreje, zdaj se je ta rok precej potegnil. FIS je precej zaviral. Z moje strani je to škoda, saj so skakalce prikrajšali za še daljše polete. Vsi radi letijo, sploh tam, kjer se da iti zelo daleč. Nekateri ne bodo več dolgo skakali, pa bi lahko dočakali še daljše daljave, kot so jih.

Janez Gorišek je večkrat omenjal polete v dolžini 300 metrov. Je to realna številka? Videli smo polet Rjojuja Kobajašija na Islandiji lani …

Tisto je bila komercialna, edinstvena in enkratna zgodba. Na takšni letalnici, če ji sploh lahko tako rečemo, ne moreš izpeljati tekmovanja. Vse skupaj je bilo ekshibicijske narave, je pa super, da se je to zgodilo. Na ta način so se očetove besede izkazale za resnične. Žal mi je, da je preminil eno leto prej. V zaključku dokumentarnega filma z naslovom Leteti je dejal, da upa, da bo doživel 300-ico. Kljub dvomljivcem je imel v sebi zelo dobro predstavo razvoja skokov in skakalnic. Tekme na 300-metrskih naprav zaenkrat še niso realnost, v prihodnosti in postopoma pač.

Je bil projekt Red Bulla na Islandiji ’brca’ za FIS?

Zagotovo. Sam ta projekt jemljem za pozitivnega, ne negativnega. Žal mi je, da mora neko podjetje zaradi lastnih namenov narediti nekaj takšnega, da se odgovorni možje zganejo.

V Vikersundu, ki ima v lasti svetovni rekord, se zdi zadnja leta 250 metrov največja možna daljava. Zakaj, kaj so Norvežani pred leti spremenili v izteku, da ne gre več tako daleč?

Morali smo spremeniti višino hrbtišča, po domače pukla. V spodnjem delu pa smo morali spremeniti tudi iztek na zahtevo podkomiteja FIS za izgradnjo skakalnic. Po njihovih pojmih je letalnica omogočala predolge ali prekratke polete, ne pa nekaj vmes, kar je najboljše za tekme. Našli smo rešitev – hrbtišče smo porezali na zahtevo tega podkomiteja, za spodnji del radiusa pa se z našo idejo niso strinjali. Zato skupna rešitev ni idealna. To je dokaz, kako pomemben je pristop in matematika za takšne težave. Mi v izteku uporabljamo klotoido, ki je najboljša izpeljanka, da prenese vso težo tekmovalca v najboljši in najlažji obliki. Da ga ne stisne preveč.

Torej je meja na Norveškem nekje pri 250 metrih?

To je odvisno od kota, s katerega prileti skakalec. Domen Prevc je letos pri 247 metrih pristal šolsko. Zato ker se je zlil z letalnico. Če bi prišel z višjega kota, bi imel več težav. Odvisno je višine. Domen je s tega vidika idealen. Leti nizko. Podobno kot je bil včasih Stefan Kraft, je zdaj on nadstandard za polete.

Kaj pa Planica? S strani organizatorjev smo že dober teden dni pred dogajanjem pod Poncami slišali, da je svetoven rekord izvedljiv. Torej vsaj 254 metrov.

Z očetom sva že leta 2015, ko smo odprli prenovljeno letalnico, rekla, da je za naju nekakšna zadnja meja pri 255 metrih. Zato pa rabimo vse pogoje, ki se morajo v določenem trenutku izpolniti. Pravi tekmovalec, vreme, žirija … Bili smo blizu lani, pa predlani tudi. Najbolj pa Gregor Schlierenzauer (v kvalifikacijah leta 2018, op. p.), ko je s padcem izenačil svetovni rekord pri 253,5 metra. Takrat mi je bilo žal, saj on sploh ni bil v formi, a je s tako dolgim poletom prikrajšal tiste najboljše. Ampak super, da je dokazal, kako varna je skakalnica. In se je po resnih težavah v radiusu pobral. To tudi pokaže, kako je planiška letalnica dobro izpeljana. To je že oče vedel in načrtoval, mi pa le nadaljujemo.

Sva pa te spremembe preizkušala že v letih 2003, 2004 in 2005, ko smo kar iz snega ustvarjali zaključni profil letalnice. Takrat se je na isti letalnici dalo poleteti veliko dlje, ko je svetovni rekord z 223 metrov hitro poskočil na 231 in 239 metrov. Ko so pri FIS videli, kaj počnemo, jim ni bilo všeč. Mislili so, da nam gre samo za rekorde. V resnici pa smo se prilagajali razvoju skakalcev, kar pa posledično prinese rekordne znamke. Vedno smo delali v luči varnosti, da je skakalnica ’lovila’ skakalce, ki so postajali predobri.

Kakšna je situacija na Kulmu in v Oberstdorfu?

Na Kulmu, kolikor sem seznanjen, zaenkrat ni pretiranega interesa po povečavi. Tudi tam je to v rokah smučarske zveze, tu je seveda še vprašanje financ. Za Oberstdorf pa podobno, tudi oni delujejo zadovoljni s trenutno velikostjo. Ampak ko bodo oboji videli, kako se sprememba pravil obnese v Planici in/ali Vikersundu, bodo verjetno sledili.

Za Oberstdorf nisem prepričan, ali bi iskali novo lokacijo ali gradili na istem mestu, tudi tam se sicer da še marsikaj narediti. Leta 1970 sta oče in stric Vlado po smrti projektanta Heinija Klopferja, po katerem se imenuje letalnica, pomagala z načrti pri prenovi. Leta 2014 pa so izbrali drugo pot in drugega konstruktorja, zato je njihova letalnica tudi tako drugačna od ostalih treh. Veliko bolj je strma, manj moderna. Za tekmovanja je dobra, ne omogoča pa tistega, k čemur stremimo.

