Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Si predstavljate življenje, v katerem bi se morali v lovu za življenjskimi sanjami in vrhunsko športno kariero že pri 14 letih od doma podati na drug konec sveta? Takšna je pot kanadske smučarske skakalke Abigail Strate, ki je svoj začasni dom, v katerem danes preživi kar 10 mesecev na leto, našla v Sloveniji. "Vredno je," nam je skozi odgovore dala vedeti tokratna gostja Sportklubovega nedeljskega intervjuja.
S tekmami v romunskem Rašnovu se ta konec tedna nadaljuje poletna velika nagrada v smučarskih skokih. V ženski konkurenci brez vodilne Nike Prevc, ki je po prvih dveh prizoriščih – Courchevelu in Wisli – po zaslugi treh zmag in enega tretjega mesta nosila rumeno oziroma zlato majico.
Še najbližje ji je bila Kanadčanka Abigail Strate, ki je slovensko šampionko na uvodu presegla po številu stopničk – na zmagovalni oder se je povzpela na prav vseh štirih tekmah v Franciji in na Poljskem. Še več, v Savojskih Alpah, prizorišču olimpijskih iger leta 2030, je 24-letnica sploh prvič na najvišji ravni osvojila prvo mesto in uživala ob poslušanju kanadske himne.
Severnoameričanka, sicer rojena v Calgaryju, je po zaslugi slabih razmer za uspešne skakalne treninge v domovini v zadnjih letih skupaj s članskimi reprezentančnimi kolegicami Alexandrio Loutitt, Nicole Maurer in Natalie Eilers postala že napol Slovenka. Omenjena četverica namreč po deset mesecev letno preživi na sončni strani Alp, kjer si pot proti skakalnemu svetovnemu vrhu utirajo pod vseslovenskim strokovnim štabom, na čelu s trenerjema Jankom Zwitterjem in Igorjem Cuznarjem. Sploh Strate in Loutitt sta pri tem zelo uspešni, saj sta v minulih sezonah postali stalni gostji zmagovalnega odra tudi v svetovnem pokalu.
Kako je doživljala zelo uspešno poletje in kako dolge skoke prenesti v jesen, predvsem pa v olimpijsko zimo? Kako veliko težo prinaša misel na možnost osvojitve tudi posamične olimpijske kolajne? Kaj je pri začasnem življenju brez najbližjih najtežje in kako velik izziv predstavlja slovenski jezik?
Kako sama gleda na fenomen štiri leta mlajše Nike Prevc? Kaj jo pri dvakratni zmagovalki svetovnega pokala najbolj navdušuje? In kdo je Abigail Strate stran od skakalnic, smuči in čelad? Skakalko iz dežele javorjev smo še pred tekmami v Romuniji, ki jih je izpustila tudi sama, gostili v Sportklubovem nedeljskem intervjuju.
Intervju: Abigail Strate
V začetku septembra je za vami že kar nekaj treningov, tudi tekem v pripravah na olimpijsko sezono. Kako ste v tem obdobju?
Počutim se dobro, v Slovenijo sem se vrnila v začetku junija. Tukaj smo trenirali vse do prvih tekem poletne velike nagrade, ki so se presenetljivo izšle zelo dobro zame. Vedela sem, da smo dobro trenirali, a ne tako dobro (smeh). Konca tedna v Courchevelu in Wisli sta bila zelo zabavna. Potem sem bila dva tedna povsem prosta, brez skokov, zgolj nekaj posamičnih kondicijskih treningov. Zdaj pa smo spet na skakalnici in v ritmu, a ker bo zima dolga in želimo biti uspešni, skušam ostati sveža in ne preveč utrujena.
Morda štejete, koliko skokov ste že naredili od začetka poletja?
Uh, ne, točno nisem štela (smeh). Smo pa skakali kar veliko, nekje trikrat na teden, torej 15 skokov v vsakem tednu že od začetka junija.
Omenili ste začetek poletne velike nagrade v Courchevelu in Wisli. Tam ste bili edina skakalka, ki je bila na stopničkah na vseh štirih tekmah.
