Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokalNepogrešljivi član slovenske reprezentance v smučarskih skokih, ki je na letošnjih olimpijskih igrah požela številne izjemne rezultate, je tudi eden od pomočnikov glavnega trenerja Roberta Hrgote. Mirana Zupančiča pa posebna zgodba veže tudi s Primožem Rogličem.
Za slovenskimi smučarskimi skoki so izjemne olimpijske igre. V Predazzu so se orli in orlice podpisali pod štiri kolajne, to so bile (vsaj zaenkrat) tudi vse za Slovenijo na tokratnem vrhuncu zimske sezone. Moški del ima z Domnom Prevcem novega olimpijskega prvaka na veliki skakalnici, svoj delež pa sta Prevc in Anže Lanišek dodala tudi pri zmagi na mešani ekipni tekmi. Tretje odličje na superekipni tekmi pa se je po snežnem kaosu v zaključku za las izognilo, do brona je zmanjkalo 1,9 točke.
A kot sta po uspehih v dolini Fiemme poudarjala oba protagonista, so za te kolajne zasluženi tudi člani strokovnega štaba in spremljevalne ekipe. Ob fizioterapevtu Lojzetu Petku je najnovejši član reprezentance še pomočnik glavnega trenerja Miran Zupančič. Za oba je to druga sezona v trenutni vlogi.
36-letni Zagorjan, nekdanji skakalec, ki je svoje največje uspehe dosegel v celinskem pokalu – v svetovnem je nastopil le enkrat, in sicer februarja 2013, ko je na poletih v Harrachovu osvojil 39. mesto -, je v ekipi zadolžen za logistiko, vso neskakalno opremo, svoj delež pa seveda prispeva tudi pri skakalni tehniki.
Za Zasavca, ki je v mladih letih veliko let preživel v družbi nekdanjega skakalca, zdaj pa vrhunskega kolesarja Primoža Rogliča, so bile to prve olimpijske igre. Sošolčevega obiska je bil zelo vesel tudi v Predazzu. Zupančič, po izobrazbi ekonomski tehnik, pa si je kljub natrpanemu urniku na severu Italije vzel čas za bralce Sportkluba. V pogovoru je med drugim razkril, kako preprosto je voditi trenutno najboljšega smučarskega skakalca na svetu.
Intervju: Miran Zupančič
Ste najnovejši član strokovnega štaba, v ekipi ste zdaj drugo sezono. Kako se je ponudila priložnost delati s slovensko reprezentanco?
S trenersko vlogo sem začel leta 2018 na Kitajskem, kjer sem bil do leta 2021. Nato sem bil vmes v B reprezentanci Slovenije serviser, 2022/2023 pa sem se preselil na Finsko. Najprej v mladinski ekipi, kjer smo imeli prvo sezono mladinskega svetovnega prvaka Vilha Palosaarija. Ko se je trener prve ekipe Janne Väätäinen preselil na Japonsko, pa je njeno vodenje prevzel Lauri Hakola. Z njim sva sodelovala že prej pri mladincih.
Potem se je zgodba na Finskem za vas končala ali je prišla ponudba iz Slovenije?
Bili smo v Saporu, ko je Robert Hrgota prišel do mene in dejal, da bo njegov tedanji pomočnik Gašper Vodan dobil priložnost v Državnem panožnem nordijskem skoku (DPNC) v Kranju, zato je rabil zamenjavo. Veliko let smo že prej preživeli skupaj na terenu, skupaj smo rasli. Ponudil mi je to mesto, z veseljem sem sprejel.
Kako so vas sprejeli slovenski skakalci in preostali strokovni štab?
Se mi zdi, da zelo v redu. Z nekaterimi, kot sta Anže Lanišek in Timi Zajc, sem še skupaj skakal. Z ostalimi pa smo se srečevali na tekmah po mojem koncu kariere. Že vse od začetka so odnosi zelo v redu.
Kako ste se vi znašli?