Tu je še Harrachov, ki je zadnje letalske tekme gostil leta 2014. Kako je na Češkem ali pa drugje?

Finci so imeli nekaj idej, zaradi močnega vetra so pripravljali celo načrte s pokritim naletom. Ampak po tisti dopinški aferi v začetku stoletja se niso še zares pobrali, še vedno so v težavah. V Harrachovu pa … Že izbrana lokacija je bila zgrešena. Nazadnje, ko so bile tekme, se jim je podrla še vetrna zaščita. Tam je tudi velik problem pomanjkanja financ, čeprav so zelo zagnani. Sploh oba brata dvojčka Slavika. Glede tega imamo pri nas srečo, narod res stoji za Planico. In Planica ima srečo, da ima tak narod. Oče in stric sta sodelovala tudi pri ideji v Copper Peeku, a tam imajo drugačne težave. Nacionalne zveze praktično ni, delujejo kot neke vrste društva, ki so prepuščena sama sebi. Tam pripravljajo velikanko (ang. giant hill), torej nekje med 150 in 200 metri.

Še vedno zelo aktualen je tudi nov ženski svetovni rekord, ki je po novem v rokah Nike Prevc (236 metrov). Kdaj lahko dekleta pričakujemo tudi v Planici?

To je stvar Fis, nacionalnih zvez in trenerjev. Skupaj so za prvo letalnico za dekleta izbrali Vikersund, kjer se leti najnižje. In ta izbira se je izkazala za pravilno. Nika Prevc, ki je začetnica neke nove tehnike, ki jo bodo ostale punce posnemale, v Planici ne bi imela nobenih težav. Niti s pol njene tehnike ne bi bilo nobenih problemov. Videli smo sicer, da vse (še) ne morejo leteti, saj nekaterim že velike skakalnice delajo težave. A pri mladih se res opazi preskok pri kvaliteti tehnike skoka. Prej ali slej bodo prišle tudi v Planico. Težko bi bilo gledati, če bi se punce mučile, a tega je vse manj.

Nika je žensko rekordno znamko moški približala na manj kot 20 metrov razlike. Je možno, da bil ženski tudi daljši od moškega?

Seveda je možno. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da imajo moški zaradi nižjega naleta na zaletišču vendarle za pet kilometrov na uro nižjo hitrost. Tega se ne da, mogoče niti ne sme primerjati. Prav je, da imamo ločene rekorde.

Za Niko je sicer izjemna sezona, morda niti sama ni pričakovala takšne prevlade.

Kaj pa vem (smeh). Kolikor sem sledil njeni sezoni, je takoj, ko je prevzela rumeno majico, dejala, da je nihče več ne bo vzel. Zelo samozavestna je, kolikor poznam njeno družino, vedo, kaj hočejo (smeh). Res je izredna športnica, redko se pojavijo takšni primeri. Ona je slovensko zlato.

Če ne prej, bodo ženske v Planici tekmovale, ko bo zaživel združen koledar moških in ženskih tekem.

Zame to združevanje ni najboljša ideja. S tem bodo uničili manjše organizatorje, ki se res trudijo biti na sporedu. Najboljši primer je Ljubno, ki je poln entuziazma, ljudje tam živijo za te tekmi. To ne gradi le tistega vikenda, ampak šport kot celoto. Tam imaš bazo ljudi in center, s katerim se popularizira šport, tam so tudi ljudje, ki vedo, kako se dela na skakalnicah. Z združevanjem, pri katerem je v ospredju verjetno ekonomski vidik, več izgubiš kot pridobiš. Hudo mi je, saj sodelujem s tamkajšnjimi organizatorji. Pa tako ni samo pri nas, ampak tudi v tujini. Če ljudem, ki rastejo s tem, vzameš tekme, si morda izgubil celotno regijo skakalcev, ki bi lahko v prihodnosti krojili vrh.

Veliko ste in še vedno sodelujete z Norvežani. Z goljufanjem pri dresih so zakuhali hud škandal, ki je zatresel skakalno okolje. Kako ste ga vi videli?

Kot razočaranje in veliko neumnost. Obenem mi je bilo zelo hudo, saj so ogrozili tudi tekme na Norveškem. Norveški navijači zelo hitro ’odrežejo’, če se jim kaj ne zdi v redu. Že lani je bilo podobno po težavah s trenerjem, ko ob koncu sezone ni bilo veliko gledalcev v Vikersundu. Letos pa sploh.

Ne vem, od kje jim ideja, da so poskusili kaj takšnega. Na tako neumen način. Jasno je, da v vseh športih tekmovalci zaradi iskanja napredka iščejo in premikajo meje. Da pa na tak način goljufaš … Si pa zaslužijo takšen odziv, kot je bil. Obenem je to tudi opozorilo Fis, da kljub številnim pravilom ta niso dobro dorečena. Še vedno se jih da zaobiti. 1000 pravil je nemogoče nadzorovati. Vsak bo iskal način, da kontrolorje ’okrog prinese’ in pridobi prednost. Preprosto je treba urediti regulacije. Da bi zaradi ene zadrge oziroma šiva propadel cel šport …

Kaj pa na vašem področju skokov? Je tam mogoča kakšna manipulacija, recimo pri meritvah?

Ne, meritve so elektronske. Včasih, ko je bil prisoten človeški faktor, je bilo drugače. Recimo sploh Avstrijci so pri svojih tekmovalcih radi dodali kakšen meter, pri naših pa kakšnega vzeli. Enako velja za sodnike. Ko je zraven človeški faktor, morajo biti pravila jasna.