Uspeh slovenskih smučarskih skakalk, ki so na nedeljski finalni tekmi letošnje sezone v Oberhofu v Nemčiji zasedle prva tri mesta in si zagotovile zgodovinski pokal narodov, je ostal v senci presenetljive novice, da se od mesta glavnega trenerja po štirih letih poslavlja Zoran Zupančič. "Odločitev, da sem zapustil ekipo, je bila zame najtežja doslej," je ob našem klicu dejal 46-letnik.
“To sem naredil zaradi tega, da bi šle stvari na bolje in pa predvsem zaradi deklet,” je svojo presenetljivo odločitev, da se poslavlja od selektorskega mesta slovenske ženske reprezentance, za Sportklub uvodoma komentiral Zoran Zupančič.
Na položaj je prišel leta 2018, ko je zamenjal Staneta Baloha, v nadaljevanju pa se podpisal pod največje uspehe slovenskih skakalk. Te so pod njegovim vodstvom pokorile tekmice v svetovnem pokalu, bile najboljše na svetovnem prvenstvu in olimpijskih igrah v Pekingu, v zaključku letošnje zime na finalu v Oberhofu pa se razveselile še prepričljive zmage v pokalu narodov.
“Mislim, da moramo zadevo narediti na skupen način. Trenerji in vsi, ki delamo s športniki, moramo ustvariti športno zvezdo. Če niso poudarjeni športni rezultati s strani novinarjev, ne naredimo nič,” je dan po svojem odstopu dejal Zupančič in s prstom pokazal tudi na sedmo silo, ki po njegovem mnenju naredi premalo za prepoznavnost ženskih smučarskih skokov.
Kaj vas je pripeljalo do odstopa?
Ni samo ena stvar. Že zelo dolgo časa se borim za enakopravnost na svojem področju. Stvari, ki sem jih imel pod vplivom, smo pripeljali na zelo visoko raven. Zaradi tega so tudi takšni rezultati in nadvlada nad ostalimi. Verjamem, da bi tako šlo tudi naprej, saj je ekipa močna. Seveda pa velike spremembe lahko hitro pripeljejo do tega, kar se je zgodilo Poljakom ali pa Nemkam, ki so še dve leti nazaj popolnoma prevladovale. Moje srce je zagotovo še vedno v smučarskih skokih in ko si enkrat najboljši na svetu, je zgolj trepljanje po rami premalo.
Kako dolgo je zorela odločitev, da se poslovite?
Ne vem, kaj za vas pomeni dolgo obdobje. Ali je to en teden, 14 dni ali en mesec? Takšne stvari se dogajajo v glavah in stvari poskušaš narediti na najboljši način. Težko je spreminjati stvari tudi na področju, ki niso v tvoji pristojnosti. Ne bom dejal, da je stanje zdaj slabo, a v mednarodni prostor imam toliko vpogleda, da vidim, da je še ogromno stvari za narediti.
Je eden od razlogov za vaš odstop tudi višina proračuna reprezentance?
Nezadovoljen sem tudi z odnosom Mednarodne smučarske zveze. Doma imam hčerke in takšno neskladje, kot vlada med fanti in dekleti, je z mojega vidika čudno in nesprejemljivo.
Se torej zadeve v ženskih smučarskih skokih premikajo prepočasi oziroma stagnirajo?
Predvsem to, da se premikajo prepočasi. Sicer v skladu z nekim programom, a glede na to, kar smo dosegli, bi se morale stvari urediti tako, kot je normalno in človeško.
Razmišljate, da bi stopili skupaj z ostalimi reprezentancami in tako poskušali stvari premakniti na bolje?
Mislim, da ni posluha. Ne vem. Če se primerjamo s skakalci … Že če pogledamo številke, vidimo, da je najboljša tekmovalka tako dobro plačana kot 15. ali 20. tekmovalec v svetovnem pokalu. Če ne bi bilo RawAir nagradnega sklada, bi bila še nižje. Dejstvo je, da so smučarski skoki za dekleta težji. Manj jih je in veliko je psihičnih obremenitev. Mi smo zdržali, ker smo tako uspešni, a v drugih ekipah je to breme tako veliko, da tekmovalke med sezono odpadajo.
Se zaradi tega ne vidite več v ženskih skokih?
Vrat nisem povsem zaprl. Odhajam na trg. Seveda se bom pogovarjal tudi z domačo smučarsko zvezo, če bo to v njenem interesu, a tudi z drugimi. Videl bom, katere zadeve me bodo zanimale. Zaenkrat ne vem. Odločitev, da sem zapustil ekipo, je bila zame najtežja doslej.
Kako ste novico sporočili vašim tekmovalkam?
Nisem jih želel obremenjevati s tem, saj sem želel, da ostanejo z glavami pri stvari. Povedal sem jim zadnji večer pred finalom.
Kakšna je bila njihova reakcija?
Reakcija je znana.
Ste s Smučarsko zvezo Slovenije še vedno v stikih?
V Oberhof je prišel tudi predstavnik zveze. Veliko se pogovarjamo. Verjetno bomo morali nekatere stvari, ki nas bremenijo, zapisati na papir. Šele nato bomo videli, kam se bodo stvari premaknile.
Lahko poveste, katere stvari vas najbolj motijo?
O tem ne želim razpravljati javno, saj se o tem pogovarjam z dotičnimi osebami.
Delujete demotivirano. Se počutite poraženi?
Ne vem. Zdaj imam “status quo”. Poraženi nismo, bitko smo gladko dobili, vojna traja dalje. Če hočeš ostati živ, moraš stvari zamenjati. Mogoče tudi artilerijo, kar pa ni moja prva želja.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje