Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Letošnje poletje je bilo v svetu smučarskih skokov vse prej kot mirno, še posebej za slovensko žensko reprezentanco, kar je glavnega trenerja Jurija Tepeša postavilo pred težke izzive. V pogovoru med drugim razkriva, kako je ekipa premagovala "popolni šok" in zakaj meni, da so smučarski skoki zdaj bolj pošteni.
Če je poletno obdobje za smučarske skakalce in skakalke običajno precej mirnejše od zimskega, je letos drugače. Vsaj v slovenski ženski reprezentanci, ki še drugo sezono po vrsti vstopa z glavnim trenerjem Jurijem Tepešem. Verjetno se ne bi zmotili, če bi zapisali, da je za nekdanjim skakalcem nekaj zelo stresnih mesecev.
Zaradi prihajajočih olimpijskih iger že tako pomembna predsezona je postala še zahtevnejša zaradi številnih novosti in sprememb na področju pravil ter opreme, na katere se v slovenskem taboru še vedno privajajo. A največji šok je Ljubljančan s svojim varovankami doživel sredi poletja, ko je zaradi poškodb ostal brez kar dveh obetavnih skakalk. Tina Erzar bo zaradi anevrizmalne kostne ciste v vratnem vretencu morala izpustiti celotno olimpijsko sezono, več mesecev pa bo zaradi operacije poškodvanega kolena okrevala tudi Taja Bodlaj.
Da je bila mera polna, je sledil še polom v Predazzu, kjer so se na generalki za olimpijske igre v enem vikendu poškodovale Avstrijka Eva Pinkelnig, nekdanja svetovna prvakinja iz Planice Kanadčanka Alexandria Loutitt in japonska nordijska kombinatorka Haruka Kasai. “Bilo je zelo stresno. Še posebej zato, ker prideš tekmovati, nato pa se polovico časa ukvarjaš s tem, ali se bo zgodila poškodba. Pri nas se na srečo to ni zgodilo,” priznava Tepeš, ki pa ne glede na vse verjame, da bodo Slovenke tudi letos krojile svetovni vrh.
Intervju: Jurij Tepeš
Poletna sezona se počasi zaključuje, do zimske nas loči le še dober mesec in pol. Kako ste v luči tega, da vas februarja z olimpijskimi igrami čaka eden največjih vrhuncev, zadovoljni z doseženim in nenazadnje tudi videnim?
Z videnim čez poletje sem kar zadovoljen. Vesel sem, da se je priklopila tudi Nika Vodan. Škoda oziroma malo smole je bila s Tajo Bodlaj in Tino Erzar. Rekel bi, da smo kar dobro pripravljeni in na ravni lanske sezone, kar je zelo pozitivno. A pozna se nam, da nas je zaradi odsotnosti Tine in Taje manj. S tega vidika je delo lažje, a je po drugi strani veliko več dela z dresi.
Kakšni so načrti do prvih tekmovanj svetovnega pokala?
Letošnja poletna sezona je mogoče malo nenavadna, ker sta zadnji tekmi poletne velike nagrade v Klingenthalu skoraj mesec kasneje. Ponavadi je dva meseca časa, da se pripraviš na zimo, letos je drugače, ker je zdaj en mesec premora do poletne velike nagrade in potem en mesec do pričetka svetovnega pokala. To pomeni, da nam preizkušnja v Klingenthalu hodi že malo v priprave na zimo. To je zoprno, a tako so se odločili organizatorji. Tekma naj bi bila sicer na ledeni smučini, tako da bo to že neke vrste priprava na zimo.
Z vidika taktike je čas tekem morda neposrečen, a naš cilj je, da smo čez zimo pripravljeni kar se da najbolje, tudi za ceno tega, da bomo v Klingenthalu mogoče malo slabši. Zdaj treniramo zelo intenzivno, kar običajno pomeni rahel rezultatski padec. A naš cilj je zima, tako da moramo biti do takrat pripravljeni.
Karte v reprezentanci so se pošteno premešale predvsem ali pa tudi zaradi poškodb Taje Bodlaj in Tine Erzar, ki ste jih že omenili. Priložnost so poleti dobile Tinkara Komar, Maja Kovačič, Lara Logar – torej dekleta, ki so doslej večinoma nastopala v alpskem in celinskem pokalu.
