Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Z zmagama v veleslalomu in slalomu bi Švicarka Camille Rast v velikem slogu osvojila zlato lisico. Če … No, mariborska lisica ostaja na koncih jezikov smučarskih deležnikov. Pa tudi v zgodovinskih arhivih. Kranjska Gora je namreč že petnajstič v zgodovini gostila ženske tekme svetovnega pokala. Sedmo leto zapored, tretjič pod organizacijsko taktirko Smučarske zveze Slovenije oziroma zavoda SloSki in drugič brez priponke Zlate lisice.
Uvodni smučarski konec tedna v olimpijskem letu 2026 je v Kranjski Gori oziroma Podkorenu zaznamovala švicarska zvezdnica Camille Rast, ki je po sobotnem zmagoslavju v veleslalomu nato v nedeljo po izjemnem dvoboju prekinila zmagoviti slalomski niz Mikaele Shiffrin.
Ob slabi slovenski rezultatski predstavi (le dve točki Ane Bucik Jogan v veleslalomu) pa so se zagotovo izkazali vsaj organizatorji tekmovanja. Tokrat so bili celoten konec tedna deležni številnih pohval, kar v prvi vrsti velja za ekipo vodje tekmovanja Andreja Šporna, ki je poskrbela za vrhunsko pripravljeno progo. To bodo v začetku tedna za kakovosten trening s pridom izkoristili v slovenski reprezentanci.
V organizacijskem odboru se bodo medtem lotili seštevanja vseh računov. Letošnji proračun je bil ocenjen na kar 1,7 milijona evrov, organizatorji pa si skladno s triletnim načrtom obetajo vsaj pozitivno ničlo. “Leta 2023 smo storili vse, kar je bilo v naši moči, da smo tekmovanje ohranili v Sloveniji. Zdaj, torej v tretji sezoni, že žanjemo sadove dela preteklih let,” o selitvi na zeleno vejo razmišlja generalni sekretar tekem Tomaž Šušteršič.
“Delo organizacijske in tehnične ekipe se je izkazalo za uspešno, seveda tudi z umeščenostjo v zimsko-športno središče, ki ima renome prireditelja tekem svetovnega pokala. Tekmovanje se je ustalilo v Kranjski Gori, kar pomeni, da v tej občini gostujejo kar trije svetovni pokali. To je zelo pomembno za slovenski šport, SZS in delovanje reprezentanc. Pri tem ne mislim le na neposredne finance, temveč tudi na utrjevanje našega ugleda v krogih FIS,” dodaja Šušteršič.
Zadovoljni so bili tudi v vrhu krovne organizacije. “Kranjskogorska tekma je za SZS in predvsem alpske discipline izjemnega pomena. Prav zaradi tega si je zveza v trenutku, ko je FIS Maribor prečrtala iz koledarja, tako zelo prizadevala za ohranitev tekmovanja v Sloveniji. Boj je bil takrat oster, pri FIS pa so nam tekmo dodelili ob jasnem pogoju, da jo izpeljemo v Kranjski Gori,” pripoveduje direktor SZS Uroš Zupan.
Kaj pa Zlata lisica in Maribor?
Mnogi sogovorniki, s katerimi smo se te dni pogovarjali v Kranjski Gori, so v sproščenem ali tudi uradnem pogovoru tekmovanje poimenovali “Zlata lisica”. Ob tem je bolj ali manj jasno, da vrnitve pod to blagovno znamko v Kranjski Gori ne gre pričakovati, želje določenih zanesenjakov o vrnitvi v Maribor pa medtem vse bolj bledijo ali se zdijo povsem nerealne. “Zdaj je domicil tekme v Kranjski Gori. O čem drugem ne želim špekulirati,” je bil na to temo kratek in previden Šušteršič.
Nekoliko drugačno dikcijo je ubral naš drugi sogovornik. “Želimo si, da bi se Maribor kot tradicionalno močan smučarski kraj, ki je gostil izjemne dogodke, vrnil med kandidate. To bi bilo pomembno tudi zaradi klubskega delovanja in regijske pokritosti. A brez resne ali kar revolucionarne investicije v infrastrukturo bo to nemogoče,” je na vprašanje o pretrgani vezi z Mariborom odgovoril direktor SZS Zupan.
V isti sapi je priznal, da kljub številnim idejam in obujanju nostalgičnih spominov konkretnih ukrepov (nova proga, nadgrajen zasneževalni sistem, hramba snega …) na Pohorju ni. “Zveza lahko spodbuja, ponuja konkretne ideje ali celo pomaga pri sistemskem viru financiranja. Vsekakor pa morajo ključne korake narediti v Mariboru,” je dejal v diplomatskem tonu in s tem žogico podal javnemu podjetju Marprom, ki upravlja z žičniškimi napravami, ter mestni občini. Konkretne povratne podaje ne gre pričakovati.
Za nameček se je medtem smučarski klub Branik, kjer je bilo tudi organizacijsko srce nekdaj slavnega in mednarodno odmevnega tekmovanja, že drugič v novejši zgodovini znašel na kolenih. V drugem največjem slovenskem mestu, sicer tradicionalno močni bazi alpskih smučarjev, so zdaj smučarsko pobudo prevzeli trije klubi – SK Pohorje, SK Maribor in Ski Race Maribor –, a se v skromnih okvirih v prvi vrsti osredotočajo na smučarske šole in mlajše kategorije.
Konec smučarske zgodbe, ki se je na Pohorju začela daljnega leta 1964, je bil neizbežen. Epilog se je pravzaprav napovedoval vsaj desetletje in pol, in sicer v obdobju, ko so tekme v Mariboru postajale prej izjema kot pravilo, v štajerski prestolnici pa se kljub jasnim opozorilom o neustrezni infrastrukturi, manku strategije, pešanju moči organizatorskega jedra in predvsem neenotnem pogledu na umeščenost tekme v lokalni smučarski in širši turistični koncept niso zganili.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje