Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Vodja slovenske odprave na letošnjem atletskem svetovnem prvenstvu je Marija Šestak. Z državno rekorderko v troskoku smo na stadionu v Budimpešti poklepetali o njeni vlogi in nalogah, ki jih ima, na hitro pa malce pokukali tudi v preteklost.
Marija Šestak je odraščala v Kragujevcu in osvajala medalje na mladinskih tekmovanjih v dresu srbske reprezentance, a potem zaradi težav s poškodbami atletiko skorajda opustila. Po selitvi v Ljubljano, kamor jo je pripeljala ljubezen, se je vrnila v tekmovalne arene, dobila slovensko državljanstvo in začela osvajati kolajne na velikih članskih tekmovanjih za Slovenijo.
Srebrna je bila na dvoranskem svetovnem prvenstvu in na dvoranskem evropskem prvenstvu, naknadno – potem ko sta bili zaradi dopinga diskvalificirani dve tekmovalki – pa osvojila tudi medaljo na svetovnem prvenstvu leta 2007 v Osaki, kjer je prvič na velikih tekmovanjih zastopala Slovenijo. Prejela jo je z 12-letno zakasnitvijo, na svetovnem prvenstvu leta 2019 v Dohi.
Slovenska rekorderka, ki je na prostem skočila 15,03 metra daleč, v dvorani pa še pet centimetrov dlje, se je zdaj na velika tekmovanja vrnila kot vodja slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu v Budimpešti. V novi vlogi uživa, starih časov, ko je navduševala na tartanskih stezah, pa niti najmanj ne pogreša.
“Super mi je spremljati s tribun, navijati. Nastopanja sploh ne pogrešam. To je poglavje v življenju, ki sem ga zaprla. Pa saj vam lahko tudi v pisarni Atletske zveze Slovenije povedo, da ne migam prav nič,” se je zasmejala simpatična nekdanja vrhunska atletinja, ki danes šteje 44 let, a je še vedno videti, kot da bi jih imela vsaj deset manj.
Z njo smo se pogovarjali pred začetkom sredinega popoldanskega dela tekmovanj, v katerem sta v troskoku nastopili Neja Filipič in Eva Pepelnak. Seveda smo nekaj besed namenili tudi njima. “Upam, da nekoč popravita moje rekorde,” je zaželela svojima naslednicama.
Kako to, da ste po koncu kariere pristali v pisarni Atletske zveze Slovenije in niste postali trenerka?
Nikoli nisem razmišljala o tem, da bi bila trenerka. Mislim, da to ni zame. Po drugi strani bi pa z veseljem prišla na trening kakšne nadarjene troskokašice in ji ponudila kak nasvet. Več pa ne. Na zvezo sem prišla slučajno, ko je dekle, ki je to počelo pred mano, odšlo. Ravno takrat se mi je končala porodniška, želela sem ostati v športu, tako da se je izšlo perfektno.
Prvo leto je bilo zelo stresno. Potrebovala sem nekaj časa, da sem se privadila. Sem se pa potem na tem področju organizacije znašla. Delam vse, kar je treba za mednarodna tekmovanja od najmlajših do članskih tekmovanj. Včasih grem z njimi tudi na tekmo. Sploh ta del me zelo veseli. Je bolj dinamično. Pogledaš tekmo, morda srečaš kakšno nekdanjo atletinjo, s katero si tekmoval … Lepo je.
Ste vodja reprezentance na letošnjem svetovnem prvenstvu. Kakšne so vaše naloge?
Sliši se zelo lepo, vodja ekipe, čeprav sem v resnici deklica za vse. Servis za atlete. Urejam vse, kar je potrebno, da jim nič ne manjka. Da glede organizacije vse poteka, tako kot mora. Urejam prihode, akreditacije, prihod v hotel, atlete informiram o odhodih avtobusov na stadione, treninge, sprejeme, večerje. Če se zgodijo izredne situacije, moram poskrbeti, da dobijo, kar potrebujejo.
Slišim, da so atleti zelo veseli, če ste vodja reprezentance vi. Očitno svoje delo opravljate dobro?
Verjetno je meni malce lažje, saj sem pri tem projektu od samega začetka, od urejanja odhoda na samo tekmovanje in prijav. Sem tudi nekdanja atletinja, tako da čutim, kaj atleti želijo in kdaj potrebujejo pomoč. Vem, kdaj je morda bolje, če jih pustiš na miru. S tega vidika mi je lažje, saj sem bila tudi na drugi strani. Vse to mi omogoča, da svoje delo lahko opravljam solidno.
Vas atleti in atletinje kot nekdanjo vrhunsko tekmovalko kdaj tudi povprašajo za nasvet?
Veliko se pogovarjam, nerada pa vsiljujem svoje mnenje, v nič se ne vtikam. Tudi za troskok in skok v daljino ne, za druge discipline pa niti nisem dovolj strokovno podkovana. Maruši Mišmaš Zrimšek seveda ne morem govoriti, kako naj teče čez zapreke. Če pa kdo potrebuje nasvet, z veseljem pomagam. Sploh, kar se tiče skokov, saj tam lahko. Če ne, pa se res nerada vtikam. Vsak ima svoj sistem. Morda bi lahko na tak način kaj porušila.
Kaj pa glede same psihične priprave pred tekmo?
Trudim se predvsem, da ustvarjam dobro vzdušje. Na uvodnih sestankih atletom prinesem kakšno čokoladico, trenerje pa peljem na pivo. Z atleti grem tudi na ogrevanje pred tekmami, da se malce pošalimo in jih malce sprostim. Vem, da sem sama pred nastopi to potrebovala.
Kaj pa, ko se zgodijo velika razočaranja? Kot na primer v Budimpešti z Martino Ratej?
Martini nimam kaj svetovati, saj je sama dovolj izkušena, zato dobro ve, kako in kaj. Samo objem je dovolj, drugega v takih trenutkih ne potrebuje. Ji je pa zelo težko. Tudi nam je bilo, ampak to je šport. Razočaranja se dogajajo. V takšnih trenutkih atlet potrebuje predvsem tišino in objem. Da ve, da si ob njem.
Pa po uspehih? Ste s Kristjanom Čehom proslavili medaljo?
Seveda, po uspehih se radi poveselimo. Je pa kar stresno, ko spremljam nastope naših. Tremo imam, drugačno od tiste, ki sem jo imela kot tekmovalka. Sem zelo glasen navijač. Sploh, ko nastopajo tiste, s katerimi sem tekmovala. S Tino Šutej in Ratej, na primer. Je pa seveda zelo lepo, ko komu uspe dober rezultat.
Slovenska reprezentanca na letošnjem svetovnem prvenstvu šteje 13 imen. Skorajda kot kakšna košarkarska ekipa. Kakšno je vzdušje v njej?
Atletika je seveda individualen šport, tako da je malce drugače kot v ekipnih športih. Vsak posameznik ima svoj ritual, pripravo na tekmo. S tega vidika je vsak sam s sabo. Se pa seveda tudi družimo. Zvečer v lobiju hotela spijemo kako pijačo. Skupaj smo na kosilu, večerji.
Sploh, ko je zraven naš fizioterapevt Khalid Nasif, ki je zelo pomemben del te reprezentance, je vzdušje vedno veselo. On je tisti, ki vedno poskrbi, da se smejimo. Se pa atleti in atletinje razumejo med sabo. Nekateri se med sabo družijo tudi izven tekmovanj. Jaz sem že tako stara, da se družim bolj s trenerji, sicer pa je super. Vzdušje je zelo dobro. Ni nobenih težav.
Vam je zdaj, ko niste več atletinja, težko spremljati velika atletska tekmovanja?
Ne, niti malo. Jaz uživam v tem. Ko sem končala kariero, sem imela atletike dovolj. Res dovolj. Ko sem prišla domov in si rekla, da je konec, sem se počutila, kot da bi mi padel kamen od srca. Vsi me sprašujejo, ali me vleče, da bi skakala, ko spremljam velike tekme, a niti slučajno ne pomislim na to. Super mi je gledati, navijati, da bi šla tekmovati, da bi tekmovanja pogrešala, pa sploh ne. Pa saj vam lahko tudi v pisarni povedo, da nič ne migam … (smeh)
Ravno v disciplini, v kateri ste nastopali, v troskoku, je imela Slovenija na tem prvenstvu kar dve tekmovalki – Nejo Filipič in Evo Pepelnak.
Vesela sem, da nadaljujeta tradicijo Slovenk v troskoku. Najprej je bila Anja Valant, potem sva prišli Snežana Vukmirović in jaz, zdaj pa imamo spet dve vrhunski skakalki, ki nastopata na velikih tekmovanjih.
Eva je v zadnjem času zelo napredovala, je še mlada. Neja ima malo težav s poškodbo, ampak je zelo nadarjena. Če bo zdrava in bodo stvari organizirane, kot je treba, je zagotovo sposobna skočiti krepko čez 14 metrov in pol. Za prihodnost slovenskega ženskega troskoka se res ne gre bati. Potrebujeta pa dekleti nekaj časa, da pridobita nekaj izkušenj z velikih tekmovanj. Tudi medaljo lahko v tej disciplini še dočakamo.
Jima privoščite tudi to, da bi popravili vaša slovenska rekorda v dvorani in na prostem?
Seveda jima, s tem res nimam nobenih težav. To je poglavje v mojem življenju, ki sem ga že zdavnaj zaprla. Drugo življenje. Rekordi so zato, da se podirajo. Ne bi imela čisto nič proti, če bi katera od deklet popravila ta moj rekord. To bi bilo za slovensko atletiko super. Jaz sem skakala zelo dobro, ampak če me kdo zdaj prehiti, s tem res ne bom imela nobenih težav.
Spomin na leto 2007 in svetovno prvenstvo v Osaki, kjer ste Sloveniji prinesli eno od sedmih dozdajšnjih medalj?
Spomnim se predvsem stresa, ki sem si ga povzročila pred nastopom. Pred finalom sem namreč pozabila akreditacijo, tako da sem imela velike težave, da sem sploh prišla na tekmovališče. Stvari smo uredili le nekaj minut preden so nas poklicali na začetek tekmovanja. Ves adrenalin sem porabila že za iskanje akreditacije … (smeh)
No, ampak na koncu se je končalo dobro. To je bila zame posebna tekma, saj sem se vračala po težavah s poškodbami. Pred tem nisem nastopala tri leta. To je bil tudi moj prvi nastop za Slovenijo. To je zagotovo medalja, ki jo imam v posebnem spominu.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!