Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Nekdanji trener B-ekipe norveške reprezentance v smučarskih skokih, po novem pa glavni trener Švicarjev Bine Norčič je v nedeljskem intervjuju za Sportklub spregovoril o turbolentnem obdobju v zadnjih mesecih, prihodnosti smučarskih skokov po aferi z dresi in novem poglavju v življenju.
Ne po novoletni turneji in ne po novem svetovnem rekordu Domna Prevca, letošnjo nedavno zaključeno sezono si bodo ljubitelji smučarskih skokov žal zapomnili predvsem po norveških manipulacijah z dresi na svetovnem nordijskem prvenstvu v Trondheimu. V središču viharja, ki je sledil, se je nič kriv, nič dolžan znašel tudi 44-letni trener iz Cerkelj Bine Norčič, ki je pri Norvežanih bdel nad tamkajšnjo B-ekipo.
Sin legendarnega smučarskega skakalca Bogdana Norčiča obdobje v zadnjih mesecih opisuje kot enega najtežjih v svoji karieri, a kot pravi, življenje teče dalje. Afero, ki so jo zakuhali Skandinavci, želi pustiti za sabo in kot glavni trener Švicarjev spisati novo poglavje.
Čeprav se je sezona komaj dobro zaključila, se zdi, da imate polne roke dela.
Res je, ni bilo nobenega počitka, nobenega odmora od konca sezone. Moralo se je narediti poročila takoj po sezoni, potem pa se je začelo čakanje, kaj bo, kaj je naslednje, oziroma kaj se bo dogajalo na Norveškem. Glede vsega, od trenerske sestave do finančne situacije in tudi kaj bo s suspendiranimi skakalci ter trenerji. A odgovorov ni bilo, zaradi česar se je pojavljal vprašaj nad mojim položajem in situacijo.
Nato pa sem preko noči dobil to ponudbo Švice, ki je bila zelo mamljiva. Ne le organizacijsko, tudi finančno. Finančno predvsem z vidika sredstev namenjenih za izpeljavo programov. V zadnjem letu in pol sem bil namreč s svojo ekipo v težkem položaju, saj je bilo veliko samoplačništva. To je nato pretehtalo, da sem sprejel ponudbo.
Vas je klic Švicarjev presenetil?
Bilo je tudi nekaj drugih možnosti oziroma ponudb, a nobena takšna, ki bi me premamila. Sem se pa mogel odločiti kar hitro, v enem dnevu. Ravno sem bil na počitnicah z družino, zato smo tista dva dni preživeli malo nervozni. A družina me podpira že vrsto let in je bila razumevajoča.
Se boste preselili v Švico?
Načeloma ostajam v Sloveniji. Ker imamo dobro trenersko podporo, bomo pa v Švici organizirali en teden kampa in en teden dnevnih treningov. Kar nekaj časa bomo preživeli tudi v Planici, saj je lažje zaradi komunikacije s Slatnarjem.
Imajo pa Švicarji dobre centre tudi doma. Eden od njih je Einsiedl. Gre za super objekt, a ima malo manjšo skakalnico, potrebujemo pa tudi 120-metrsko skakalnico ali pa še malo večjo. Tudi zato bomo trenirali v Planici, pa tudi v Oberstdorfu. Seveda načrtujemo tudi obisk Predazza, ko bo skakalnica urejena.
Kakšne cilje so vam postavili Švicarji?
En cilj je, da ekipo dobro pripravim na olimpijske igre, medtem ko se posamično o točno določenih ciljih še nismo pogovarjali. Zadnji teden v maju bom odpotoval v Švico na bolj osebne sestanke, saj smo sedaj komunicirali prek daljave. Takrat se bomo usedli in imeli na voljo en teden za spoznavanje ekipe.
Ekipa, ki jo prevzemate, ni več najmlajša.
Gregor Deschwanden, Simon Ammann in Killian Peier so načeloma že precej izkušeni. Predvsem od slednjega, ki je imel pred poškodbo zelo močno sezono, se je pričakovalo več in ga bo treba dvigniti. Na drugi strani je tu Ammann, ki ga bo treba pripeljati na raven, da se bo lahko potegoval za mesta med najboljšo deseterico.
