Živi z bolečino, a tudi s smučarskim ognjem

Neja Dvornik. Foto: Profimedia

Najboljša slovenska veleslalomistka Neja Dvornik se je dodobra sprijaznila z dejstvom, da bo do konca kariere čutila bolečine v kolenu. Zato je v uokvirjanju težav našla ključni izziv, smučarsko nadgradnjo pa je iskala v zamenjavi opreme in prevetreni spremljevalni ekipi. Sölden bo zanjo prvi trenutek resnice.

V soboto bo na ledeniku Rettenbach prva Slovenka, ki se bo podala v olimpijsko sezono 2025/26. Predhodni rezultati ne ledeniški premieri jo resda ne morejo navdajati z optimizmom, saj se doslej na tradicionalnem tirolskem odru še nikoli ni prebila do točk. A šesto mesto na zadnji tekmi minule sezone, status prvokategornice, nov zagon po zamenjavi proizvajalca smuči in zdaj tudi že bogata bera izkušenj Nejo Dvornik vendarle postavljajo v položaj, ki dovoljuje spogledovanje z vrhunskim rezultatom. Zdaj 24-letna Korošica, ki se ob petih uvrstitvah med deseterico še nikoli ni zavihtela na stopničke za zmagovalke, verjame, da je v novi zimi možen tudi odločilni preboj.

Intervju: Neja Dvornik

V oči bode podatek, da ste šestkrat nastopili v Söldnu, a se od ledeniškega stadiona vselej poslovili že po prvi vožnji. Splet okoliščin, urok prve tekme … Kaj drugega?

Poznam to statistiko, na katero res ne morem biti ponosna. Nemogoče bi bilo izpostaviti en poglaviten razlog. Vselej pa je bilo “nekaj”. Vedno me je nekaj stalo uvrstitve v finale. Slabša pripravljenost, poškodba, neumnost na progi … Letos seveda ne bom zadovoljna le s prvo uvrstitvijo v finale. Verjamem tudi, da sem tako dobro pripravljena in tudi psihološko čvrsta, da proti sobotni tekmi zrem z drugačnimi pričakovanji. Ne glede na dejstvo, da je pred prvo tekmo vselej prisotne nekaj negotovosti. A to ni le moja težava.

Bi zase dejali, da tako kakovostno pripravljeni še niste stopili na prag nove sezone?

Napredujem iz leta v leto. Osnova je dobra telesna priprava. Na tej ravni sem s Klaro Kovačič opravila odlično delo. Posledično sem bila na snegu bolj samozavestna. Nekaj negotovosti se je sicer pojavilo pri izbiri prave opreme. A to je razumljivo, predvsem po menjavi opremljevalca. Zdaj sem mirna, saj sem našla želeno rešitev.

Prva Slovenka, ki se podaja v olimpijsko sezono. Je to dodatno breme?

Morda. O tem sem že razmišljala. Po drugi strani pa je status trenutno edine, ki v veleslalomu nastopa v prvi jakostni skupini, velik privilegij. To je zame priznanje in tisto, za kar sem garala. Na to sem ponosna, pa čeprav je zame to še vedno le vmesna postaja. Sem motivirana in zagnana. Želim se vzpenjati.

Kako blizu ste povsem najboljšim?

To je bolj vprašanje za moje trenerje ali pa tekmice na treningih in tekmah. Sama bi dejala, da sem zelo blizu. Manjka mi le zadnji klik za ključni preskok. Da bi do tega prišla, bom morala tudi sama stoodstotno zaupati v lastne sposobnosti. Zdaj sicer verjamem. Čutim, da imam to v sebi. A šele s ponovitvami na treningih in tekmah bom lahko okrepila samozavest. Verjamem, da bom prišla do te ravni.

Kaj je vaše gorivo na tekmi? Jeza? Adrenalin? Osredotočenost?

Odvisno od razpoloženja. Ko sem sproščena in ne razmišljam o tem, kaj storiti na posameznih delih proge, lahko padem v pravi ritem. V nogah in glavi imam res veliko ponovitev. Vedno pa je izziv poiskati kanček pozitivne jeze in tekmovalno razigranost.

Kakšni so bili zadnji treningi?

V prvi vrsti sem se še nekoliko igrala z nastavitvami. Ko sem se dokončno odločila, s kakšnim paketom bom tekmovala, sem se skušala povsem prilagoditi. Brez filozofiranja. Dobro se počutim. Verjamem, da lahko še vedno malce izpilim formo.

Kakšno je bilo na treningih razmerje med slalomom in veleslalomom?

Morda sem malenkostno več trenirala veleslalom, saj sem imela malce več vprašanj okrog opreme. V slalomu sem hitro osvojila smuči. Veliko sem ga trenirala v smučarski dvorani. Nato sem bila bolj osredotočena na veleslalom. Tudi zaradi Söldna.

V kateri disciplini bolj uživate?

V veleslalomu. Od nekdaj. To ni povezano le z rezultati. Bolj sem uživala v navezovanju daljših zavojev in tudi verjela, da mi bo uspel preboj.

Brez vprašanj o zdravstvenem stanju v vašem primeru, žal, ne gre. Obenem je tudi bolj ali manj jasno, da koleno nikoli ne bo v brezhibnem stanju. Konkretno, ga v tem trenutku čutite?

V tem trenutku sicer ne. A že ko se bom spuščala po stopnicah, bom čutila rahlo bolečino. Tako je tudi med smučanjem. Stanje povsem dobro ali izrazito boljše ne bo nikoli. Pomembno pa je, da me težave s kolenom ne omejujejo med samimi treningi. Vem tudi, da še zdaleč nisem edina. V svetovnem pokalu verjetno ni tekmovalke, ki se ne bi ubadala z vsaj eno zdravstveno težavo. To je šport. To moramo vzeti v zakup. Zaradi ljubezni in veselja do smučanja premagujem te ovire.

Zdi se, da ste se naučili živeti z bolečino. Premagujete lastne meje.

Da. To sem sprejela. Nikoli ne bom trenirala ali tekmovala povsem brez bolečin. S tem živim. Vesela sem, da imam ob sebi fizioterapevtko. Dobro zna poskrbeti zame in mi lajša delo.

Operacija bi vas za daljše obdobje oddaljila od belega cirkusa. To misel ste zamrznili. Morda po koncu kariere?

Operacija bi pomenila veliko tveganje. Ni zagotovila, da bi bilo stanje izrazito boljše. Med posegom bi namreč morali rezati določene vezi. Morda bi zaradi tega nastopile nove težave. Zato v tem trenutku raje shajam z bolečino. Po karieri? Morda.

Ključna misel pred olimpijsko zimo?

Stabilnost. Ko gledam v preteklost, sem vedno padala v formi. Želim dober začetek, uspešno nadaljevanje skozi januar, kakovostne olimpijske igre in udaren zaključek.