Po dolgih in sušnih letih se je Slovaška po zaslugi Hektorja Kapustika znova vrnila na rezultatski zemljevid smučarskih skokov. A dosežki 18-letnika še zdaleč niso naključni. So plod uspešnega sodelovanja s prekaljenim slovenskim trenerjem Vasjo Bajcem, ki je v intervjuju za Sportklub razkril ozadje nenavadne zgodbe.
V pravkar končani sezoni svetovnega pokala v smučarskih skokih je mnoge presenetila prisotnost slovaškega tekmovalca Hektorja Kapustika. Komaj 18-letni mladenič je šele na začetku športne poti, a se je v svoji premierni sezoni trikrat prebil med dobitnike točk. Prvič v Zakopanah, ko je z 20. mestom postal prvi Slovak po Martinu Mesiku in letu 2006, ki mu je to uspelo. Pozneje je z 21. in 28. dosežkom presenetil še na olimpijskih igrah, v Vikersundu in Planici, ko je zasedel 13. oziroma 21. mesto, pa navdušil tudi s svojimi letalskimi sposobnosti.
Velik napredek najstnika iz države, ki se v smučarskih skokih ne ponaša s pretirano bogato tradicijo, nosi podpis slovenskega trenerja Vasje Bajca. Slovenski strokovnjak, ki je pred tem deloval v kar 12 državah, je največji pečat pustil na čelu Japonske in Češke, sedaj pa se uspešno spoprijel z novim izzivom, ki pa je, kot priznava, vse prej kot enostaven.

Intervju z Vasjo Bajcem:
Predstavljam si, da je vodenje slovaške reprezentance v smučarskih skokih zanimiv izziv.
Do sodelovanja je prišlo čisto po naključju. Poleti 2025 je Mednarodna smučarska zveza organizirala kampe za manj razvite države. Ker me že od nekdaj kličejo na pomoč, sem bil zraven. Prvotno so me dodelili švedski reprezentanci, ker nimajo svojih trenerjev. Takrat sem teden dni treniral in nadzoroval Rickarda Nyströma.
V tistem obdobju so bili tam tudi Slovaki. Očitno so slišali, da bo Rikard ostal na treningu z mano v Planici, poleg tega, da sem individualno pripravljal tudi Daniela Cacina iz Romunije. Do mene je pristopil oče Hektorja Kapustika in vprašal, ali se lahko priključita. Na koncu se je izšlo tako, da je ostal skoraj en mesec. Začel je skakati veliko bolje in kmalu so me vprašali, ali obstaja možnost za dolgoročno sodelovanje. Čeprav se po vseh teh letih v športu nisem nameraval vrniti v tak pogon, smo se dogovorili
Če se ne motim, je bil vaš prihod v slovaško vrsto naznanjen šele jeseni.
Res je, do jeseni sem z njim delal na podlagi ustnega dogovora. Potrebovali so nekaj časa, da so sestavili in sprejeli pogodbo. Pred tem so imeli sistem s trenerjem Vladimirjem Frakom, ki pa po mnenju očeta ni bil dorasel takšni nalogi. Primeren je bil bolj za manjše tekme, manjše stvari, kar navsezadnje dokazujejo tudi rezultati deklet, ki niso na ravni, na kateri bi lahko bila, čeprav jih imajo več.
Smučarske skoke običajno pogosteje povezujejo s Češko kot Slovaško.
Včasih je bila češkoslovaška reprezentanca precej močna. Imeli so skakalce, ki so bili v ospredju. Po razcepu držav se je vse skupaj umirilo. Od takrat sta bila pri Slovakih le še Martin Švagerko in Martin Mesik, ki je bil “one man band”, podobno kot je zdaj Hektor. Enostavno niso delovali, kot bi morali. Morda je zdajšnja situacija prelomna točka, ko se stvari spet postavljajo na papir, da bi to disciplino okrepili.