Me je pa pozitivno presenetilo, da imajo močno zaledje mladih, ki so v minuli sezoni prvič nastopili v svetovnem pokalu in začeli osvajati nekaj točk. Pri njih je le vprašanje časa, kdaj se bo zgodil preblisk. Če se dela dobro, če se jih podpira, lahko hitro skočijo med najboljših petnajst.
Ostajate v stiku z Norvežani?
Ravno včeraj sem od enega od norveških klubov prejel prošnjo, če jim lahko pomagam pri koordinaciji za nastanitev v Planici. Seveda jih nisem zavrnil. Tudi s trenerji sem v stiku kar pogosto. Pred kratkim so me spraševali, če vem, ali je že imenovan nov glavni trener in ali so že našli zamenjavo zame. Vendar zaenkrat ni še prav nobene informacije. Tudi s strani Mednarodne smučarske zveze, kaj se dogaja s suspendiranimi trenerji, ni znanega nič.
V kakšnih odnosih ste se razšli z Norveško smučarsko zvezo?
Za vrh organizacije oziroma za športnega direktorja je bil moj odhod presenečenje. Načeloma sem bil edini trener, saj so ostale suspendirali. Pa vendarle, vsako vprašanje, ki sem ga postavil glede novih prihajajočih glavnih trenerjev, odgovorov nisem prejel. Bilo je veliko govoric, nič pa dorečenega.
To komunikacijo sem pogrešal. Ker moj položaj predstavlja prehod med nižjimi selekcijami in svetovnim pokalom, bi me morda lahko tudi povprašali, s kom si želim sodelovati. A komunikacije ni bilo, sam pa nisem želel čakati, da bi imenovali glavnega trenerja, s katerim bi bilo težko najti pravo kemijo.
Sem pa pred izročitvijo odstopne izjave vsakega trenerja in tekmovalca, s katerim sem sodeloval, posebej poklical in jih osebno obvestil glede moje situacije ter jim tudi obrazložil svojo odločitev. So pa načeloma že vsi trenerji vedeli za moj odhod in ga sprejeli z razumevanjem.
Od afere je preteklo nekaj časa. Kako na dogodke gledate danes?
Zagotovo je bil to šok. Bilo je kar nekaj neprespanih noči, veliko stresa. Ko človek obrne nov list, poskuša to pustiti za sabo. Po drugi strani pa … Še vedno smo bili ekipa, za tekmovalce mi je mar, tudi za trenerje. Dejstvo je, da se je šlo čez mejo. A kot sem povedal že velikokrat, je treba najti tudi rešitev, da bo kontrola opreme delovala v pravo smer, da bo to precej bolj nadzorovano in da do tega ne bo več prihajalo.
Po aferi se je začelo kazati s prstom na vse strani, zato mislim, da moramo te stvari minimizirati, če hočemo ohraniti naš šport. Spet rabimo tisti zdrav duh, zdrav šport, da bo zanimiv za gledalce. Če bomo to zanimivost zgubili, se lahko poslovimo od tega športa.
Kako so dogodki na vas vplivali s psihološkega vidika?
Že zadnje leto in pol je bilo zelo turbulentno. Lanski odhod glavnega trenerja Alexom Stöckla je bil zelo buren. Sam sem bil v to vpleten neposredno, saj sem moral organizirati vsa potovanja. Kar naenkrat pa sem zjutraj prejel klic, naj odpovem njegovo letalsko karto za Ameriko. Od takrat naprej so se začele domine podirati. Vsa kolobocija z Alexom se je dogajala do junija, julija.
Zadeve so se potem nekako umirile, nato pa je na svetovnem prvenstvu sledil nov šok, zato po letu in pol stresa upam, da bom šel v švicarsko zgodbo bolj umirjen. Na koncu se človek že vpraša, ali je vredno. Seveda imamo vsi radi ta šport, vendar ob vsem tem stresu je vprašanje, če je vredno tvegati svoje zdravje in pa tudi razmere znotraj moje družine.
Bi to obdobje opisali kot enega najtežjih v vaši karieri, morda celo življenju?
