Zapečatena usoda Ilke Štuhec

Ilka Štuhec. Foto: Aleš Fevžer

Komentar ob zadnjem olimpijskem nastopu Ilke Štuhec.

Neverjetna zgodba italijanske junakinje

Alpsko smučanje

12:31 3

Alpsko smučanje

12:31 3

Zadovoljen med vikingi, a v skrbeh za slovensko smučanje

Alpsko smučanje

5:00 3

Alpsko smučanje

5:00 3

Čeprav o tem ni nikoli javno govorila, je bil cilj, ki si ga je za olimpijske igre v Cortini d’Ampezzo zadala Ilka Štuhec, predvidljiv, logičen in razumljiv. Ali pa bi vsaj moral biti. Ko ima namreč smučarka na svojem rezultatskem kontu dva mala kristalna globusa, dva naslova svetovne prvakinje, srebro v skupnem seštevku svetovnega pokala, 11 posamičnih zmag ter kar 22 uvrstitev med najboljšo trojico, je naravno, da želi zgodbo skleniti še z olimpijskim odličjem.

In čeprav je kariera 35-letne Mariborčanke dolga, razpeta med kar pet olimpijskih iger, pa lahko ob njenem zadnjem nastopu pod mogočnimi petimi krogi sklenemo, da ji tekmovanje na najvišjih obratih na največjem zimskošportnem dogodku preprosto – ni bilo usojeno.

Igre v letih 2010 in 2018 je bila zaradi poškodb prisiljena izpustiti, vmes je leta 2014 ob novih zdravstvenih težavah presegla samo sebe, a je bilo deseto mesto, tedaj v globoki senci zgodovinskega zmagoslavja Tine Maze, njen optimalen domet, medtem ko pa pred štirimi leti nikakor ni bila na dovolj visoki ravni za realen napad na odličje.

Je bil veliki met izvedljiv letos? Realno ne, saj je rezultati zadnjih treh sezon nikakor niso uvrščali v najožji krog favoritinj. Dovolj pove podatek, da je na zadnjih 45 tekmah le enkrat stala na stopničkah. Tudi njeno tekmovalno smučanje, resda povsem korektno, a brez izrazite napadalne ostrine, prilagodljive dinamike, potiskanja sebe na rob in ustvarjanja konkurenčne prednosti v drsalnih delih, ni bilo – z izjemo nekaj prebliskov – povsem primerljivo z najboljšimi tekmicami. A ker je to vendarle Ilka Štuhec, za nameček na progi Olimpia delle Tofane, ki jo pozna kot lasten žep, je upanje tlelo. Ostalo je pri tem.

Ko se je Štajerka v četrtek po nekonkurenčni superveleslalomski vožnji in odstopu še zadnjič spustila v ciljno areno, je postalo dokončno jasno, da bo kariero sklenila brez tako želene lovorike. In čeprav je bila s tem njena olimpijska usoda zapečatena, pa nedavni predstavi v Cortini d’Ampezzo in zdaj neizpodbitno dejstvo, da bo njena vitrina ostala brez olimpijske kolajne, nikakor ne smejo ovrednotiti ali definirati kariere, ki se nezadržno bliža koncu.

Sijaj olimpijske kolajne bi seveda ozaljšal opus. A ta je izjemen tudi brez nje. Ilkino olimpijsko slovo v Dolomitih ne odslikava njene celostne smučarske podobe. Ko bo namreč dokončno prečkala ciljno črto, se bo s tem končala ena najboljših karier v zgodovini slovenskega alpskega smučanja. Drugačna, s specifično osebno noto, hkrati pa obdana z mnogimi pozitivnimi športnimi vrednotami, vključno z vztrajnostjo, potrpežljivostjo in borbenostjo.

Je Ilka zamudila pravi trenutek za slovo? Ne. Zdaj se lahko namreč poslovi tudi s povsem čisto in mirno olimpijsko vestjo. Obenem pa je jasno, da bi si podobno vprašanje lahko zastavili že večkrat v preteklosti. Verjetno bi celo marsikatera smučarka svojo pot končala na predhodnih prelomnicah. Morda v najstniških letih, ko se je prvič huje poškodovala. Mogoče ob prvem mukotrpnem poskusu samostojne poti, med katerim je morala mama za izvedbo programa postrgati zadnje družinske prihranke. Nemara ob poznejših poškodbah. Ali pa, denimo, pred štirimi leti, ko je že kazalo, da se je zgodba izpela, a se je kot blisk še enkrat zavihtela med najboljše.

Bila je krojačica lastne poti ali, kot je prepevala prej omenjena njena nekdanja reprezentančna tekmica, njena pot je bila njena odločitev. In bila je – nepozabna.