To verjetno pomeni, da imajo precejšnje težave tudi z infrastrukturo.
Od nekdaj so imeli le center v Banski Bistrici, kjer so manjše skakalnice do 60 metrov, medtem ko za večjo napravo nisem prepričan, ali ima plastiko. Iskreno, že dolgo nisem bil tam, zato ne poznam natančnega stanja. Imajo še Selce, kjer so otroške skakalnice. Prav tako so imeli pred desetimi leti v Visokih Tatrah odličen center s plastično 90-metrsko skakalnico, a ni nihče skrbel zanjo. Ni bilo interesa in tekmovalcev, zato je center propadel. Zdaj, po Hektorjevih rezultatih in olimpijskih igrah, se župan Visokih Tater trudi, da bi center obnovili. Tam je tudi biatlonski in tekaški stadion, zato bi lahko nastal res vrhunski center. Imajo tudi veliko snega, kar je osnovni pogoj, ki ga marsikje drugje ni. Če bodo to znali izkoristiti, bi lahko nastalo res nekaj zanimivega.
Omenili ste vašega varovanca Hektorja Kapustika, ki letos prvič nastopa v svetovnem pokalu.
Nastopil je že lani v Planici, skočil je 202 metra, a so ga diskvalificirali, ker je bil prelahek oziroma je imel predolge smuči. A letos je naredil velik preboj. Dobil sem informacijo, da bo na Slovaškem verjetno izbran celo za zimskega športnika leta. Je delaven, poslušen in izjemno dojemljiv. Predvsem si želi skakati, zato ga je včasih treba kar zavirati. Stvari želi zajemati z veliko žlico, a stvari ne potekajo tako.
Njegova starša sta ga krasno vzgajala. Smučarski skakalec je bil tudi njegov oče, zato je vanj in njegovo sestro Kiro veliko vložil. Sam ju je vozil na tekme in treniral. Posledično se vidi, da Hektorju manjkajo nekatere bazične zadeve, ki jih zdaj postavljamo na svoje mesto. Težava je bila tudi pretirana evforičnost.
Ta “norija” na družbenih omrežjih po letošnjih rezultatih je po eni strani dobra za samoreklamo, po drugi pa je hiper-motivacija lahko škodljiva. To se je pokazalo na poletih v Vikersundu. Na uradnem treningu je skočil odlično in dvakrat postavil slovaški rekord, naslednji dan na tekmi pa je hotel še več, kar se mu je maščevalo.

Fant je očitno rojeni letalec.
Očitno. Tudi mene je presenetil. Celo zimo mi je govoril, kako si želi v vetrovnik v Žirovnici, čeprav še ni bil odprt. Je adrenalinski tip. Rad surfa, s smučmi dela salte na grbinah in ostale traparije. Tukaj smo morali postaviti mejo. Rekel sem mu, da ne potrebujemo polomljenega skakalca sredi sezone.
Kako odmevni so bili njegovi rezultati na Slovaškem?
Odmev je bil kar velik, a se vidi, da tamkajšnji mediji smučarskih skokov ne poznajo. Njihovih novic ne prebiram pogosto, a ko jih, očeta Adriana vedno vprašam, kdo to piše. Pozval sem ga, naj skliče novinarsko konferenco in predstavi celotno zgodbo, da bodo vsaj približno pravilno pisali. Če bodo ljudje stvari narobe razumeli, ne bo pomoči.
Menda se je Hektor pred tem posvečal predvsem nordijski kombinaciji.
Res je, ker je bil njegov prejšnji trener Vladimir Frak kombinatorec. Fant je moral veliko teči. Meritve v Ljubljani pri dr. Mitji Bračiču so pokazale, da ima odvečno mišično maso v zgornjem delu telesa. Pozneje sem izvedel tudi. da je rad hodil v fitnes in na boks s prijatelji. Tako v skokih ne gre, tu se moramo držati indeksa telesne mase. Če želiš biti uspešen, moraš vedeti, kje moraš biti s svojo telesno težo. Skozi sezono smo zato postopno “oklestili” za dve kili mišične mase, kar se pozna pri daljavi in motoriki, da lahko tehniko izvaja na višji ravni.

