"Stanje v slovenskem smučanju je kritično"

Sandi Murovec in Tina Maze. Foto: Aleš Fevžer

"Tujina izkorišča naše znanje, Slovenija pač ne," o trenutnem stanju slovenskega alpskega smučanja razmišlja strokovnjak za smučarsko učenje in tehniko Sandi Murovec.

Mnogi ga sicer poznajo kot protagonista v pesmi Cik Cak, ki je postala svojevrstna novodobna smučarska himna ali pa vsaj hit zabav po zaprtju smučarskih naprav. A Sandi Murovec je v slovensko alpsko smučanje že desetletja vključen kot smučarski učitelj in demonstrator, pa tudi avtor strokovne literature in celo filma. Na povabilo več trenerjev je ob tem kot zunanji strokovnjak sodeloval tudi na klubskih in reprezentančnih treningih. Med drugim je bil vključen v delo vražjih Slovenk, moške ekipe za hitri disciplini, Tine Maze, Nike Fleiss in nazadnje Samuela Kolege. In ko smo se z njim pred dnevi pogovarjali ob pripravi članka o upadu števila slovenskih smučarjev, so se nova vprašanja odpirala kar sama.

Intervju: Sandi Murovec

Vas skrbi upad števila otrok v mlajših smučarskih kategorijah?

Najlažje bi bilo zamahniti z roko, sprejeti trende, priznati okoliščine, ki nam res niso naklonjene, kot so, denimo, pomanjkanje snega, konkurenca drugih športov ali pa oddaljenost smučišč od doma, in obupati. Ker pa izhajam iz smučanja, želim biti samokritičen. Vprašati se moramo, kaj sami prispevamo. Prepričan sem, da je naša domača naloga kar zajetna. Slovenija je imela učinkovit smučarski sistem. Zdaj ne moremo mimo tega, da smo nekaj očitno storili narobe. Ker Smučarska zveza Slovenije ni pravočasno, in sicer s stroko, udarila po mizi, je stroko prevzel teren. To pa je tek na kratke proge. Utopično je namreč pričakovati, da bo nekdo na lokalni ravni držal nacionalno strategijo.

Vrniva se do izhodišča in se dotakniva vzrokov za manjše zanimanje otrok za smučanje.

Vprašanje je, kaj starše odvrača od tega, da bi otroke vključevali v smučanje. Gre za strah, in sicer na več ravneh. Prvi strah je draginja, drugi je usklajevanje šolskih ter športnih obveznosti, tretji pa nezaupanje v slovenski sistem in stroko. Sam menim, da je stroške, vsaj pri najmlajših, mogoče omiliti. Tudi drugi strah ni povsem upravičen, saj so prav smučarji pogosto vestni učenci, ki znajo prilagajati urnike. No, pri tretji točki pa nas vse skupaj čaka domača naloga. Če ne bomo na ustrezen način osmislili znanja, ki ga imamo, ter ga prenesli v prakso, se nam slabo piše. Svojo vlogo bo morala odigrati tudi država. Zakaj? Radi se hvalimo, da smo smučarska država, pa smo ta šport izključili iz kurikuluma. Mnogo otrok nima pravega stika s snegom. Tudi smučišča, ki so se iz državnega preselila v zasebno lastništvo, pogosto niso naklonjena klubom ali reprezentancam. Vse to zmanjšuje slovensko konkurenčnost. Podobnih ovir ali pa zunanjih dejavnikov je še več.

Kje pa vidite odgovornost SZS, predvsem v odnosu do klubov, ki so osnovna valilnica?

V vsakem športu je doktrina v rokah stroke. Informacija, vizija, strategija in vsebine morajo prihajati s samega vrha, z njimi pa tudi vzvodi za udejanjanje oziroma realizacijo na samem terenu. Žal pri nas pogrešam jasno in uradno vizijo. Ob tem bi se vrnil v čase Toneta Vogrinca, ki je zaukazal pripravo “bele knjige”. To je bil načrt, ki so se ga, vsaj v 90 odstotkih, morali držati vsi. Danes je, žal, drugače. Konkretno, še celo strokovni svet je zgolj posvetovalno telo. Posledično se strokovni del skoraj v celoti prelaga na ramena klubov, odgovorni pri SZS pa odgovarjajo le za programe svojih ekip.

Smučarski delavci se pogosto nostalgično spominjate zlate dobe. A časi so se spremenili. Obdobje velikih ekip se verjetno ne bo nikoli vrnilo.

Se povsem strinjam. Smučarjev ne bomo nikoli “izvažali”. Prav zaradi tega je treba biti pri delu še toliko bolj strokoven in natančen. V tiste, ki izstopajo, je treba še toliko bolj vlagati.

Diši po hrvaškem modelu.

Da, pa ne le po hrvaškem modelu. Novim časom se je treba prilagoditi. Omenili ste hrvaški model, ki ga dobro poznam. Kar je bil pri nas Tone Vogrinec, je tam Vedran Pavlek. Njegova beseda je prva in glavna. Vodi stroko in ima neposreden vpliv. Njegov koncept tudi ni zapleten. S sodelavci zelo natančno “skenira” teren. Ko zazna izstopajočega smučarja, ga obda z ustrezno podporo, mu nameni kakovosten material in ga postopoma priključuje višjim kategorijam. A bistvenega pomena je, kdo ima v rokah stroko.

Pred desetletjem ste na pobudo SZS pripravili Nacionalni program tekmovalnega smučanja. Gre za skupek delovnih smernic za vse kategorije. V kolikšni meri je zaživel?

Dokument je nastajal dve leti, vanj je bilo vključenih več strokovnjakov. Prepričan sem o tem, da tako celostno razdelanega programa nima nobena država. Je zaživel? Ne. Morda so se ga trenerji držali v 20 odstotkih. Mnogi ga niso niti prebrali, pa čeprav je na spletni strani objavljen že skoraj deset let. Vem, vprašali me boste, zakaj program ni zaživel. Odgovor: kdor plača, vrti glasbo. Vse je na ramenih klubov, posledično pa, če govorimo o denarju, na starših. V bazi torej delajo po inerciji, po lastnih zmožnostih in po 30 let starem konceptu. Smučanje se je medtem spremenilo.

A ob vsem naštetem ne moremo mimo dejstva, da čas ni zaveznik slovenskega alpskega smučanja.

Stanje v slovenskem alpskem smučanju je kritično. Vlak je že odpeljal. Če se bomo zganili, ga bomo morda še ujeli. Želim ostati optimist. A potrebne bodo spremembe. Pooblastila morajo dobiti kompetentne osebe. Glavno besedo mora imeti stroka. Ob tem pa se je treba zavedati, da bi bili, ob nujnih in ustreznih spremembah, prvi rezultati vidni šele čez štiri leta.

Večkrat ste omenili stroko in strokovni svet, ki je, kot pravite, le posvetovalni organ. Poleg pooblastil in nalog pa je na mestu tudi vprašanje sestave. Vaš predlog?

O konkretnih imenih ne želim govoriti. Trdim pa, da bi morali v strokovnem svetu sedeti vodje reprezentanc, strokovnjaki za tehniko, opremo, fizično pripravo, psihologijo, prehrano, biomehaniko in meritve, nadalje pa tudi predstavnika zveze učiteljev in trenerjev ter fakultete za šport. Potrebujemo konglomerat strokovnjakov.

Zaupate slovenski stroki?

Slovensko alpsko smučanje ima najboljše strokovnjake na svetu. Resda so razpršeni, a jim imamo. Slovenci so povsod, v skoraj vseh reprezentancah. Kot kaže, nam tujina zaupa. Tujina izkorišča naše znanje, Slovenija pač ne. Imamo trenerje, serviserje, inovatorje, zdravniške strokovnjake …

Težava je prav gotovo tudi finančna omejitev.

Nedvomno. A težava je tudi dejstvo, da se mnogi zaletavajo ali zaletavamo v zid. Manjka nam ustrezen sogovornik, ki bi pomagal določeno doktrino uvesti v prakso.