Lahko bi tako rekli. Še večji šok je bila morda nesreča Nicka Fairalla, ki je po padcu pristal na invalidskem vozičku. V moji trenerski karieri je bilo kar nekaj negativnih in nesrečnih spletov okoliščin, a obenem tudi veliko pozitivnih. Če vse to postavimo na tehtnico, še vedno prevladajo pozitivni. Če želiš normalno delati, poskušaš vse negativne dogodke minimizirati, jih odmisliti in na sveže začeti novo poglavje.
V enem od intervju ste dejali, da ste se počutili izdanega.
Takrat je bil res velik šok, za nameček pa še nisem bil najboljšega zdravja. Bil sem bolan in sem na skakalnico prišel med zadnjimi, da ne bi nalezel koga iz ekipe, saj je bilo svetovno prvenstvo treba pripeljati do konca. Ko sem prišel na prizorišče, je bil seveda prisoten šok. Že v zraku se je čutilo, da se dogaja nekaj čudnega.
Vemo, kako vse reprezentance hodijo po robu, vendar vedno znotraj meja dovoljenega. Ekipe v vseh vrhunskih športih iščejo nianse. Da so šli Norvežani čez to mejo, me je seveda presenetilo in sesulo. Ravno zaradi tega nato nisem bil sposoben več nadaljevati te zgodbe, ki so jo od mene želeli. Tisto obdobje je bilo res težko, za nameček pa je bilo treba do konca pripeljati še sezono. Bil je nelagoden občutek.
Kako je, ko celotna skakalna karavana pristopa do vas in zahteva pojasnila?
Noro. V tistem trenutku bi si človek zaželel, da je sezone takoj konec. Tedaj sem si govoril, da je še dobro, da je na sporedu le še nekaj tekem. Vprašanje, kako bi bilo, če bi se to zgodilo na uvodu sezone. Seveda se zadeve pozneje umirijo, življenje začne teči dalje, a še vedno bodo vprašanja.
Res je, bil sem tam in del te ekipe, zato bo priokus vedno neprijeten. A gremo naprej. V prihodnje bomo gledali, da se te stvari znotraj skokov ne bodo več dogajale, saj škodijo našemu športu.
Kljub temu verjetno ni bilo lahko zapustiti fante, s katerimi ste sodelovali.
Seveda, saj je bil z njihove strani vložen ogromen finančni vložek. Poleg tega smo med tekmovanji in treningi vedno prišli v Slovenijo, da niso porabili dodatnih sredstev za lete domov. Nekateri so pri meni preživeli noč, dve, žena je poskrbela za hrano. Fantje in klubski trenerji so to spoštovali. Ob vsem naštetem se zelo zbližaš z ekipo, zato mi še posebej zaradi fantov ni bilo lahko.
Norvežani so vam po aferi ponudili mesto glavnega trenerja do zaključka sezone. Bi ostali, če bi bila pogodba dolgoročna?
Težava je, ker ni bilo nobenih pogovorov. Sam bi določene pogoje zagotovo postavil. Še posebej, če bi me zaprosili po koncu sezone, ko se je zadeva malo izkristalizirala in ko so se našli odgovori na določena vprašanja. Seveda bi razmislil, še posebej zaradi teh fantov. A kot sem dejal, teh pogovorov ni bilo. Prav tako so dali signal, da hočejo imeti norveškega glavnega trenerja. A težava je, ker niso vedeli katerega, posledično pa tudi jaz nisem vedel, s kom bom deloval.
Če bi ostal kot koordinator celega pogona in bi fantom spet moral računati poti na tekmovanja, bi bilo to zame preveč. Še toliko bolj, ker sem bil seznanjen, da bodo finančni rezi to sezono šli še globlje. Da bi se soočal s tem, da bom celo poletje brez centa, fante pa prosjačil, da si sami pokrivajo stroške, je zame prehud zalogaj.
Bi se v prihodnosti še vrnili na Norveško?
Razšli smo se v dobrem duhu. Nikoli ne reci nikoli. A trenutna situacija je bila preveč nepredvidljiva za mojo prihodnost. Upam, da se stvari čim prej razčistijo in da bodo vskočili pokrovitelji ter jih podprli. A vse odkar sem bil prisoten jaz, ni bilo glavnega sponzorja. Na čeladi nismo imeli nobenega pokrovitelja, kar je zares nenavadno.
Še toliko bolj, ker je Norveška ena najbogatejših držav na svetu.
Ne vem, zakaj. Mogoče so si ljudje zaradi vseh teh pripetljajev rekli, naj se najprej zmenijo med seboj. Zagotovo so do tega pripeljale tudi številne menjave v vodstvu. Nič nenavadnega, da nato tudi sponzorji dvignejo roke. Mislim, da bo zdaj še težje.
Kakšna je prihodnost norveških skokov?
Srčno upam, da se zadeve čim prej razrešijo in da se znova postavijo na trdne temelje. Tako glede trenerske strukture kot ekipe. Trenutno ne vemo niti, kdo bo v ekipi, saj ni znano, kakšen je položaj izključenih fantov. Upam, da se to čim prej razreši, da se zadeva postavi na temelje, da začnejo normalno delovat in da se v zgodbo vključijo pokrovitelji, ki bodo podprli norveške smučarske skoke. To je nujno potrebno za naš šport, ker brez Norvežanov vsi dobro vemo, da so začetniki smučarskih skokov. Po eni strani bi bilo žalostno, če bi padli na finsko raven.
Kakšna kazen bi bila primerna za vse udeležence v afero?
Pustimo to tistim, ki so za to odgovorni. Bo pa potrebno razmišljati tudi vnaprej. Obenem bo treba natančno določiti, kaj je diskvalifikacija in kaj manipulacija.
Kako komentirate predloge, ki so bili predstavljeni na nedavnem zasedanju tehničnih komitejev Mednarodne smučarske zveze?
Tja sem bil vabljen s strani Američanov, s katerimi še vedno sodelujem, a smo sklenili, da raje počakamo, saj bi bil verjetno deležen veliko vprašanj glede Švice. Od teh odločitev sem se raje mentalno odstranil. Vse predloge sem nato dobil prek spletne pošte in jih na sestanku preučil s Švicarji. Že velikokrat sem omenil, da je treba zaupati FIS, stopiti skupaj in sodelovati, da odpravimo določene nianse. Samo na tak način bomo lahko šport popeljali v prihodnost.
Je bilo doslej premalo medsebojnega sodelovanja?
Morda. Sandro Pertile (vodja tekmovanja, op. a.) je bil željan sodelovanja, vendar povratne informacije s strani ekip morda niso bile prave. Očitno je res moralo priti do te afere, da bomo zdaj morda vsi začeli na smučarske skoke gledati drugače. Ni nas veliko. Ko izgubiš eno nacijo in nato še drugo, na koncu ostanejo dve, tri, kar za gledalce ni zanimivo. Mislim, da je bila to dobra budnica za vse.
Če so norveški skoki v krizi, se za slovenske zdi, da so v razcvetu. Tudi slovenska stroka je v tujini zelo cenjena.
Slovenci smo v skakalnih krogih po svetu predstavljeni v kar dobri luči. Vemo, da nas ima večina trenerjev za v polete usmerjeno stroko. Nenazadnje pa nas rešuje tudi Planica, nas trenerje pa dobri rezultati Slovencev. Slovenski trenerji med seboj ostajamo povezani. Sam se velikokrat srečam z Robertom Hrgoto pri Petru Slatnarju. Prav tako poskušamo debatirati glede sprememb pravil. Po svetu imamo kar močan vpliv.
Bi ta vpliv lahko bolje izkoristili na FIS?
Zagotovo. Bil bi že čas, da je pri vrhu kdo od Slovencev. Seveda imamo Jelka Grosa, ki ima močno besedo, obenem pa merim tudi na Petra Prevca, ki bi lahko bil eden od ljudi, ki bi lahko sodeloval pri sprejemanju odločitev. Tisti, ki so bili deležni uspehov, imajo znanje in jih je treba vključiti v določene komiteje. Tam zdaj sedijo ljudje, ki so imeli znanje, vendar izpred let. Določene zadeve je treba osvežiti.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!