Res je, vendar bomo hitro videli, kako bo pozimi, in, če bo treba, na tekme hodili tudi s kakšno tekmovalko manj. Se je pa poletje izkazalo za dobro tudi zato, ker so se mlajše punce hitro priključile in navadile na naš način, zato sem zelo zadovoljen. Ožbej Mulec, Zoran Zupančič in Stane Baloh v mlajših kategorijah delajo zelo dobro,zato se nam za prihodnost ni treba bati.
Torej je bila komunikacija z njimi poleti zelo intenzivna?
Ja, še posebej z Ožbejem Mulcem, ki je glavni trener B reprezentance. Vsa dekleta, ki ste jih omenili, so iz ženske B reprezentance. Zaenkrat ta komunikacija poteka zelo dobro. Sta pa tako Maja Kovačič kot Tinkara Komar poleti izpolnile kvoto tudi za žensko A reprezentanco, kar se bo, verjamem, na strokovnem svetu tudi potrdilo.
Že veste, kako bo videti reprezentanca na uvodni preizkušnji sezone v Lillehammerju?
Lahko si predstavljam, a je do takrat še kar nekaj časa. Ničesar ne morem še potrditi. V glavi so različne taktike, saj bo začetek zime zelo zahteven oziroma kar brutalno zahteven. V ženskih skokih nismo vajeni, da gremo od doma za praktično cel mesec. Letos bomo na uvodu odšli v Lillehammer, nato neposredno v Falun, kjer bo zelo razvlečen program, po njem pa nas že v sredo čakajo kvalifikacije v Wisli. A za vse bo enako, zato se bomo prilagodili.
Pripravljate tekmovalke na to, da bodo toliko časa zdoma?
Zdaj smo se že začeli pripravljati tudi na to, da po tekmah ne bo poti v domovino, kot je to običajno. Imeli bomo možnost za trening, kar je dobro, ne bo pa domače topline, ki jo lahko vsaj za kakšen dan izkoristiš in zagotovo pomaga.
Omenili ste že težave zaradi poškodb Tine in Taje. Kako velik šok je bil to za vas in nenazadnje tudi za celotno reprezentanco?
Zelo velik. Kar se tiče Tine, se je zgodilo praktično z danes na jutri, nato pa se dva meseca ni natanko vedelo kako in kaj. To je za tekmovalko kova, kot je Tina, popoln šok. Stara je 17 let, te stvari se pri teh letih ne dogajajo, oziroma se dogajajo zelo redko. Gre za stvari, o katerih morda poslušaš, da so se zgodile nekomu oddaljenemu. A ko se zgodijo nekomu, ki ti je tako blizu, s katerim na treningih preživiš 300 dni na leto, je to velik šok.
To nas je kot reprezentanco potrlo. Pri ostalih puncah se je čutilo, da so zaskrbljene. Potrebovali smo kakšen teden, da smo se znova sestavili. Seveda je bilo treba nadaljevati s treningi, ki so bili dobri, a se je na skakalnici videlo, da glava ni zraven.
Pri Taji pa je bila odločitev za operacijo pravilna. Še toliko bolj, ker se na magnetni resonanci ni videlo, kako resna je poškodba. Ni šlo namreč za klasično poškodbo kolena, temveč za poškodbo tetive. Glede tega smo mora imeli nekaj manj izkušenj, vendar zaenkrat kaže, da so se stvari zanjo dobro izšle, zato upamo, da se bo vrnila že sredi zime.
Kdaj lahko pričakujemo vrnitev Tine, če sploh?
Gre za proces. Od prejema prvega zdravila oziroma infuzije v vratni del bo minilo vsaj eno leto preden se lahko začnemo sploh pogovarjati, kako naprej. Počakati bomo morali, ali je zdravilo učinkovalo, ali se kostnina celi, oziroma vsaj, da se stanje ne poslabšuje. Zdaj mora cel dan nositi vratno opornico, saj je izgubila praktično vse mišice v vratu. Upam, da bo vrnitev možna, a bo proces zelo dolgotrajen. Kljub temu pa njen status ostaja kot članica reprezentance s poškodbo.
Kako stresno je bilo v luči poškodb, o katerih se pogovarjava, v Predazzu, ko je na tekmi prišlo do nekaj hudih padcev?
