Oči, ki so Dončićevo čarovnijo videle pred globalno javnostjo

Luka Dončić na začetku košarkarske poti. Foto: Srečo Bester/osebni arhiv

Skorajšnji vstop Dallasa v finalni boj zahodne konference lige NBA z nestrpnostjo pričakujejo tudi nekdanji trenerji Luke Dončića v mlajših kategorijah ljubljanske Olimpije.

“Ko spremljam Dallasove tekme v ligi NBA, se včasih nasmehnem, saj si rečem, da se v desetletju in pol ni prav veliko zgodilo. Luka se še vedno igra, obrambni igralci pa se z zaletavanjem vanj menjujejo kot po tekočem traku. Zdaj ga krijeta dva, nato pride tretji s kakšno provokacijo in tako naprej. Kot bi znova gledal film iz ene od ljubljanskih šolskih telovadnic. Le da ne gre več za otroško igro, ampak odraslo in profesionalno,” razmišlja Grega Brezovec, eden od prvih trenerjev Luke Dončića. Pravzaprav tisti, ki ga je že po nekaj minutah treninga v košarkarski šoli ljubljanske Olimpije poslal k dve leti starejšim golobradim nadobudnežem.

Grega Brezovec z generacijo, v kateri je bil tudi Luka Dončić (tretji z leve). Foto: Srečo Bester/osebni arhiv

Če izvzamemo betonska košarkarska igrišča in igranje z očetom, je sicer Luka pravi košarkarski prag sprva prestopil v krožku OŠ Mirana Jarca, ki ga je vodil Rok Dežman, nato tudi klubski trener. V Olimpiji, h kateri je pristopil jeseni leta 2007, je zanj najprej skrbel omenjeni Brezovec, in sicer v šišenski dvorani GIB, pozneje tudi Lojze Šiško, Gašper Verbič in v najzajetnejšem obdobju kaljenja pred odhodom v Španijo Jernej Smolnikar, medtem ko pa je bil kot vodja pogona stalno prisoten tudi Srečo Bester.

“Izstopal je po višini, moči, znanju, želji … Ne glede na to dominantnost, ki je bila vidna iz letala, pa je že takrat razvil tudi izrazit občutek. Glava! Že takrat ni le pogledoval zgolj proti obroču, temveč je žoge namenjal soigralcem. No, resda marsikatere žoge niso ujeli. Pa saj tako je tudi danes. Pred kratkim je izjavil, da znova igra z nasmeškom. In prav to je bistvenega pomena. On ne igra, on se igra. In ko to igro sprejmejo soigralci, ekipa zmaguje,” pripoveduje Brezovec, ki je medtem opustil trenersko delo in se zaposlil pri Košarkarski zvezi Slovenije.

Prav zaradi izstopajočih odlik je mladi Luka kot po pravilu v vseh selekcijah igral z leto in celo dve starejšimi soigralci in tekmeci. “Po očetu je dobil tudi košarkarske gene. Predvsem pa se je videlo, da s košarko živi od jutra do večera. Treningi, zunanje igrišče, obiski očetovih treningov in tekme … Košarko je imel v sebi,” je še pristavil eden od njegovih prvih trenerjev, ki danes v šali pravi, da je zanj Luka košarkarski MacGyver, le da namesto s švicarskim nožem ustvarja z žogo.

Podobno bo tudi v težko pričakovani seriji z Minnesoto, ki se kot finale zahodne konference lige NBA začenja v noči na četrtek. Dončićev nastop je resda pod rahlim vprašajem, a ne gre dvomiti o tem, da bo znova stisnil zobe.

Naš sogovornik Brezovec se lahko pohvali tudi z dejstvom, da je v nekdanji novinarski karieri pridobil prvo Lukovo izjavo. Kot otrok v naročju Saše Dončića mu jo je namenil v oddaji ŠKL. Njuni poti se zdaj vsako leto križata v reprezentanci, v kateri opravlja vlogo tiskovnega predstavnika. “Poligon za nove anekdote,” se nasmehne in v upanju na vrnitev na olimpijske igre v pogovoru zajadra v Tokio: “V olimpijski vasi so ga vsi cukali za rokav in prosili za avtograme ali skupne fotografije. V spominu imam avstralskega športnika, ki je v menzi potrpežljivo čakal na pravi trenutek. Prosil je za fotografijo in se začudil, ko mu je Luka odvrnil, da mora najprej pospraviti pladenj. Ko se je vrnil, pa Avstralec iz žepa ni potegnil le telefona, temveč tudi zlato olimpijsko kolajno in se fotografiral.”