Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
V enem redkih prostih koncev tedna med zimsko sezono smo se pogovarjali z Robertom Hrgoto. Za selektorjem slovenske moške reprezentance v smučarskih skokih in njegovimi tekmovalci ni najbolj posrečen prvi del sezone, toda glavni mož slovenskih orlov je odločen, da krivuljo v naslednjih tednih obrnejo navzgor.
Za smučarskimi skakalci je polovica sezone, tekmovali so že na 14 od predvidenih 30 posamičnih tekmah. Daleč najbolj zadovoljni so lahko v avstrijskem taboru, kjer imajo z Danielom Tschofenigom vodilnega tekmovalca svetovnega pokala in zmagovalca nedavno končane novoletne turneje, v deseterici skupnega seštevka pa kar pet skakalcev.
Precej drugačno je vzdušje v slovenskem taboru. Na stopničke to zimo še čakamo, v svetovnem pokalu je trenutno najvišje uvrščeni Anže Lanišek na 12. mestu, ki je bil z 10. mestom tudi najboljši na novoletni turneji. Tudi ekipna podoba ni navdušujoča, Slovenci so v pokalu narodov šele na petem mestu. Z 828 osvojenimi točkami celo 16 točk za Švico, za katero točke zbirata le Gregor Deschwanden in Kilian Peier, Avstrija, Nemčija in Norveška pa imajo v ospredju veliko zajetnejšo prednost.
Ob enem redkih prostih koncev tedna zaradi nedokončane prenove olimpijskih skakalnic v Predazzu smo v Sportklubov nedeljski intervju povabili glavnega med slovenskimi orli. Robert Hrgota, ki je trenersko funkcijo prevzel decembra 2020, je v dobrih štirih letih z reprezentanco spisal že številne rezultatske pravljice, tokrat pa se mora spopasti s padcem rezultatske krivulje. Zakaj je do tega prišlo? Kako spet najti zmagovalno formulo? Koliko se v ekipi pozna odsotnost upokojenega Petra Prevca? In ali so bile pri poletnem delu storjene kakšne napake? 36-letni Velenjčan je na Sportklubova vprašanja odgovarjal pred nadaljevanjem sezone, ko najboljše v torek čaka še državno prvenstvo v Planici.
Robert, dajmo si že na uvodu naliti čistega vina in si priznati, da s trenutnim potekom sezone, še posebej glede na pretekle dosežke, ne moremo biti zadovoljni. Deseto mesto Laniška v skupni razvrstitvi novoletne turneje je najslabše, odkar ste decembra 2020 postali glavni trener.
Se strinjam. Kot ste dejali, še posebej glede na pretekle sezone pričakujemo oziroma želimo vedno več. A žal krivulja ne gre vedno gor, včasih tudi pade. Na nas je, da se s tem ne sprijaznimo, ne zadovoljimo. Fantje so letos že bili blizu stopničkam, kar pomeni, da znajo. Ne smemo pa rezultata izsiljevati. Pomembno je, da do konca sezone dvignemo našo krivuljo.
Po zadnji tekmi ste v izjavi za TV Slovenija dejali, da slovenski ekipi povsod manjkajo malenkosti v boju za višja mesta. Ste lahko bolj konkretni?
Hitro lahko pride do domino efekta. Če je nekdo v Garmisch-Partenkirchnu ali v Oberstdorfu dobro funkcioniral, nato pa na zadnji skakalnici turneje ne, še ne pomeni, da je v treh dneh izgubil znanje v skokih ali pa spremenil svoj način skakanja. Ko v našem športu začne veliko vlogo igrati glava, pride do izsiljevanja rezultata. Če skoki niso sproščeni, lahko hitro končaš izven najboljše dvajseterice.
Kaj pa izjava, da ste pregoreli v želji v iskanju pike na i?
Predvsem turneje nismo pričeli, kot bi si želeli. Stvari se je nato želelo nadoknaditi. Ko želiš naenkrat storiti tri korake naprej, je veliko bolj verjetno, da boš napravil enega nazaj. Na nas je, da se umirimo in počasi začnemo delati korak za korakom naprej.
Bi se motili, če bi dejali, da se v tako zahtevnem položaju vse od prihoda na selektorsko mesto še niste znašli?
Niti ne. Imaš vzpone in padce. Tudi ko so rezultati dobri, to ne velja za vse fante. Vedno je nekdo, ki rabi dodatno pozornost in mu moraš nameniti več časa. V tem trenutku morda res ni konstantnosti, a težki trenutki so bili tudi v času, ko sem prišel na selektorski položaj. Res je, niso vedno le lepi trenutki, so tudi težki, a ravno v teh trenutkih se pokaže karakter ekipe.
Omenili ste pomanjkanje konstantnosti. Z omenjeno težavo se ta čas srečujejo praktično vsi Slovenci.
Nihanja so zelo velika, predvsem pa, če potegnemo črto pod letošnjo sezono, je na tekmah več slabših kot pa dobrih skokov. Gre za izsiljevanje rezultata, kar niti ni nenavadno, saj je nenazadnje rezultat tisti, ki šteje. Če veš, da na prostih treningih doma, treningih in kvalifikacijah dobro funkcioniraš, potem želiš to potrditev še na tekmi. Takrat si želiš še malo več. Pri nas je letos še toliko bolj pomembno, da znamo umiriti želje in čustva. Prav na teh stvareh bomo morali na tekmah dati največ poudarka.
Slovenci so v letošnji sezoni na 16 tekmah (14 posamičnih) osvojili 828 točk. Največ jih je v to malho prispeval Anže Lanišek (331), sledita Timi Zajc (203) in Domen Prevc (73). Med trideseterico so se uvrstili še Lovro Kos (20), Žak Mogel (12) in Žiga Jelar (4 točke). Za primerjavo: lani je Slovenija ob koncu sezone osvojila drugo mesto v pokalu narodov s 5142 točkami, ki jih je osvojilo osem skakalcev.
Mar ni zaskrbljujoče, ko še skakalci sami pravijo, da ne vedo, kaj počno narobe?
Če pogledamo Timija Zajca v Innsbrucku, je zelo dobro skakal, saj je bil po prvi seriji na četrtem mestu, v drugi pa napadal stopničke. A prav v želji, da bi storil še več, je napravil napako. Pred tem recimo v Garmisch-Partenkirchnu sploh ni bil v finalu. Govora je pravzaprav o enem dnevu. V tem času nismo spremenili nič.
Gre izključno za pristop in to, kako sproščen si lahko na novoletni turneji. Želja je bila velika, še posebej pred sezono smo novoletno turnejo postavili zelo visoko na seznamu naših prioritet. A sezona se ni odvijala, kot bi si želeli, zato smo želeli to popraviti ravno na turneji. A kot sem omenil, če hočeš več, nato pregoriš v želji.
Kako so slabši rezultati načeli vzdušje v reprezentanci?
Zagotovo po tekmi ne prepevamo in se veselimo. Prisotna je jeza in nezadovoljstvo, kar pa je nekaj povsem običajnega. Tudi v ekipnih športih se po porazu igralci ne veselijo. A fantje so takšni, da takoj začnejo premlevati, kako naprej, kako stvari spremeniti. So zahtevni do nas in do sebe, kar je prav. Iščemo rešitve, iščemo luknje, kako najti to rešitev. A še bolj je pomembno, da ne iščemo rešitev za sto stvari hkrati, saj se lahko zaradi tega hitro ujameš v spiralo. Fantje se zavedajo, da lahko že ta trenutek skočijo na zmagovalni oder, vse ostalo je le dodana vrednost.
Kaj pa obojestranska komunikacija? Vemo, na kakšen način se je končala zgodba vašega predhodnika Gorazda Bertonclja …
V takšnih trenutkih se pokaže karakter in ali si sposoben krizo prebroditi. Mislim, da so fantje tega sposobni. Se pa zdaj še toliko bolj pogovarjamo. A tudi v preteklih sezonah je prihajalo do trenutkov, ko stvari niso stekle in smo imeli v finalu enega ali dva tekmovalca. Ko je tako, je potrebno veliko časa, veliko pogovorov. Poskušaš storiti tudi kakšno spremembo, da se fantje predramijo.
Ali v zdajšnji situaciji manjka skakalec kalibra, kot je bil Peter Prevc? Nekdo, ki bi znal potegniti voz.
Če gledamo samo lansko sezono, se strinjam, da je bil Peter tisti, ki je to napravil. A vemo tudi, da dve, tri leta pred tem ga niti ni bilo zraven. Ko smo postali svetovni prvaki v Planici, ni bil del ekipe na tekmi. Dokazali so, da lahko tudi brez njega dosegajo vrhunske rezultate. Se pa zagotovo pozna, če izgubiš najstarejšega in najbolj izkušenega skakalca, kapetana.