Bilo je zelo stresno. Še posebej zato, ker prideš tekmovati, nato pa se polovico časa ukvarjaš s tem, ali se bo zgodila poškodba. Pri nas se na srečo to ni zgodilo, smo pa celotno poletje opozarjali na to. Po Predazzu je Mednarodna smučarska zveza ukrepala. Imeli smo nekaj sestankov, na katerih so se nato odločili, da se drese tekmovalk nekoliko poveča. Sprememba ni velika, a se pozna. Skakalke zdaj lažje pristajajo, hitrosti pri pristajanju so nižje, posledično pa tudi sile pri pristanku.
Zakaj se je to zgodilo ravno v Predazzu? Kako to, da do težav ni prišlo že na preteklih tekmah poletne velike nagrade?
Krivulja leta na manjši skakalnici je zelo visoka, zaradi česar se je pristajalo s prevelike višine. To se je dogajalo tudi že v Planici, preden so nalet nekoliko spustili. Predvsem na manjši skakalnici se je letelo malce previsoko. Zakaj točno se je to zgodilo v Predazzu, ne vem točno, a jeseni naj bi skakalnico popravili, tako da bo do olimpijskih iger že boljša. Spustili bodo naletno smučino, da bo naklon večji. Hitrost bo sicer nekoliko višja, a se bo pristajalo z nižje višine. Kar se tiče tamkajšnje velike skakalnice, kjer smo tudi trenirali, pa je povsem spodobna. Mogoče je skočiti daleč in tudi leti se nižje.
Bodo šle skakalke zaradi tega na olimpijske igre s kaj večjim strahom?
Na srečo pri nas strahu ni bilo. Poleg tega sta pred olimpijskimi igrami načrtovana dva treninga s po dvema skokoma, kar je več kot na katerikoli drugi napravi v svetovnem pokalu Nekaj časa za to, da se premaga strah, če bo sploh prisoten, bo. A misli, da ga ni.
Kakšen je bil v Predazzu odziv trenerjev iz ostalih reprezentanc?
O tem se pogovarjamo že od Courchevela naprej. Seveda, bili smo ogorčeni, saj ni lepo videti, ko se katerakoli tekmovalka poškoduje. Takrat se kar nekoliko zamisliš. S tega vidika je bilo težko, a opozarjanje je steklo že na prvi tekmi poletne velike nagrade. Se pa stvari ne morejo spremeniti čez noč. To smo vedeli in to je tveganje, ki smo ga vsi, vključno s tekmovalkami, bili pripravljeni sprejeti. A žal je do poškodb prišlo.
Bi se Mednarodna smučarska zveza na opozorila hitreje odzvala, če bi se to zgodilo pri smučarskih skakalcih?
Mislim, da ne. Pravzaprav sem prepričan, da ne. Tudi v preteklosti se je to že dogajalo. Kongresi se odvijajo spomladi, takrat se sprejemajo pravila o novi opremi, jeseni se ta oprema določi, vmes pa kakršnokoli spreminjanje pravil ni možno. Moj odgovor je torej, da zagotovo ne.
So bili padci v Predazzu tudi posledica spremenjenih pravil glede dresov?
Nekateri so bili, a ne vsi. Okej, na manjši skakalnici so vlogo odigrali tudi kombinezoni. Morali smo se privaditi na to, da so dresi manjši in da smo zardi tega pristajali nekoliko slabše. Nekaj je na dresih, a nekaj je tudi na tem, da se na to tako hitro še nismo prilagodili.
Kako na nova pravila gledate zdaj, ko ste se z njimi seznanili tudi skozi tekme?
Vesel sem, da je nadzor zdaj bolj strog. S tem se strinjam in to podpiram. Bo pa pozimo treba ta nadzor še nekoliko bolj okrepiti, saj smo zdaj šli na večje drese, kar je težje nadzorovati. Upam, da bodo zadeve šle v to smer, da bodo kontrolo, ki je bila poleti, obdržali, oziroma še nadgradili. Da bo za vse enako in da se bomo lahko ukvarjali samo s tem, katera je najboljša na skakalnici.
Letošnje spremembe oziroma novosti so v veliki meri posledica dogodkov z letošnjega svetovnega prvenstva v Trondheimu. Se vam zdi, da dekleta na nek način plačujejo za grehe, ki so jih zagrešili njihovi stanovski kolegi?
Ne bi rekel, da punce plačujejo za to. Za slovensko reprezentanco, kar je meni kot trenerju najpomembneje, je ta sprememba pozitivna, saj je nadzor bolj strog in se lahko ukvarjamo s tem, kar vemo. Ni se treba spraševati, do kje lahko greš, ampak se enostavno zavedaš, da so pravila, kakršna so in znotraj le teh lahko deluješ.
Koliko časa potrebujete, da naštudirate vsa pravila in se nanje prilagodite?
Letos je trajalo kar celo poletje. Pravzaprav se še vedno privajamo. S tem je zdaj veliko več dela, še posebej, ko so bili dresi malenkost ožji in so se raztegovali. To pomeni, da moraš čisto po vsaki tekmi kombinezon preveriti še enkrat, po dveh, treh skokih pa ga znova premeriti in zašiti, ker postane prevelik. Zelo hitro se zgodi, da si nehote diskvalificiran. Veliko je stvari, ki gredo lahko narobe. A nenazadnje smo v tekmovalnem športu.
Zdi se, da se pravila spreminjajo vse pogosteje. Ali vodilni s tem morda že pretiravajo?
Zagotovo je za nas težje, ker se moramo s tem ukvarjati. A prav je, da ima šport pravila, vrednote, ki jih je treba upoštevati, da se borimo pošteno. Če se znova vrnemo nazaj, se ukvarjam drug z drugim in drug na drugega kažemo s prstom …, tega si ne smemo več privoščiti. Nadzor mora biti pošten, da se lahko na tekmah ukvarjamo samo s skoki in ne tudi z opremo.
So torej smučarski skoki zdaj bolj pošteni kot v času vaše kariere?
Če sklepamo po letošnjem poletju, zagotovo.
Pred lansko sezono smo lahko od nekaterih deklet slišali, da ste preveč umirjeni, da bi morali kdaj udariti tudi po mizi. Se je vaš trenerski slog od prevzema reprezentance spremenil?
Rekel bi, da ne prav veliko. Ko bo treba zaropotati, bom to že storil. A mislim, da se stvari dajo rešiti tudi na lep način. Nenazadnje gre za punce, ki so v življenju že veliko dosegle. Res je, v reprezentanci je tudi nekaj mlajših, ki jih je treba malo vzgajati, a to ni mladinska reprezentanca, zato je stvari treba reševati skupaj. Ni moj način, da bi vse reševal samovoljno, tega ne bom počel. Se je pa tudi že zgodilo, da je bilo treba stvari postaviti na pravo mesto. Seveda to ne pomeni vpitja, je pa pogovor tekel drugače, kot običajno.
Torej prisegate na demokracijo in ne diktaturo?
V športu je vedno demokracija. Menim, da vedno rabiš povratno informacijo od tekmovalke. Če jo vprašam po počutju, je dobro, da mi odgovori po pravici, da vem, kaj pričakovati in kakšne občutke ima na skakalnici. Lani smo se morali drug na drugega še privaditi, letos je tega manj. Poznamo se bolje in tudi zaupanje je zdaj večje.
Se pri tem opirate tudi na metode trenerjev, s katerimi ste sodelovali v preteklosti?
V tem smislu mi je največ zagotovo dal Stane Baloh, ker sva skupaj tudi največ sodelovala. Skupaj sva delala štiri leta, veliko me je upošteval, veliko sva predebatirala, zato sem hvaležen, da sem ga imel za mentorja.
Za konec nam še povejte, koliko časa vam kot zagrizenemu avtomobilistu ob vselej naporni zimi in letos za nameček še izredno pestrem poletju ostaja za jeklene konjičke?
Zdaj sploh nimam več svojega avta, samo klubski kombi. A tudi če bi želel, mi za to ostaja malo časa, letos še posebej. Upam, da si bom lahko spomladi oziroma naslednje leto vzel nekaj časa tudi za to. Če že imam čas, ga poskušam izkoristiti za vožnjo s kolesom, da naredim nekaj za telo in dušo, premislim, kaj se je zgodilo čez dan in kako naprej. Šport me sprošča in marsikdaj z njegovo pomočjo razčistim določene stvari.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!