O, saj res. Tega se sploh nisem zavedala (smeh). Ta dva tedna sta bila res dobra, kot sem omenila, sem bila tudi sama presenečena. Skušala sem narediti dobre skoke, očitno mi je uspelo, kar se je poznalo tudi na rezultatih. Tako da sem lahko zadovoljna.
Štiri zaporedne uvrstitve med najboljše tri je tudi izenačen kanadski rekord na najvišji ravni skokov.
Tako je, Alexandrii Loutitt je enako uspelo pred dvema poletjema. Kanadski mediji so sicer pisali, da se je to zgodilo prvič, a sem izenačila njen rekord.
V Courchevelu je prišla tudi prva zmaga na najvišji ravni.
Bilo je neverjetno. Čeprav le na poletni veliki nagradi in si želim zmage tudi pozimi v svetovnem pokalu … Še nikoli nisem stala na vrhu zmagovalnega odra in poslušala kanadske himne. To je bil res poseben trenutek. Obenem me je zelo motiviral za naprej, saj je lepo videti, da se dobri skoki in trdo delo obrestujejo. Želim nadaljevati ta trend in se še izboljšati pred zimo.
So se te občutki po nekaj tednih že ’usedli’?
(smeh) Kar naprej gledam posnetke skokov iz Courchevela in Wisle, tudi nekaj treningov prej. Po dveh prostih tednih sem želela obdržati ta nivo skakanja, istočasno pa ne biti preveč obsedena s skoki, zato je premor prišel zelo prav. Stati na zmagovalnem odru, poslušati himno, prejeti nagrade … Vse to je lepo, a največ mi pomenijo dobri skoki. Kot športnica si vedno želim skakati daleč in biti ob koncu dneva zadovoljna.
V Franciji in na Poljskem ste preizkusili nov format tekmovanja v skupinah. Se vam je dopadel?
Po Courchevelu, ko sem prav v tem formatu prvič zmagala, so me številni spraševali, kaj menim. Zame je delovalo, težko bi rekla kaj slabega (smeh). A kot sem videla, odziv navijačev ni bil preveč dober. Ideja je zanimiva, saj odloča le en skok, kar povzroči drugačen pritisk, s katerim se nekateri spopadejo bolje od drugih. Na koncu koncev bo najboljši zmagal, tako da mi je kar všeč.
V tem koncu tedna se velika nagrada nadaljuje v romunskem Rašnovu, prihodnji tedni pa prihajajo tekme v italijanskem Predazzu. Prenovljeno prizorišče olimpijskih iger v letošnji sezoni. Tam ste že trenirali, kako je bilo?
Ko smo šli tja na trening kamp, sem si kar sama naložila nekaj pritiska, češ da želim s skakalnic odnesti dobre občutke. Iskreno pa mi zaenkrat nista preveč pri srcu. Malce drugačni sta od običajnega profila. Zaletišče je zelo dolgo in položno, napravi ležita na visoki nadmorski višini, tako da v zraku ni pravih občutkov. A se mi zdi dobro, da mi skakalnici nista preveč všeč, saj po navadi, ko celo sezono čakam samo eno ali dve tekmi, mi tam rezultatsko ne gre preveč dobro. Pričakovanja so zdaj nekoliko nižja, verjamem, da je to dobro.
Ne glede na to pa je oziroma bo olimpijska sezona nekaj posebnega.
Ja, zagotovo. V tokratno se podajam s povsem drugačnimi cilji in zmožnostmi kot pred štirimi leti. V Pekingu 2022 smo imeli nekaj sreče na mešani ekipni tekmi, a smo skakali dobro, da smo izkoristili priložnost za kolajno (Kanada je bila na Kitajskem tretja za Slovenijo in ruskimi skakalci, op. p.). Zdaj pa upam, da grem v Predazzo tudi po posamično odličje. Zato bo energija v celotni sezoni drugačna. Upam, da mi uspe.
Tudi z vidika pritiska bo drugače. Ga čutite že zdaj?
Morda malo, a to skušam odmisliti. Trenutno se osredotočam na treninge, na posamezne skoke. S tem se bom obremenjevala tiste dni, ko bomo tam. Ni vredno, da bi pritisk ali pričakovanja že zdaj zasedali preveč prostora v moji glavi.
Z vami in z Alexandrio Loutitt smo se v zadnjih letih že večkrat pogovarjali o stanju v smučarskih skokih v Kanadi. Obe sta poudarili, da je napredek kljub olimpijski kolajni in njenemu naslovu svetovne prvakinje prepočasen. Je še vedno tako?
To je težko točno oceniti, saj smo ves čas daleč od doma. Je pa trenutno nekaj mladih kanadskih skakalcev v Sloveniji, živijo tukaj in tekmujejo v pokalu FIS in celinskem pokalu. Med našo trenutno reprezentanco in omenjenimi otroci je kar precejšnja starostna razlika, a to je začetek. Da začnejo obiskovati mednarodne tekme. V Kanadi še vedno pogrešamo ustrezno infrastrukturo.
Naša nekdanja skakalka Acuko Tanaka, ki je tudi moja zelo dobra prijateljica, je zdaj odgovorna za privabljanje otrok v naš šport. Kot sem slišala, so bili letos poleti pri tem zelo uspešni. Upam, da nas čaka pozitivna prihodnost. Če ne, bom sama po športni upokojitvi šla domov, naredila luknjo v hrib in zgradila skakalnico (smeh).
Kaj pa napredek v smislu privabljanja pozornosti sponzorjev in medijev?
Ko ekipa dosega dobre rezultate, se več pojavljamo v medijih. To je pomembno, saj javnost tako vidi, da smo kar dobri v našem športu. Z našo ekipo počnemo vse, kar lahko. Trdo delamo in na ta način želimo v Kanado sporočiti, da so skoki vredni truda, časa, denarja …
Kako težko je za to pozornost tekmovati s slovenskimi skakalci? Po eni strani je dobro, da ste v državi, kjer so skoki zelo priljubljeni, po drugi strani je konkurenca velika.
Mislim, da je za športnika to težka naloga, ne glede na to, iz katere države prihaja. Za športnice pa še toliko bolj. Sama tega niti ne dojemam kot tekmovanje. Ob tem je tudi razlika, da vse sponzorje, ki jih mi pridobimo, lahko damo kamorkoli na opremo – smuči, dres, čelado … Medtem ko, če vem prav, lahko slovenski skakalci in skakalke osebnega sponzorja oglašujejo le na smučeh, za ostale poskrbi zveza. Morda to nam odpre kakšna vrata več. Sama imam na čeladi sicer nemškega sponzorja, tako da v tem pogledu tekmujem tudi z Nemkami (smeh).
Bi lahko pri vsem tem pomagala ideja Mednarodne smučarske zveze in direktorja tekem Sandra Pertileja, ki želi združiti moške in ženske tekme?
Sprva se mi je ta zamisel zdela dobra, a večkrat smo dobile dokaz, da so moški skoki pomembnejši od ženskih. Lani so v Engelbergu odpovedali našo tekmo, da so lahko izpeljali moške kvalifikacije. Podobno se je potem zgodilo v Vikersundu. To mi ni všeč, saj prinaša negativne učinke.
Vem, da Pertile želi izboljšati ženske skoke, a očitno to ni način. Upam, da se tudi fantje oglasijo. Na našem koledarju je nekaj posebnih prizorišč, takšen je recimo Zao, kjer moški ne skačejo. Pa je vseeno nekaj posebnega. Verjetno je za navijače, ki tekme spremljajo v živo, to dobra ideja. A nočem, da na račun moških tekem trpijo ženske.
Pertile sicer vztraja, da je združen koledar edina pot do bolj enakopravnih nagrad med spoloma.
Bomo videli, če bo delovalo. Mislim, da enakopravne nagrade ne bi smele biti takšna težava. Punce treniramo ravno toliko kot fantje. Sama živim na drugem koncu sveta, da sploh lahko tekmujem. In ni poceni. Menim, da je neumno, da se leta 2025 pogovarjamo o tem. Vsakič, ko se ženske nagrade povečajo, se tudi moške. Seveda se je situacija v primerjavi z desetimi leti nazaj močno popravila, a za športnice je še vedno zelo frustrirajoča.
Prej ste omenili kanadske otroke. Koliko ste bili vi stari, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
14 let.
Kako poteka ves ta proces, vendarle gre za selitev na drugo stran Atlantika?
Ko sem sama prišla sem, je bilo v skupini osem otrok, tako fantov kot punc. Zraven je bil trener in vsaj ena skrbnica, to je bila mama od enega od nas. Bivali smo v Domu Planica, skakali v Planici in Beljaku, včasih tekmovali na kakšni tekmi pokala FIS. Po nekaj tednih smo se vrnili v Kanado.
Tudi potem, ko sem že skakala v svetovnem pokalu, je bilo teh potovanj res ogromno. Po dva tedna smo bili v Evropi, pa se vrnili domov in nazaj sem na tekme. Takrat sem bila še v srednji šoli, tako da je bilo res kaotično. Za otroke niso pomembni samo treningi in tekme, temveč tudi zavedanje, kaj se dogaja v svetu smučarskih skokov. Tam so tako zelo odmaknjeni od našega sveta, podobno kot v ZDA. Lahko si najboljši v Severni Ameriki, a šele na tekmah v Evropi vidiš pravo konkurenco.
No, ampak vaša ekipa je potem, tudi po zaslugi slovenskega strokovnega štaba, našla svoj dom v Sloveniji. Zdaj ste tukaj po 10 mesecev letno?
Tako je, v Slovenijo pridemo junija, domov v Kanado pa se vrnemo nekje v začetku aprila. Imeli smo veliko sreče, povsem na novo smo postavili naš sistem bivanja, pravzaprav življenja. Vsi trenerji na moji poti so pripomogli k mojemu napredku kot skakalki, a šele pod vodstvom trenutne ekipe je vse skupaj dobilo nek smisel. To, da živimo tukaj ves čas, pa je ključno za stabilnost. Ne živimo več ’iz kovčka’. Počutimo se kot doma.
Vsi so odigrali svojo vlogo, od pomočnika trenerja Igorja Cuznarja do mame Bineta Norčiča, Zdenke.
Ja, vse te ljudi tukaj zelo cenim. Nihče od nas tukaj nima prijateljev, s katerimi smo odraščali. Niti družine ne. Tako da so vsi člani našega strokovnega štaba kot naša družina. V nekaj letih smo postali bolj sproščeni, spoznali tudi ljudi izven tega okolja in ustvarili prijateljstva, a to so naši temelji. Igor lahko hitro opazi, kdaj smo domotožni in nam prinese zajtrk na trening. Pri Zdenki Norčič smo živele skoraj tri leta, še vedno jo z veseljem obiščem, da greva skupaj v hribe ali pa da pojem nekaj domače slovenske hrane (smeh).
Zdaj pa z reprezentančnimi kolegicami živite ločeno?
Tako je, zdaj smo malce odrasle. Pa tudi preprosto preveč časa smo bile skupaj – doma, na treningih, na tekmah, poti na tekme … Zelo se imamo rade, a to je bil pravi korak.
Ampak kemija med vami ostaja, tudi v odnosu s trenerji.
To je težko razložiti. Veliko ekip ima težave s to kemijo v ekipi. Pri nas pa je to povsem drugače. Seveda ima vsak svoje osebne probleme, toda na splošno se zelo dobro razumemo. Vsi trenerji se zelo dobro razumejo, med njimi je veliko spoštovanja. Zavedajo se svojih vlog in se pri tem odlično dopolnjujejo. Istočasno pa si dajejo dovolj prostora, da so del ekipe. Sodelovanje je vrhunsko, po vsakem skoku se veliko pogovarjajo.
Menjave trenerjev so v športnem svetu nekaj normalnega. Kdaj razmišljate, kako bi bilo, če pride do tega?
