Žan Kranjec v pogovoru za Sporklub o miselni naravnanosti pred novo smučarsko sezono, ki se bo znanj začela z nedeljskim veleslalomom na ledeniku Rettenbach nad Söldnom.

Ob koncu pretekle zime je najboljši slovenski alpski smučar Žan Kranjec deloval kot nekdo, ki bi najraje predčasno končal sezono, dodobra prevetril misli in se povsem posvetil pripravam na olimpijsko zimo. Dogajalo se mu je marsikaj. Od družinske tragedije, v kateri je izgubil očeta, preko tekmovalnih nihanj ter težav z opremo in vse do zaključne psihološko-tekmovalne izpraznjenosti. Z veseljem je pritisnil gumb ‘reset’ ter se celostno pripravil na novo sezono, v kateri bo skušal nadgraditi svoje dosežke, med katerimi sta tudi dve zmagi in skupno sedem uvrstitev med najboljšo trojico.

Kako ste? Vprašanje, ki je pogosto prazna fraza, ima pri športniki na pragu sezone vselej večplasten pomen.

Počutim se dobro. Tako osebno kot tudi smučarsko. Na smučeh se počutim tako, kot sem si zamislil.

Söldenska proga za vas ni uganka. Kaj pa raven pripravljenosti in zaupanja v opremo?

Res je, da teren dobro poznam. Ne le zaradi številnih tekem, na katerih sem nastopil. Nedolgo nazaj sva s Štefanom Hadalinom tam opravila tudi dva kakovostna treninga. Ta del me torej res ne skrbi. Oprema? Lahko zatrdim, da sem storil kar nekaj korakov naprej. Trenutno ji zaupam veliko bolj kot pred letom. Če zavrtim čas nazaj, moram priznati, da pred letom po psihološki plati nisem bil dovolj stabilen. Preveč je bilo dvomov. Letos grem lažje na tekmo.

Lani se vam je dogajalo marsikaj. Težave z opremo, družinska tragedija, nekaj ponesrečenih tekem … Vam je poleti uspel zavesten ‘reset’?

Da. Že pred poletjem. Kmalu po koncu sezone smo z ekipo odpotovali v Bansko, kjer smo imeli dobre pogoje za testiranje in treninge. Tam sem zavestno obrnil novo stran. Odločno sem se lotil odprtih vprašanj. Kar nekaj časa sem namenil iskanju najboljših nastavitev. Kar me veseli, je potrditev pravilne usmeritve, ustreznih odločitev in kakovostne opreme. Vse to sem dobil na nedavnih treningih. Lahko rečem, da sem storil korak naprej.

Za razliko od Henrika Kristoffersena ste bili vseskozi zelo blagi v kritikah na račun opremljevalca. Gre za zavestno držo ali morebitni strah pred odzivom Rossignola?

Čeprav je bilo vidno, da smo smučarji s tem opremljevalcem na določenih terenih malce manj konkurenčni, pa razlogov za nekoliko slabšo sezono nikakor nisem želel zvaliti le na smuči. Ne gre namreč le za smuči. Pomembni so tudi čevlji, pa nastavitve in jasno na koncu pripravo ter nastop. Pri meni vse skupaj ni delovala, kot bi si želel. Če bi delovalo, bi tudi s tistimi smučmi lahko pokazal več. Vseeno bi opozoril, da sem sezono končal na sedmem mestu v veleslalomskem seštevku svetovnega pokala. To je boljše od mojega počutja in, če sem pošten, tudi samega smučanja. Pod črto, ni za vse ‘kriv’ proizvajalec. Veliko je kamenčkov, ki tvorijo mozaik. A če želiš biti stalno v vrhu, mora biti na najvišji ravni prav vse. Od smuči, preko nastavitev do psihološke priprave in samega smučanja. Ponavljam, zdaj bolj zaupam sebi in opremi. Bolje smučam. Posledično grem raje na treninge in zdaj na tekmo.

Imate dokončen odgovor glede opreme, povsem konkretno – izbran tekmovalni par?

Da. Izbral sem nov, nekoliko daljši model smuči. Upam, da bo tekma potrdila pravilno odločitev.

Z opremo se nekoliko spreminja tudi trend postavitev. Kako ga komentirate?

Verjetno imate v mislih nekoliko bolj odprte postavitve. Da, tudi takšne tekme smo imeli. A po drugi strani ni manjkalo tekem z bolj zaprtimi postavitvami. Logično je, da trener, ki je določen za postavljanje proge, ustreže svojemu tekmovalcu. To je povsem naravno. Zato nisem nikoli prav razumel razburjanja kakšnih tekmecev. Vsak trener želi svojemu tekmovalcu najbolje. Zase lahko rečem, da sem lahko hiter tako na hitrih progah kot tudi nekoliko bolj zaprtih postavitvah.

Letošnja sezona ima olimpijski predznak. Imate Peking v mislih že danes?

Včasih pomislim. A daleč od tega, da bi se že danes poskušal vživeti v tekmo in se nanjo načrtno pripravljati. Verjamem, da me bo sama sezona pripeljala do tega trenutka. Čeprav bo konkurenca tam enaka kot na predhodnih tekmah, se zavedam, da gre za posebno preizkušnjo. Vem, kako pomembna bo tudi psihološka priprava. Ne želim biti tisti, ki pride na olimpijske igre in se zaradi teže tekme trese na štartu. Tudi v Pekingu bi rad pokazal, kar znam.

Mimo dejstva, da kljub nizu sezon med elito še nimate kolajne z velikega tekmovanja ali veleslalomskega seštevka svetovnega pokala, ne moremo. Vas to obremenjuje ali pa je bolj tema za smučarko publiko in medije?

Gre za dejstvo in igre za motiv. Do konca kariere bi prav gotovo rad v domačo vitrino obesil kakšno kolajno ali postavil mali globus. To je želja. Ni pa neko breme. Ni zavora. Moja naloga je, da se pripravim na vsako tekmo posebej.   

Konkretno … Nedeljska tekma?

Čutim pozitivno tekmovalno vznemirjenje. Vem, da sem dobro pripravljen. Res pa je, da je prva tekma vselej manjša uganka. Zame je pomembno, da pokažem, kar znam. Če bom, me za dobro uvrstitev ne skrbi. Nerad govorim o tem, kakšen rezultat bi me zadovoljil. Je pa vsekakor res, da bi bil povsem zadovoljen, če bi se vrnil na stopničke. Dosegljive nedvomno so. Ne bo pa preprosto. Sezona bo dolga. Na žalost na vsaki tekmi ne morem zmagati.

Bi dejali, da ste se z ledeniško strmino povsem spoprijateljili?

Proga je posebna. Ima dolgo strmino, ki mi načeloma ustreza. Ima tudi izrazito ravninski ciljni del. Tam v preteklosti nisem bil med hitrejšimi. Verjamem, da sem zdaj lahko tam boljši.