Odgovarja mi energija znotraj ekipe, tako od tekmovalcev kot od strokovnega štaba. Hitro smo se ujeli, tisto leto se je moški ekipi pridružil tudi serviser/fizioterapevt Lojze Petek, ki je zamenjal Žigo Tavčarja. Z Lojzetom sva bila dva novinca, res smo se hitro povezali. Robija Hrgoto, Gašperja Berlota in Matevža Šparevca pa tako ali tako poznam že od prej. Zdelo se mi je, kot da bi prišel domov.
V kakšnem drugem športu bi majhna starostna razlika med vami in tekmovalci lahko načela vprašanje avtoritete. V skokih to ni problem?
Načeloma ne. Tudi ženski del slovenske reprezentance ima zelo mlad strokovni štab. Drugače pa je pri tujih nacijah, kjer so trenerji precej starejši. Ampak to se mi ne zdi pomembno, ključna je povezava med nami in fanti, saj smo čez celo leto dnevno zelo veliko skupaj. Le en mesec od zaključka sezone v Planici do začetka maja smo razpršeni. Se slišimo, potem pa spet na polno. V Sloveniji imamo srečo, da imamo bazo v Kranju, kjer smo ves čas skupaj. V tujini to ne gre, recimo v Avstriji se delijo na salzburško in tirolsko regijo, tudi v Nemčiji in na Finskem je deljeno. To je naša prednost.
Kako izgleda vaš delavnik, kakšne so vaše naloge?
Sam največ skrbim za logistiko, torej letalske karte in namestitve. Skrbim tudi za avdio in video opremo, torej kamere, računalnike in radijske postaje. Na skakalnici pa sem pri ogrevanju zadolžen za pomoč pri tehniki in videoanalizi. Mi se vse dogovorimo, zadnjo besedo pa ima Robi (Hrgota, op. p.) Veliko analiziramo posnetke skokov, se pogovarjamo, komunikacijo s skakalci pa vodi on. Včasih pa če njega ni, mi prevzamemo tudi to delo.
Takšen primer je bil konec decembra v Engelbergu.
Ja, tako v letošnji kot v lanski sezoni v Švico ni potoval. Občutek je drugačen, ko imaš fante pod svojo komando. Odgovornost je večja, skušaš narediti vse čim boljše, da funkcionira.
Če ste zadolženi za logistiko, verjetno veliko časa preživite na cesti.
Imamo avto za servis, ki ga peljemo tudi v Skandinavijo, da imamo čisto pri roki smuči, skakalno opremo ter šivalni stroj in FIS pripomočke za merjenje razkorakov, prepustnosti. Na ta način nam je veliko lažje, vse to prevažati z letalom v zadnjem času ni zanesljivo. Skušamo čim manj tvegati. Za Japonsko ali ZDA te možnosti seveda ni.
Matevž (Šparovec, op. p.) in Gašper (Berlot, op. p.) sta si tista, ki sta največ za volanom, tudi meni pa ni težava. Jaz sicer večkrat prevažam skakalce, saj imamo po navadi tri kombije – dva za skakalce in enega za servis.
Tekme so po navadi na sporedu ob koncih tedna, ampak to se z vsemi prevozi kar zavleče v teden prej in potem. Ste veliko od doma?
Ja, se kar nabere. Ampak tega smo vajeni, že skozi kariero tekmovalca. Med zimsko sezono je urnik kar natrpan. Toda za to se trenira. Poleti je lažje, ko smo veliko v Kranju, nekaj tudi v Planici.
Na olimpijskih igrah je bil urnik bolj prijazen, več časa ste preživeli na enem mestu.
Ja, ampak tekme so bile pozno zvečer, razen enega treninga. Če primerjam s svetovnim pokalom, je bilo zelo podobno, le da se je vse zamaknilo za nekaj ur. Fino je, da smo imeli več prostega časa, kar pa pomeni tudi več časa za tuhtanje o skokih. O pritisku smo se pogovarjali, a obenem fantje potrebujejo tudi vsak svoj mir. Morajo se zamotiti, saj razmišljati cele dneve o skokih, je prenaporno.
Ste tudi vi čutili pritisk petih olimpijskih krogov?
Na skakalnici ja, v mestu Predazzu pa ne. Skakalno prizorišče je bilo zelo lepo pripravljeno, razsvetljeno … Tam se je čutil olimpijski duh. V mestu pa razen olimpijske vasi ni bilo nič posebnega. Na lanskem svetovnem prvenstvu v Trondheimu je bilo tega veliko več. Je pa res, da so bile zame to prve olimpijske igre, tako da težko primerjam.
Verjetno pa je vse skupaj slajše ob uspehih?
Vedno je sladko biti zraven. Medalje je treba proslaviti, ne glede na barvo. Ob zlatih pa še toliko bolj.
Del reprezentance ste dve sezoni, torej tudi od lanskega februarja, marca, ko se je začel silovit vzpon Domna Prevca. Kdaj ste vi to opazili, kako je bilo to spremljati iz prve vrste?
Pri Domnu se je dolgo vedelo, da ima velik potencial, kar je potrdil že v mladosti. V lanski sezoni pa se je preskok zgodil po koncu novoletne turneje in enem vikendu brez tekem. Takrat smo šli na trening v Planici in začela se je rast. Zakopane, Willingen, ZDA, Japonska … Potem pa Trondheim, kjer je pokazal svoje. Za konec pa še poleti v Planici z novim svetovnim rekordom.
V letošnji sezoni pa velik cilj z olimpijskimi igrami, že vse od prvih treningov maja je bil zelo osredotočen. Bolj kot ne smo ga samo usmerjali in mu dajali podporo. Zimo je začel na res zelo zelo visoki ravni, ki jo drži še zdaj. Verjamem, da jo bo obdržal vse do konca, do Planice. Zelo je močan, tudi mentalno.
Kaj pa osebnostno? Kako je voditi takšnega šampiona?
Še naprej dozoreva. Sploh v tem obdobju ga je voditi zelo preprosto. Je človek, ki se zaveda, kaj dela in koliko truda je treba vložiti. Ta je v zadnjem delu poplačan. V mladinskih letih in vseh sezonah, ko je bil del prve ekipe, si je nabral toliko izkušenj, ki se zdaj kažejo.
V enem letu je osvojil praktično vse, kar se da v skokih osvojiti.
Čeprav so olimpijske igre nekaj posebnega, je nastopal na res visoki ravni. Si je pa ob začetku zime zadal cilj, da bi od treh velikih tekmovanj – novoletne turneje, svetovnega prvenstva v poletih in olimpijskih iger – izpolnil vsaj enega. Na koncu pa je dosegel vse troje. To je res vrhunec kariere.
Kaj ga iz tehničnega in strokovnega vidika dela toliko boljšega od konkurence?
Ima zelo dober izkoristek potiska na zaletni mizi. Potem pa vse to prenese ob prehodu v letno fazo. V tem je to zimo res na visoki ravni. V zraku pa ima tako ali tako že ves čas odličen občutek, očitno ima zelo veliko senzorjev v svojem telesu. Točno začuti vsak pihljaj vetra, dejansko se igra. V tem je odstopal že ob prihodu v svetovni pokal, zdaj pa je, tudi s pomočjo vetrovnika, to samo še nadgradil. V tej sezoni je šel v primerjavi z lansko še korak naprej. Pri dresih so zelo pomembni Peter Prevc, Robert Kranjec in Gašper Berlot, pri smučeh Peter Slatnar. Največ pa je povratna informacija, ki jo Domen poda. Ves čas išče možnost nadgradnje.
Pa je še prostor za napredek?
Ja, v skokih je vedno prostor. Sploh pri opremi, posledično tudi pri tehniki. Pri tehniki v položaju na zaletnem mestu in v letni fazi, pri opremi pa z nadgradnjo materialov in različnimi kroji, smučmi … V skokih ni veliko podatkov, tako kot recimo v formuli ena. Zares jih dobiš le na skakalnici z dolžino skokov in občutki skakalca. To je še malo neraziskovano, saj proračuni niso tako veliki. A gremo v pravi smeri, imamo veliko podporo Smučarske zveze Slovenije.
V skokih je zadnja leta sicer veliko govora o opremi.
Vse nacije iščejo najboljše možnosti in materiale, pravila pa so jasna. Fantje skušajo znotraj teh pravil poiskati najboljši izkoristek, nekateri pa, kot smo videli lani v Trondheimu, tudi odstopajo. In prav je, da se jih kaznuje.
Je po tistem škandalu na Norveškem, ko je FIS zaostrila pravila, v tej sezoni bolje?
Je kar velika razlika. Kontrola je precej bolj striktna. Domen je vsak konec tedna, na vsaki tekmi po vsaki seriji na obisku pri kontrolorju. Jasno je, da smo znotraj pravil, tega se ves čas skušamo držati, kar je edina prava možnost.
Za konec še več o vas osebno. Prihajate iz Zagorja, vaša pot se je zagotovo srečala s Primožem Rogličem.
S skoki sva se začela ukvarjati praktično skupaj, sam sem začel le pol leta pred njim. Kmalu nama je sledil še Andraž Pograjc. Mi trije smo bili v klubu skupaj ves čas. Onadva sta se vmes sicer preselila v Ljubljano zaradi fakultete, a sta se potem tudi vrnila. Ampak ja, s Primožem sva bila skupaj v osnovni in srednji šoli, trenirala sva skupaj. Na sploh smo veliko časa preživeli skupaj.
Kako ste potem sprejeli odločitev, da zapusti smučarske skoke?
Me je kar presenetil, če sem iskren. Vedel sem, da ima Primož zelo visoko aerobno kapaciteto (VO2 max, op. p.), ampak za slovo se je odločil po poškodbi meniskusa v kolenu. Najprej smo bili presenečeni, potem pa smo hitro videli, da gre za res. Gledati njegovo kariero, kako se je preselil iz enega v drug šport in dosegel vrh … Verjamem, da bo še posegel po vrhunskih rezultatih. Čudovito je poznati osebo, s katero sva si zelo blizu, da ji je uspelo. Res je pravi šampion.
Ste tudi njegov zagrižen navijač?
Seveda, dvakrat smo bili na dirki po Franciji, tudi na Giru, med drugim na Svetih Višarjah. Sploh ta zadnja zgodba je nepozabna.
In ko mu je padla veriga, ga je potisnil še en nekdanji skakalec Mitja Mežnar.
Da je bil prav on tam … Res kot ena božja roka.
Kako veseli ste bili njegovega obiska v Predazzu?
Zelo. Smo se podružili. Tudi ostali fantje v ekipi ga poznajo od prej iz Kranja. Da smo imeli čas, da se usedemo, se malo pošalimo in izmenjamo kakšno zgodbo … Sploh on jih ima veliko. Pogovarjali pa smo se tudi o različnih psiholoških situacijah, drug drugem smo svetovali, kako se odzvati. Delili smo izkušnje. V naši ekipi imamo tudi Petra Prevca, ki tudi veliko doda pri tem.
Vaša skakalna pot je bila sicer zaznamovana z uspehi v celinskem pokalu, manjkal pa je preskok v svetovnega. Kako gledate na tista leta?
V tistih sezonah je bila zelo močna konkurenca za preboj v A ekipo Sloveniji in nastope v svetovnem pokalu. Imel sem nekaj dobrih rezultatov, nekajkrat sem tekmoval tudi v svetovnem pokalu in poletni veliki nagradi. Poleti sem bil del ekipne tekme z Robertom Kranjcem, Petrom Prevcem in Anžetom Laniškom. Ta občutek, da sem bil enkrat zraven, je bil nekaj posebnega. Toda kot ste dejali, manjkal je končni preskok.
Je zaradi tega kakšno obžalovanje?
Niti ne. To, kar sem se v svoji karieri naučil, zdaj skušam prenesti na fante in jim pomagati, da ne ponavljajo mojih napak.
Kako ste potem ugotovili, da si želite ostati v skokih in opravljati delo trenerja?
Že tisto sezono, ko sem zaključeval tekmovalno kariero, se je ponudila priložnost za trenersko delo na Kitajskem. Tisto poletje sem jo z veseljem zagrabil. Skoki so moj način življenja že od malega. Zame je to en najlepših športov. Na televiziji je sicer videnega zelo malo, v ozadju je veliko treningov. A uživam v vsakem trenutku. V dobrih tako ali tako, v slabih pa stisneš zobe in skušaš vse skupaj izboljšati. Zastopanje Slovenije na največjem odru pa zbudi še patriotski naboj.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!