Slabe tri tedne po srebrni olimpijski kolajni Žana Kranjca in en teden pred pokalom Vitranc, ki bo letos postregel z dvojnim veleslalomskim programom, smo se pogovarjali s trenerjem olimpijskega podprvaka Klemnom Bergantom.

Pred 30 leti je Klemen Bergant v Albertvillu na zaključni slovesnosti olimpijskih iger nosil slovensko zastavo. V zgodovino se je zapisal kot edini alpski smučar, ki je na ZOI nastopal tako pod jugoslovansko kot tudi slovensko zastavo. A do največjega uspeha je vendarle prišel kot trener. Minuli mesec je v Pekingu Žana Kranjca pospremil do srebrnega odličja v veleslalomu. Kakšni so vtisi danes? Kako potekajo priprave na domači vrhunec zime? Odgovarja dolgoletni glavni trener moške ekipe za tehnični disciplini, v kateri po umiku Štefana Hadalina trenutno deluje le srebrni Kranjec …

Kako v Žanovem primeru poteka pot od olimpijske evforije do vračanja v ustaljen tekmovalni ritem?

Prav gotovo je svoj največji uspeh v karieri doživljal izrazito čustveno. Na tekmi v Garmisch-Partenkirchnu, roko na srce, ni bil pripravljen, pa čeprav je jasno, da je že v osnovi razlika med veleslalomom in slalomom pri Žanu velika. A to smo nekako pričakovali. Pomembno je, da je znova oblekel štartno številko. Kar je osvojil, je bilo trdo prigarano. Nič ni samoumevno. Nič ni podarjeno. Zato bo moral tudi v prihodnje delati tako kot v preteklih letih.

Kaj pa vaše misli? Vaša trenerska kilometrina je zajetna. Tudi kar nekaj uspehov se je znašlo na njej. Vseeno pa vas verjetno ni nihče zaznamoval v tolikšni meri, kot prav Žan Kranjec.

Ko sem leta 1999 prvič prišel v slovensko moško reprezentanco, sem se znašel v ekipi že izdelanih smučarjev, ki so imeli na svojem računu že kar nekaj stopničk. Kranjčev primer je bil drugačen. Ker je zmagal v veleslalomskem seštevku evropskega pokala, kar je podatek o izjemnem talentu, seveda ne morem govoriti o tem, da sva začela na točki nič. A treba ga je bilo popeljati na pot prebijanja na najvišji tekmovalni ravni. Ta pot je bila malce daljša kot pri vrstnikih. Morda je prišel počasneje, a se je usidral med najboljšimi. Navsezadnje je to že peta sezona z vsaj eno uvrstitvijo na stopničke. To je znak kontinuitete v obdobju, v katerem so v vrhunskem športu razlike majhne. Tukaj velja pravilo, da kar je letos dobro, prihodnje leto zanesljivo ne bo več.

Toda po sedmih letih stalnega napredovanja je prav v predolimpijski sezoni prišlo do prve rezultatske stagnacije ali kar nazadovanja, kar je bila tudi posledica osebnih težav in nezaupanja v opremo. Tudi olimpijska popotnica ni bila najboljša.     

To je deloma res. A po drugi strani ne gre pozabiti, da je bil na zadnjih treh velikih tekmovanjih 4., 5. in 6. Poleg tega lahko povem, da smo januarja potegnili določene poteze v ekipi. Dobro je treniral. Tudi na kitajski sneg se je dober teden pred tekmo odlično prilagodil. Rezultatska popotnica torej res ni bila najboljša oziroma je bila slabša kot v predhodnih sezonah. Toda po drugi strani je vedel, da je dober. Od januarja naprej ga je na treningih le redkokdaj kdo prehitel. Verjel je v opremo in svoje smučanje. Če ne bi, potem ne bi bil sposoben uprizoriti takšnega finalnega napada v Pekingu. Pred tekmo je dejal, da se bo boril za kolajno. To ni bila izjava, ki bi jo pač mora izreči. Verjel je. Res je verjel.

Verjel je tudi po osmem času in relativno visokem zaostanku na sicer kratki prvi progi. Kakšne misli pa so se takrat podile po vaši glavi?

Nikoli ne bomo vedeli, kako bi bilo, če bi bil dober že po prvi vožnji. Zaostanek je bil res kar velik. Toda kolajna je bila še v igri. Na roko mu je šla tudi norveška postavitev. Bila mu je pisana na kožo. A zanimivo je, da je tekmece prehitel na ravninskem delu. Tam hitreje, kot je šel on, skorajda ni bilo mogoče. Mene je ob tem glodalo notranje vprašanje opreme. Vedel sem, da bodo na strmem terenu razdalje med vrati kratke, on pa uporablja daljše smuči. Toda že na treningih je deloval dobro. Da je tekmoval na malce daljših smučeh in ujel pravi oprijem, je bilo na koncu nemara kar ključno. A za obvladovanje teh smuči, moraš biti zares močan in dober smučar.

Omenili ste, da je znova oblekel štartno številko. Zdaj sledi popolna osredotočenost na pokal Vitranc?

Da. Od srede do sobote treniramo na tekmovalnem poligonu v Podkorenu. Pogoji so odlični. Imamo tudi družbo številnih drugih reprezentanc, predvsem tistih, s katerimi sodelujemo med sezono. Tukaj so Avstrijci, Francozi, Nemci … Podlaga je ledena, trda. Verjetno bodo pred tekmo  organizatorji dodali še nekaj vode. Žan deluje dobro. Povsem drugače kot ob koncu tedna v Garmisch-Pertenkirchnu. Pokal Vitranc bo zanj nova in drugačna preizkušnja. Verjamem, da se bo dobro pripravil.

Žan Kranjec je poskrbel za prvo slovensko veleslalomsko zmago po 37 letih, za prve stopničke po 16 letih, za prvo olimpijsko veleslalomsko kolajno po 38 letih … Je zdaj izziv prvi skok na stopničke na kranjskogorski tekmi po 20 letih? 

Naj odgovorim nekoliko drugače. Glede na to, kako dober je, kar stalno poudarjam, bo verjetno v prihodnje prestavil še kar nekaj tovrstnih mejnikov. Izzivov je veliko. Tu so kolajna v veleslalomskem seštevku svetovnega pokala, pa odličje na svetovnem prvenstvu …

Marco Odermatt?

V Alta Badii je ”vrgel stran” 20 točk, sicer pa je dobil vse veleslalomske tekme v tej zimi. Štiri v svetovnem pokalu, eno na olimpijskih igrah. Težko ga je premagati. Žan mu je bil blizu tako v Söldnu kot v Pekingu. To je igra na neki višji ravni.

Večinoma sva govorila o Kranjcu. Skromnejša bo preostala slovenska ponudba v Kranjski Gori?

Da, tukaj smo zelo omejeni. Pravzaprav lahko na štart poleg Žana postavimo le še dva mlada smučarja, saj ostali nimajo ustreznih točk. To sta Anže Gartner in Rok Ažnoh. Ta teden nastopata na svetovnem mladinskem prvenstvu. In Kanade se bosta vrnila šele 11. marca, torej tik pred pokalom Vitranc.

Kakšen pa je položaj Štefana Hadalina?

Kot so vas odgovorni pri SZS obvestili, je januarja zaradi osebnih razlogov prekinil z nastopi. Še vedno ne trenira na smučeh. To je vse, kar lahko povem.