Ne vemo, kaj se bo zgodilo po prihajajoči sezoni, saj ima celoten trenerski štab pogodbo s kanadsko zvezo do zaključka sezone 2025/26. Upam, da bodo ostali z nami. Ne želim si spet spreminjati vsega. Kakovost dela, užitek na treningih in rezultati … Vse to je dokaz, da ne potrebujemo spremembe.
Če se vrneva na vaše začetke v Sloveniji … Kaj je bilo najtežje in kaj ste najbolj pogrešali? Ste morda doživeli kakšen kulturni šok?
Še vedno najbolj pogrešam svojo družino in svoja psa. Drugače pa mislim, da je v Sloveniji veliko stvari boljših kot v Kanadi. Kakovost hrane je neprimerljiva. Ljudje pa so povsod prijazni (smeh). Všeč mi je, ko ljudje med sabo govorijo slovensko, saj jih ne razumem. Kar naenkrat to postane le zvok okolice, ne rabim poslušati o njihovih težavah (smeh). Tako sem lahko v svojem svetu.
Ampak kakšno besedo verjetno znate povedati?
Verjetno največ od deklet v naši ekipi (smeh). Na skakalnici tudi razumem pogovor med trenerji o višini zaletišča, vetru, daljavah … Poznam vse številke, pozdrave, tudi zelenjavo in sadje v trgovini (smeh). Prvi dve leti sem imela s tem velike težave (smeh). Običajno, ko želim kaj povedati po slovensko, se mi samo smejejo. Niste vajeni, da neslovenski govorci govorijo po slovensko. Za nas je to nekaj običajnega.
Razmišljala sem, da bi se učila jezika, toda dvomim, da bi sploh kdaj znala tekoče (smeh). Morda kot štiriletnica (smeh). Obenem pa si ne želim znati preveč, saj bi potem vedela, o čem se trenerji pogovarjajo. In kar naenkrat bi bilo lahko preveč informacij. Morda je prav to ena od glavnih prednosti naše ekipe – trenerji se lahko po vsakem skoku pogovarjajo pet minut, a nam skakalkam vedno povedo le glavno težavo.
Ko se vrnem domov v Calgary, pa kar naenkrat razumem vse okoli sebe. In je preveč vsega, kot da bi bilo 100 glasov okoli mene (smeh). Govorim pa še tekoče francosko, tako da razumem tudi malo italijansko in špansko.
Koliko ste vedeli o Sloveniji nasploh pred prvim prihodom in nato pred selitvijo?
Nisem imela nekih pričakovanj. Poznala sem tisto, kamor smo hodili od 14. leta naprej. Dlje kot živim tukaj, bolj mi je všeč. Res je čudovita država, sploh poleti je krasno vreme. Želela pa bi si več zime, takšne prave, kot je v Kanadi. Tam je zelo hladno, imamo veliko snega. Sama živim v Ljubljani, tako da tega ni. Samo megla (smeh).
Pa se vidite tukaj ali pa vsaj v Evropi tudi po koncu skakalne kariere? Ali se boste vrnili domov?
Slovenija mi je zelo všeč, a če sem iskrena, se bom verjetno zelo hitro po zaključku kariere preselila nazaj domov, tja, kjer bo moja družina. Vedno se bom rada vračala sem in obiskovala trenerje ter prijatelje, toda želim si biti blizu družine.
Če spregovoriva še kakšno besedo o slovenskih skakalcih in skakalkah. Se pogosto srečujete na treningih?
Niti ne tako pogosto, kot bi morda mislili. V letošnjem poletju smo se verjetno srečali trikrat. Zdi se mi, kot da vedno, ko smo mi v Kranju, so oni v Planici. In obratno. Obiskujemo pa različne fitnese.
Skupni treningi so mi sicer všeč, sploh z Niko Prevc, saj lahko hitro vidim, kako uspešna sem v primerjavi z najboljšo na svetu. Vsi so mi všeč, to ni tekmovanje. Vedno navijam zanje, so dobri ljudje.
Omenili ste Niko Prevc. V Sloveniji nam zmanjkuje presežnikov zanjo. Kaj bi vi izpostavili kot ključno lastnost, ki jo trenutno dela toliko boljšo?
Hmm (premislek). Zdi se mi neustrašna. Skače brez kakršnegakoli strahu. Tudi sama pri svojih najboljših skokih skačem brez razmišljanja, s prazno glavo. A to je redko. V lanski sezoni sem po nekaj padcih preveč razmišljala, bilo me je strah, kaj se lahko zgodi. Padec ali neuspeh. Posledično sem skakala preveč previdno. Tega pri Niki ne vidim nikoli. Sploh v smučarskih poletih. Verjetno je prav to razlika med dobrimi in vrhunskimi skakalci – tekmovati brez misli, vprašanj in strahu. Na tem področju je Nika zelo močna.
Imate morda kakšno anekdoto z njo, ki bi jo delili z javnostjo?
Zelo rada tekmujem z njo. Tudi to poletje, ko sva v Wisli na vrhu skakalnice ostali le še jaz in ona, sama pa sem nosila majico vodilne, sva si pred skokom pogledali v oči in si zaželeli srečo. Med nama vlada dobra energija. Res je prikupna, zelo je prijazna, tudi med nami pa malce sramežljiva. Med slovensko in kanadsko reprezentanco je opazno prijateljstvo, čeprav se morda kdaj počutim slabo, ker živimo v njihovi državi in imamo slovenske trenerje. A kaj takšnega z njihove strani še nisem začutila.
Prav v prihajajoči sezoni boste tudi skakalke lahko tekmovale na planiški letalnici.
Zaenkrat se še nisem povsem spoprijateljila s poleti. Dvakrat sem letela v Vikersundu, pa se ni izšlo. Lani sem še padla, tako da je pred mano velik mentalni izziv. Veliko razmišljam o tem, saj sem vedno sanjala o letenju v Planici. Tudi o zaključku kariere v Planici. Letošnji izziv pod Poncami bo verjetno odvisen od tega, kako bom začela z zimsko sezono. Če bom v zraku suverena, bo pred poleti manj vprašanj v glavi.
Vam pri tem pomaga psiholog?
Ja, v ekipi imamo mentalno trenerko, ki je bila rojena v Kanadi, zdaj pa že dolgo živi v Sloveniji. Po padcih v Trondheimu in Planici mi je zelo pomagala. A to ni težava, ki jo odpraviš čez noč. To je proces. Skoki niso zgolj skakalnica in fitnes, tu so še fizioterapije in mentalna priprava. Če je vse skupaj v ravnotežju, potem deluje. Pri sebi hitro opazim, če nekaj ne deluje, kot mora.
Veliko sva se pogovarjala o skokih in njihovem ozadju. Kdo pa je Abigail Strate izven tega?
Za začetek bi rekla, da sem zelo čuteča. Da zelo čutim, kako se počutijo ljudje okrog mene in da me težave drugih lahko zelo prizadenejo. Na tem delam s psihologinjo. Drugače sem zelo umetniška, cel dan lahko sedim za mizo in rišem, zato tudi obiskujem fakulteto za grafično oblikovanje (diplomirala je na filmski šoli v Torontu, trenutno študira še ustvarjalno umetnost na univerzi Yorkville, op. p.). Zelo rada imam živali, želim si hišnega ljubljenčka tudi tukaj, a mi urnik tega zaenkrat ne dopušča. In seveda čebele.
Ste vedeli, da je bila prav Slovenija tista, ki je predlagala, da je 20. maj vsako leto svetovni dan čebel?
Ja, Slovenija je v čebelarstvu res ena od velesil, ta dejavnost je zelo priljubljena. Čebelnjaki so malce drugačni kot v Kanadi, a to mi je v veliko veselje. Zelo rada imam med (smeh). Ta hobi me spremlja že od doma, kjer imamo dva majhna čebelnjaka. Vsako leto proizvedemo nekaj medu za osebno uporabo in nekaj prijateljev.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje