"Želje, da bi za vsako ceno znova skočila, ni več"

Foto: Aleš Fevžer

Slabi dve leti po umiku iz smučarskih skokov smo se pogovarjali z Uršo Križnar, ki se v svoji izjemni karieri lahko pohvali z dvema zlatima olimpijskima odličjema. Danes 29-letna nekdanja smučarska skakalka je med drugim spregovorila o novi karierni poti, poškodbah, ki so močno zaznamovale njeno športno pot pa tudi prihodnosti ženskih smučarskih skokov.

Urša Križnar (nekoč Bogataj, op. p.) ima za seboj zavidanja vredno kariero, katere krona je bila olimpijsko zlato odličje s posamične tekme na srednji skakalnici v Pekingu. S tem je po smučarki Tini Maze postala šele druga Slovenka z zlatom na zimskih olimpijskih igrah. Danes že nekdanja smučarska skakalka je v kitajski prestolnici v vitrino dodala še zlato z ekipne mešane tekme na srednji skakalnici, pri čemer je prispevala levji delež k zanesljivi zmagi v družbi Nike Vodan, Timija Zajca in Petra Prevca.

Hrvati prehiteli uro, enako velja za njihove tekmece v polfinalu

Reprezentance

22:39 3

Reprezentance

22:39 3

Znani tekmeci slovenskih reprezentanc, ki so lani navduševale

Košarka

18:01 0

Košarka

18:01 0

V desetletni karieri je največji pečat svetovnemu pokalu dala z osvojenim skupnim tretjim mestom v svetovnem pokalu v sezoni 2021/2022, ki jo je obogatila tudi s tremi posamičnimi zmagami v Hinzenbachu in Oberhofu. Prav tako se bo lahko vnukom pohvalila tudi z naslovom svetovne podprvakinje na ekipni tekmi s svetovnega prvenstva v Oberstdorfu.

Čeprav svoje kariere uradno nikoli ni zaključila, temveč se je od smučarskih skokov le umaknila, pa se v svetovni pokal ne namerava več vrniti. Poleg tega, da je predlani postala mama, jo je v to prisilila tudi poškodba kolena, s katero se ta čas spopada njena nekdanja reprezentančna kolegica Nika Vodan.

“Prej ko takšno stvar sprejmeš, bolje je. Verjamem, da ji je zelo težko, saj letos ni imela bleščeče sezone. Pravzaprav je doslej vedno skakala zelo dobro in izkušenj s padcem forme niti nima. Upam, da najde energijo, saj je naslednja sezona zelo pomembna. Prepričana sem, da na podlagi vseh izkušenj lahko pokaže še zelo veliko,” razmišlja Urša Križnar, ki zdaj kot trenerka skupaj z nekdanjim glavnim trenerjem ženske vrste Zoranom Zupančičem deluje v Državnem panožnem centru. “V tem poklicu sem se zares našla in želje, da bi za vsako ceno znova skočila, niti ni,” med drugim poudari 29-letnica.

Intervju z Uršo Križnar:

Urša, na uvodu se ne moremo izogniti vprašanju o vašem zdravju. Kako ste, kako je vaše koleno?

Dobro. Operacija kolena je že za mano, tudi rehabilitacijo sem že opravila. A s koleni je nato vseskozi delo. Ko te enkrat doleti takšna poškodba, moraš stalno migati, da ohranjaš na moči.

So bile torej poškodbe glavni razlog, da ste zaključili kariero, ali je bilo v vaših mislih tudi materinstvo?

Ko sem se poškodovala, sem bila prisiljena v daljši počitek in začela premišljevati o zaključku. Nenazadnje sem bila tudi že v letih. Poleg tega sem se začela spraševati, ali je ob družini vredno ostati v športu. Ko si vrhunski športnik, moraš biti v to stoodstotno vpet. Tu niso le dopoldanski treningi, delo te čaka tudi popoldne. Od vizualizacij, do raztezanj. Mislim, da si družina zasluži veliko pozornosti.

Pri športnicah je verjetno to še nekoliko bolj izrazito kot pri športnikih?

Je, a tudi v Sloveniji je že kar nekaj primerov, ko se športnice vrnejo po nosečnosti. Odvisno od primera do primera. Če se hoče, se definitivno da.

Mislim, da v smučarskih skokih takšnega primera še nismo zasledili.

Eden je bil, a ni prav dolgo trajal. A zaenkrat to še ni tako aktualno.

Omenili ste, da ste bili tudi že v letih. A vendarle, stari niste niti 30 let. Dandanes športniki podaljšujejo kariere globoko v svoja trideseta leta.

Kaj pa vem. Za ženske skoke se mi ne zdi zgodaj. V svetovnem pokalu ni prav veliko tekmovalk, ki bi bile starejše od mene.

Tudi sicer vam poškodbe v karieri niso prizanašale.

Poškodovala sem si obe koleni, občasno sem imela težave s hrbtom. Vendar so bile te bolj mišične narave, saj sem imela mišičasto telo in to s sabo potegne stvari, kot je zategnjenost. A to je del vrhunskega športa, ki ga moraš vzeti v zakup. A menim, da se lahko tudi iz tega nekaj naučiš.

Kako so vas ti težki trenutki izoblikovali kot osebo?

Že pri prvi resni poškodbi sem premišljevala, ali je sploh vredno nadaljevati, saj dotlej moja kariera ni bila ravno blesteča. Bilo je veliko padcev, ki so bili posledica moje glave. Tu mi je bil v veliko pomoč psiholog. Me je pa vseskozi spremljal občutek, da so stvari še nedokončane, da me še nekaj čaka. Tudi zaradi tega sem vztrajala.

Ko sem bila tedaj sedem mesecev brez skokov, sem imela čas razmisliti, kaj mi pri moji skakalni tehniki še manjka. Veliko sem delala na vizualizaciji in zdi se mi, da sem preko tega natrenirala svoje telo in lažje ugotovila, kaj mi na skakalnici manjka. Posledično sem bila po vrnitvi uspešnejša kot pred poškodbo.

Mar ni pri skakalcih pogosto tako, da jim pretirano razmišljanje in analize celo škodijo?

Odvisno, o katerih stvareh preveč razmišljaš. Če te je strah napak, zagotovo ni dobro. Predvsem se moraš prepričati, da si samozavesten, oziroma moraš najti pod do te samozavesti.

Zdaj ste zaposleni v Državnem panožnem centru. Kakšne so vaše zadolžitve?

Skupaj z Zoranom Zupančičem vodiva ekipo šestih 15-letnih skakalk. Sama predvsem pišem program treningov, obenem pa me Zoran uči. Kljub dejstvu, da sem praktično že celo življenje vpeta v smučarske skoke, spoznavam nove stvari. Trudimo se, da bi dekleta čim bolje trenirala in delala s podobnim pristopom, kot smo ga imeli mi v reprezentanci.

Se je bilo težko privaditi na novo življenje, novo realnost?

Ne bom dejala, da mi je bilo zelo težko, saj so okolje in ljudje ostali isti. Po drugi strani pa je kar precej drugače. Prej sem skrbela le zase, razmišljala le o sebi, zdaj sem pa jaz tista, ki mora skrbeti za druge. Od opreme, dresov, sestave treningov. Zadolžitev je precej več kot prej.

Kako se je spremenila dinamika odnosa z Zoranom Zupančičem?

Vedno sva se dobro razumela. Tudi ko sem bila tekmovalka, sem ga razumela, kaj je kot trener želel povedati. Ko smo bili v telovadnici, je znal stvari razložiti na način, da sem to znala povezati na skakalnici. S tega vidika je bil vrhunski trener. Ne bi rekla, da je zdaj kaj drugače. Zmeraj je bilo prisotno spoštovanje z obeh strani. Podobno je zdaj, a na način, da je to dobro za druge.

Je vaša želja oziroma končni cilj postati trenerka smučarskih skokov?

Zagotovo mi je to zelo všeč. Res je, da sedaj, ko moram biti več doma, mi vodenje takšne ekipe zelo ustreza. Vendar pa še pridobivam izkušnje in čas bo pokazal, kaj bo v prihodnosti.

Se vam ne zdi, da v smučarskih skokih primanjkuje trenerk?

Če bi se nekoč reprezentanci pridružila kakšna trenerka, ne bi bilo nič narobe. Mislim, da ženske v tem pogledu nismo nič slabše. Trenutno ima Norvežanka pod sabo ameriško žensko reprezentanco. Poslušala sem enega od njenih njenih intervjujev in vidi se, da je v »kondiciji«, saj je v smučarskih skokih že ogromno let.

Dejali ste, da trenirate najstnice. Kako bi primerjali pot, ki ste jo prehodili vi in pot, ki jo morajo sedaj one?

Dejstvo je, da je deklet v smučarskih skokih vse več. Zdaj imajo tudi že kvalifikacije v alpskem pokalu, česar me nismo imele, saj nas je bilo premalo. Podobno je veljalo celo na začetku svetovnega pokala. Veseli me, ker se ženski skoki počasi približujejo moškim. Še posebej, kar se tiče števila tekmovalk. Še naprej se je treba boriti, a če bomo delali pametno, mislim, da je prihodnost lepa.

Kakšne generacijske razlike opažate ob delu s 15-letnicami?

Ne bom preveč pametna, saj ne vem niti, kakšen bo v tem pogledu moj otrok. A včasih je bilo le nekoliko drugače. Red je bil večji in učiteljev smo se dejansko bali. Tudi pri trenerjih je bilo podobno. A ne bom dejala, da je pozitivno ali negativno, saj sem prepričana, da neka demokracija mora biti. Če je oseba na treningu sproščena, v prostem času pa se lahko obnaša letom primerno, je to veliko bolje, kot pa če je ves čas zategnjena. Najti je treba neko srednjo pot.

Je še vedno tudi veliko potovanj na tekme?

So potovanja, a jih ni preveč. Ravno zato pravim, da mi trenutno delo zelo ustreza. Če si v reprezentanci, so namreč potovanja stalnica. Zdaj grem nekajkrat na leto za dva, tri dni od doma. Zelo veliko je vredno, če lahko počneš, kar ti je všeč. Mislim, da si lahko tudi veliko boljši starš, če iz službe prideš domov vesel.

Tudi sami pravite, da se smučarske skakalke približujejo stanovskim kolegom. Sedaj nastopajo tudi že na letalnicah. Obžalujete, ker tega niste izkusili?

To je edina stvar, ki mi v karieri manjka. Na letalnici sem želela skakati že od otroštva. Ko so me spraševali o tem, sem vedno dejala, da je želja Planica. A tako je in vesel moraš biti z doseženim. Se bom pa za ostala dekleta potrudila, da jim bo to uspelo čim prej.

Vas občasno še zamika vrnitev na skakalnico?

Smučarski skoki so mi zelo všeč. V zraku se zares uživa. A morda kot trenerka te potrebe ne občutim več tako izrazito. V tem poklicu sem se zares našla in želje, da bi za vsako ceno znova skočila, niti ni.

Morda pogrešate adrenalin, ki ga za sabo prinašajo tekme?

Te stvari so prijetne, ko si v formi. A zdaj uživam v spominih. Ljubezen do nečesa izhaja predvsem iz dejstva, da to stvar rad počneš. Sama smučarskih skokov nisem imela rada zaradi občutkov po tekmah, temveč zaradi občutkov, ki sem jih doživljala v zraku.

Ostajate v stiku z nekdanjimi tekmicami in reprezentančnimi kolegicami?

S puncami v reprezentanci sem se zelo dobro razumela, bile smo super ekipa. Ko se vidimo v Planici, jim čestitam za uspehe, med seboj poklepetamo, znamo se tudi pošaliti. To mi pomeni zelo veliko.

Za konec vas moram povprašati še o nagradah, ki so jih tekmovalke prejele v kvalifikacijah letošnje turneje dveh večerov. Šampon, losjon za telo in štiri brisače. Sliši se kot nakupovalni seznam.

Sploh ne vem, kaj bi komentirala. Razlike med moškim in ženskim svetovnim pokalom še vedno obstajajo. A moramo biti vesele za vse, kar nam dodajajo. Prišla je letalnica, prišla je novoletna turneja, zdaj imamo tudi že skoraj toliko tekem kot fantje. Nadaljevati moramo v tej smeri, saj so ženski skoki zdaj že zelo razviti.

Se strinjate s predlogom Mednarodne smučarske zveze o združevanju moških in ženskih skakalnih tekem?

Vem, da so si punce načeloma to želele. Mi je pa škoda Ljubnega. Res je, da je skakalnica majhna, a organizacija tekem je vrhunska. Vsaka tekmovalka, ki je nastopila na Ljubnem, ve, da nikjer na svetu na tekmi ne vidiš toliko ljudi. Ženska tekma spada na Ljubno, saj so ljudje tam s srcem zraven.