Bi rekli, da je presegel cilje, ki sta si jih zadala na začetku?
Absolutno. Jaz ciljev niti nisem postavljal, prejšnji trener pa mu je zadal uvrstitev med najboljših deset na mladinskem svetovnem prvenstvu. Bil je sedmi, čeprav ni odskakal idealno. Na mladinskih prvenstvih je včasih preveč kaosa pri kontroli dresov. Le on in Ilija Mizernik sta imela čipirane drese, drugi pa ne, kar ni pravično, saj prvi trije dobijo kvoto za svetovni pokal. FIS bi morala tukaj uvesti strožji red.
Eden od ciljev je bil verjetno tudi zagotovitev kvote za svetovni pokal.
Da, točke na poletni veliki nagradi so mu prinesle kvoto, kar ekipi omogoča brezplačno nastanitev na tekmah. Poleti je skakal nad pričakovanji in apatiti so narasli. Cilj za zimo je bila prva točka, a se je močno mučil. Imeli smo nekaj smole tudi z boleznimi. V Saporu je hotel nastopiti z visoko vročino. Bil je povsem izčrpan, a sta z očetom vztrajala. Pustil sem mu, da poskusi, da bi se naučil, da to ni pametno. Nato se je prehladil še pred svetovnim prvenstvom v smučarskih poletih, zaradi česar smo morali odpovedati nastop. Prve točke je nato osvojil v Zakopanih, na olimpijadi pa je izpolnil cilj z dvema uvrstitvama med trideseterico. Bila je super sezona, zato upam, da jo bodo znali izkoristiti za dvig organizacije na višjo raven.
Imam občutek, da ste porabili kar nekaj časa, da ste s Hektorjem in njegovim očetom zgradili zaupanje.
Bila je borba. Bilo jih je treba učiti. Niti ni bilo vprašanje zaupanja, jaz imam svoje reference. Nenazadnje sem v svetovnem pokalu vodil Kazujošija Funakija, Jakuba Jando … Ni se mi treba dokazovati. Povedal sem jim, da me morajo poslušati in verjeti, v nasprotnem primeru ne bomo prišli skupaj. Moje prioritete so vedno bile športnik, njegova dobrobit in program, ki je potreben za doseganje uspehov.
Kakšen potencial ima fant?
Velik, a v skokih je vse relativno zaradi sprememb pravil. Trenutno so uspešnejši skakalci s krajšimi nogami in specifičnim razkorakom. Zdaj uvajajo nove načine merjenja in trše materiale za drese, kar bi lahko spet premešalo karte. Hektor nima izkušenj iz sistema, v kakršnem so na primer Avstrijci. Vse, kar mu povem, sprejme z odprtimi očmi. Počasi dodajamo nove elemente in opazujemo, kako se odziva.

Ste bili med sezono nastanjeni v Sloveniji?
Večino časa smo bili tukaj, A nekaj treningov smo opravili tudi na Poljskem, saj sta Szczyrk in tudi Zakopane oddaljene uro in pol oziroma dve uri. A v glavnem je hodil sem, saj imamo Planico in Kranj, daleč nista niti Beljak in Trbiž. Če se bomo dogovorili za nadaljevanje sodelovanja, bo tak način dela ostal tudi v prihodnje.
Pogodba se vam torej izteka?
Pogodbo sem sklenil sklenil s Hektorjevim klubom, ki poteče po Planici (pogovor je bil opravljen pretekli teden, op. p.). Želijo nadaljevati, a ne vedo točno, kje začeti. Stvari bi se morali že reševati, saj tudi drugje ne čakajo. Po olimpijskem obdobju se veliko stvari obrne na glavo, veliko trenerjev se zamenja.
Jasno sem jim povedal, da jih ne mislim čakati in ne mislim delati na takšnem nivoju kot do zdaj. Če želimo priti bližje svetovni špici, potrebujemo ekipo – maserja, fizioterapevta, serviserja. Trenutno delam vse sam, od treniranja do priprave smuči. Takšnih trenerjev v svetovnem pokalu ni več. A sem pripravljen nadaljevati. Pripravil sem vizijo in jim jo dal na papir, in so takoj vprašali po stroških. Pojasnil sem jim, da kakovosten kader stane, brez tega ne gre.
Kje boste nadaljevali, če se zgodba s Slovaki ne izide?
Pogovori tečejo. A sem človek, ki želi projekt dokončati, zato sem bil deset let na Japonskem, nekaj let z Jando. Škoda bi bilo to opustiti na pol poti. Hektorjev oče naj bi v prihodnje postal koordinator ekip na njihovi zvezi. Je edini sposoben biti vez med ekipami, trenerji in zvezo. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.
Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal









Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!