Ko je prevzel to vlogo, se na začetku morda še ni najbolje ujel, a jo je s časoma osvojil. Morda se pozna, da ni nekoga, ki bi bil kapetan, a nenazadnje verjamem, da se bo sčasoma tudi ta stvar izoblikovala. Gre za reči, ki jih ne smemo izseljevati in se bodo same izoblikovale. Predvsem pa ne smemo zaradi tega zdaj zganjati panike in na silo iskati novega kapetana. Fantje morajo pri sebi videti, da to lahko postane vsak izmed njih.
Podobno ste nam v intervjuju dejali že ob Petrovem slovesu marca lani. Torej vztrajate pri tem, da vodje ekipe ne določi trenerski štab?
Žal stvari ne potekajo tako kot pri ekipnih športih, ko rabiš nekoga v slačilnici, ki zna dvigniti in motivirati ekipo. Smučarski skoki so individualen šport, kjer ni po 20 igralcev in drug drugega vlečejo ter se motivirajo.
Slovenska javnost smučarske skoke zelo podrobno spremlja, zato je njeno nezadovoljstvo precejšnje, dežurnega krivca za neuspehe pa mnogi vidijo prav v vas. Čutite pritisk, ga občutijo fantje?
Hvala bogu, da nas še vedno spremljajo, hudič bi bil, če nam ne bi šlo in ne bi nihče nič rekel. Seveda je vedno lažje menjati trenerja kot skakalce. A mislim, da se o tem sredi sezone niti ni smiselno pogovarjati. Če želimo dvigniti krivuljo, ne smemo vnašati negativnih misli. Kar se mene osebno tiče, je to zame še vedno služba. Enkrat ti gre, spet drugič ne. A sam sem še zelo daleč od tega, da bi se mi zdelo, da to ni prava služba zame. V njej še vedno uživam in jo želim opravljati. Kar se tega tiče, ni potrebno delati panike.
Ste se o celotni situaciji pogovarjali tudi z nadrejenimi, v prvi vrsti z vodjo panoge Gorazdom Pogorelčnikom?
Z Gorazdom se pogovarjamo skozi celotno sezono. Hodi na tekme, treninge in vidi, kako se stvari odvijajo. Če bi imeli pri samih skokih težave z osnovami, bi se zdaj pogovarjali o drugih stvareh. A vemo, da kakovost je, zato tudi razlogov, da bi prižigali alarme in netili paniko, ni. Zagotovo pa moraš šefu povedati kakšen stavek več, ko stvari ne stečejo. Če poenostavim, vsi vidimo, kje smo, kaj se dogaja, a se hkrati zavedamo, da nam ne manjka veliko, da smo hitro nazaj. Zdaj mora biti prisotna zlasti pozitivna misel.
Tukaj ne moremo mimo prevladujoče Avstrije, ki ima med najboljših deset v svetovnem pokalu kar pet skakalcev. Njihova prevlada dviguje veliko prahu, govora je o dresih, zakrivanju okovij, tudi drugi opremi. Vaš pogled?
Glede skrivanja okovij … Ko ti gre, se lahko zares igraš s konkurenco. Če bi začeli zakrivati čelade, bi se govorilo tudi o tem. Ko si na takšni ravni, da se igraš, lahko resnično uživaš. Je pa Domen (Prevc, op. p.) ta teden dejal, da je bil po ogledu posnetka v Innsbrucku po prvi seriji tehnično zelo blizu Avstrijcem, v drugi seriji pa je imel njegov skok za razliko od Avstrijcev precej rezerve.
Ravno tu vidim glavni razlog za njihovo prevlado. Še posebej prvi trije skačejo na zelo visoki ravni. Njihov način je zelo moderen, tehnično brezhiben. Prišli so do nekaterih stvari, zaradi katerih so pred konkurenco. Zdaj vsi lovimo ta priključek. Res je tudi, da oprema v smučarskih skokih igra vse večjo vlogo.
Kako na avstrijsko prevlado gleda preostala konkurenca? Navzven je videti, da je tudi pri njih nervoza precejšnja.
Zagotovo. Spomnim se tiste sezone, ko smo mi v Planici osvojili prva štiri mesta (2021/22, op. p.) in za 100 točk zmagali na ekipni tekmi v poletih. Tedaj so nas Norvežani hitro spraševali o naši opremi, zakaj tako dobro skačemo. Težava v našem športu je, da tudi zdaj, ko Avstrijci dobro skačejo, je prva misel, kaj so ugotovili pri opremi. Slabo je, da se zadnje čase bolj pogovarjamo o opremi kot tehniki skokov.
Druge nacije zato iščejo bližnjice in priključek na nepošten način. Zato bo zelo pomembno, da FIS ustavi kepo, ki se vali. Če ne bodo zdaj stopili na žogo, se lahko ponovi scenarij z mešane ekipne tekme na ZOI v Pekingu, ko smo videli številne diskvalifikacije. Zdaj je čas, ko ni olimpijska sezona, da se te stvari umirijo, saj so določene zadeve malce ušle izpod nadzora.
Kaj točno?
Predvsem pri dresih.
Pa ravno pri tem je bilo pred sezono spet največ sprememb.
Ja, zanimivo. Vsako leto pri kontroli vsaj v teoriji naredimo napredek, pa se vse več pogovarjamo o tem. Očitno stvar ne gre v pravo smer ali pa se ne izvaja, kot bi se morala.
Vemo, da ste tudi v začetku lanske sezone dolgo lovili stopničke in priključek do Avstrije in Nemčije, ju nato ujeli in tudi prehiteli. Pa vendar: je bilo poletje pred letošnjo sezono kaj drugačno kot prejšnja leta?
Držimo se rdeče niti in osnovnih stvari, ki funkcionirajo. Fizike recimo ne moremo spreminjati. Po teh letih že poznam fante, vem, katere stvari pri komu funkcionirajo. Seveda pa se skušamo vsako leto razvijati, saj če delaš isto kot leto predtem, si naredil manj kot konkurenca. Zato skušamo vsako sezono kaj malega spremeniti. V pripravljalnem obdobju je bila raven skakanja visoka, napake, ki smo jih želeli odpraviti, smo. Vse skupaj je šlo zelo po načrtu, očitno ne sme iti preveč (smeh).
Določene stvari sem že analiziral za nazaj, saj je to priprava na naslednjo sezono. Aprila začnemo nove priprave, od konca sezone do takrat ni veliko časa. Zato že med sezono pripravljamo načrte za naslednjo, določene stvari so že začrtane tako pri načinu, tehniki, opremi …
Ste pri tej analizi ugotovili, da je šlo kaj narobe? Je bila storjena kakšna napaka?
Mogoče ne narobe … Napake delamo vedno. Tudi ko je bila sezona vrhunska, smo v pripravljalnem obdobju naredili kakšno napako. Ne moremo reči, da delamo brezhibno. Pomembno je, da smo tem napakam dali več pozornosti in našli način, kako jih odpraviti. Ter preprečiti, da se ne bi ponavljale. Ni težava narediti nekaj drugače, a če vidiš, da se ni izšlo, je pomembno, da tega ne ponavljamo. Da stvar naredimo bolje oziroma bolj natančno.
Ob peterici Anže Lanišek, Timi Zajc, Domen Prevc, Lovro Kos in Žiga Jelar je letos na tekmah svetovnega pokala tekmoval le še Žak Mogel. Seznam potencialnih kandidatov se potem hitro konča. Kako veliko težavo predstavlja pomanjkanje pritiska iz ozadja, iz reprezentance B?
Spomnim se zadnje olimpijske sezone, ko sta se v ekipo prebila Cene Prevc in Lovro Kos, drugi praktično iz kluba. Imeli smo močno ozadje, fante, ki so najboljše prisilili, da so morali gledati za svoje hrbte. Vedno je to zelo pomemben faktor in to je eden od razlogov, da se ostali skakalci nezavedno ustalijo v neke tirnice. Da nimajo občutka ogroženosti oziroma boja za preživetje.
Seveda bi si želel, da bi imeli ves čas čim več fantov. Letos smo začeli na tem delati, rezultata ne bo čez noč. To bo proces. Tu predvsem mislim na Roka Masleta, ki je že osvajal točke svetovnega pokala, in Maksima Bartolja. Prihaja mlajša generacija z Žigo Jančarjem. Fante imamo, tudi kvalitetne. Opravili smo analize, zakaj te fantje še niso tam, kjer bi morali biti. In kaj moramo narediti, da bodo čim prej. Kljub rezultatom v A ekipi, ki niso najboljši, moramo vztrajati, da ti mladi fantje naredijo priključek čim prej.
Koliko pri tem sodelujeta in komunicirata z Goranom Janusom, ki je z letošnjo sezono spet prevzel B reprezentanco?
Pred sezono smo se veliko pogovarjali z Goranom in Gorazdom Bertoncljem (trenerjem mladinskega pogona, op. p.). Predvsem je pomembno, da imamo poenoten sistem od začetka do ekipe A. Od gimnazije oziroma srednješolskega centra v Kranju do vrha piramide. Da fantje, ki prihajajo iz mladinskih vrst, ostanejo v istem sistemu. Da ni nekih šokterapij in spreminjanja načina dela. To je stvar, ki potrebuje čas, da se ustali. Da gre trenutna generacija skozi ta proces.
Torej lahko vmes pričakujemo luknjo?
Upam, da čim manjšo. Zagotovo pa je to lahko posledica.
Kako naprej? Boste vztrajali pri zdajšnjem načinu dela ali se boste odločili za korenitejše, morda celo drastične posege?
Naredili bomo kakšno menjavo, rošado. Priložnost bomo dali tudi mladim, idealen čas je, da okusijo tekmo svetovnega pokala. Fantom moramo dati občutek, da ni nič gotovega. Moramo poskušati, spreminjati. Stvari, za katere vemo, da funkcionirajo, moramo še dodatno stabilizirati. Najbolj pomembna pa je samozavest. Da fantje verjamejo, da ko bo skok pravi, da bo prišel tudi rezultat. Da se ne bodo spraševali, če je raven skakanja dovolj visoka za vrhunske uvrstitve.
Časa ni veliko, hitro se bliža drugi vrhunec sezone – svetovno prvenstvo v Trondheimu, kjer bo skakalni del potekal od 2. do 8. marca.
Branili bomo dve zlati medalji, še prej nas čakajo poleti. Računamo, da bi nam tekme v Oberstdorfu lahko dvignile samozavest. Ampak na silo se ne da nič. Želja je, da te fantje vidijo, da lahko. Na letalnici, večji ali manjši napravi. Če so bili do zdaj v igri za visoka mesta na vseh skakalnicah, tudi na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih, to pomeni, da znajo skakati. Pomembno je, da si povrnejo to samozavest.
Kakšen je načrt za oddaljene tekme v Saporu in Lake Placidu? Boste najboljše privarčevali za SP?
Glede poti okoli sveta imamo načrt, da bodo nekateri fantje izpustili tekme v Aziji, drugi pa v ZDA. To je kar naporna turneja, prav tukaj bomo izkoristili to priložnost za mlade. Prej ko slej jo moramo, in ta turneja je idealen trenutek za to. Predtem nas čakajo tekme v Zakopanah, Oberstdorfu in Willingenu, kjer bomo prav tako ponudili kakšno priložnost mlajšim. Načrt imamo, moramo ga le še izkoristiti. Pred prvenstvom pa bo en konec tedna prost, priložnost za teste določenih stvari.
Kako se boste spopadli z izzivi pri Žigi Jelarju in Lovru Kosu, ki imata verjetno načeto samozavest?
Ta naš šport je res nekaj posebnega. Prej sem omenjal Timija, kako velika razlika je bila v enem dnevu. Lovro je bil lani edini Slovenec z dvema zmagama, letos pa se bori, da pride med točke. Težava je glava. Da bi bil tehnično toliko slabši ali drugačen, ni. Manjkata mu sproščenost in mehkoba gibanja. Ta omogoča čim manjšo izgubo hitrosti na odskočnem pomolu. Če jo imaš dovolj, jo ohranjaš za drugi del leta, s tem pa jo spet pridobivaš in pridobivaš tudi pri metrih.
Kot smo rekli, pri Avstrijcih deluje vse zelo preprosto. Ko se ne bojiš, če bo stvar uspela ali ne. Ampak veš, da bo. In predvsem na tem moramo delati. Da se spet igramo in uživamo na skakalnici. Ne pa da izsiljujemo in skušamo stvari reševati na silo.
Za konec morda še nehvaležno vprašanje, a vendarle, kakšno oceno bi si dali po polovici sezone?
Prav vesel ne bi prišel domov iz šole (smeh). Zadovoljivo je, ni za enico. Prav visoka pa ocena ne more biti. Od ena do pet bi dal oceno 2,5. Lahko je že tri, ampak manjkajo stopničke. Odvisno od učitelja (smeh).
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!