Kariero je pred dnevi končal državni rekorder v teku na 400 metrov in trikratni slovenski atlet leta Luka Janežič. Čeprav se je poslovil mnogo prezgodaj, je za seboj pustil ogromno – toda vseeno manj, kot bi lahko in kot si je tudi zaslužil.

Eden najboljših slovenskih atletov končal kariero

Atletika

8. Jun 2025 1

Atletika

8. Jun 2025 1

“Zlagal bi se, če bi rekel, da letos nisem pomislil tudi na to, da končam. O vsem živem sem razmišljal. Ni lahko, ampak na koncu sem vseeno lahko zadovoljen, da sem letos močno napredoval, zato bom še naprej vztrajal,” nam je razlagal oktobra lani, ko smo ga poklicali po sezoni, v kateri se je dokončno vrnil po dolgotrajni poškodbi, ki ga je doletela v zelo nepravem obdobju kariere.

“Ni lahko, a se skušam motivirati in se vrniti na raven rezultatov, ki sem jih dosegal pred poškodbo. Nisem še tako star, da bi obupal. To me žene naprej. Če bi bil dve ali tri leta starejši, bi se morda vprašal, ali ima sploh še smisel. Letos bom dopolnil 30 let, zato se mi zdi, da bi bilo še prezgodaj za slovo. Rad bi se uvrstil še na ene olimpijske igre. To je moja največja motivacija,” pa je povedal pred dvema mesecema, ko smo se z njim pogovarjali pred začetkom letošnje poletne sezone.

Potem pa pred dvema tednoma šok: “Odločil sem se, da končam atletsko kariero.”

Luka Janežič je ugotovil, da ima dovolj.

Čeprav je star komaj 29 let, si je pošteno priznal, da tako hiter, kot je bil nekoč, ne bo nikoli več. S povprečjem se ni zadovoljil in sprejel zelo težko, a iskreno odločitev.

Poslavlja se kot eden boljših slovenskih atletov v zgodovini. To potrjujejo tudi trije nazivi najboljšega slovenskega atleta leta, ki jih je nabral med letoma 2017 in 2019.

Več jih imajo samo nekdanji olimpijski in svetovni prvak Primož Kozmus, lastnik prve slovenske medalje s svetovnih prvenstev na prostem Gregor Cankar in zdajšnji slovenski šampion, nekdanji svetovni in aktualni evropski prvak Kristjan Čeh.

Atletska izkaznica Luke Janežiča:

Osebni rekordi: 44,84 (400 m), 46,02 (400 m, dvorana), 31,89 (300 m), 20,60 (200 m).

Velika tekmovanja: 2x OI (polfinale 2016, polfinale 2021), 3x SP na prostem (kvalifikacije 2015, 2017 in 2019), 2x EP na prostem (5. mesto 2016, 5. mesto 2018), 2x SP v dvorani (polfinale 2016, polfinale 2018), 4x EP v dvorani (polfinale 2015, kvalifikacije 2017, polfinale 2019, 4. mesto 2021), 1. mesto EP do 23 let (2017), 3. mesto EP do 23 let (2015).

Trenerji: Franci Bohinc (2006–2012), Rok Predanič (2012-2021), Damjan Zlatnar (2021-2025).

Premaknil je mejnike slovenskega teka na 400 metrov

Janežič odhaja kot slovenski rekorder v teku na 400 metrov, rekorden čas 44,84, ki ga je odtekel 21. julija 2017 na mitingu diamantne lige v Monaku, pa bo – vsaj zdi se – še nekaj časa nedotaknjen.

Preden je najhitrejši slovenski tekač na 400 metrov v zgodovini postal Janežič, je bil več kot 20 let slovenski rekorder Matija Šestak.

“Letos bom dopolnil 30 let, prezgodaj bi bilo za slovo”

Atletika

30. Apr 2025 2

Atletika

30. Apr 2025 2

Polfinalist svetovnega prvenstva 1999 v Sevilli je svoj najboljši čas odtekel prav tam, rezultat 45,43 pa je zdržal do leta 2015, ko je Luka kot 19-letnik odtekel 45,28 in bil tisti čas med najbolj obetavnimi tekači na svetu na 400 metrov.

Pod Šestakov rekord se je v karieri pozneje spustil desetkrat, 17-krat tekel hitreje od 45,50 in dvakrat prestopil tudi magično mejo 45 sekund, ki odlične tekače loči od svetovne smetane.

Hitreje od Šestakovega dvoranskega rekorda (46,71), ki se lahko s polfinalom svetovnega prvenstva pohvali tudi v dvorani, je tekel kar 22-krat, njegov mejnik pa izboljšal za več kot pol sekunde. Slovenski rekord na tej razdalji v dvorani je premaknil na 46,02.

Mimogrede, Janežiča, ki je z rezultatom 31,89 slovenski rekorder še v teku na 300 metrov, visoko najdemo tudi na lestvici najboljših slovenskih rezultatov v sprintu na 200 metrov. Z osebnim rekordom 20,60 iz leta 2017 je tretji. Zaostaja le za rekorderjem Maticem Osovnikarjem (20,47) in Janom Žumrom (20,59).

Dolgo časa je bil v evropskem vrhu

V svetovni konkurenci za najvišja mesta v poplavi ameriških, bahamskih in afriških tekačev ni mogel biti konkurenčen za mesta povsem pri vrhu, pa čeprav mu je bil svoj čas zelo blizu. Leta 2017 je bil kratko obdobje celo šesti glede na svetovni ranking teka na en stadionski krog.

Z Evropo je bilo drugače, tam je nekaj časa spadal med najboljše. Njegov osebni rekord na prostem najdemo na 39., njegov rekord v dvorani pa na 58. mestu večne evropske lestvice.

Janežičeva kariera se je začela s strmim vzponom in končala na krut način – s hudo poškodbo, ki jo je staknil na balkanskem prvenstvu v Istanbulu marca leta 2022. Malo za tem, ko je tekel na 400 metrov, je usodnega dne v Turčiji nastopil tudi v štafeti 4×400 metrov in slovenski reprezentanci pomagal do drugega mesta kljub poškodbi, ki ga je doletela nekaj metrov pred ciljem.

Huda poškodba, ki je končala njegovo pot

“Ko je počilo, sem vedel, da se je zgodilo nekaj hudega,” je povedal o tem. Diagnoza? Popolnoma strgana ahilova tetiva. Starost? Komaj dobro dopolnjenih 27 let.

“Zlagal bi se, če bi rekel, da nisem pomislil na konec. Ni lahko …”

Atletika

9. Okt 2024 0

Atletika

9. Okt 2024 0

Po mučnem okrevanju, ki je trajalo kar leto in pol, se je vrnil septembra 2023 na prestižnem mitingu v Zagrebu z rezultatom 47,35.

Čeprav je tekel dve sekundi in pol slabše od svojega osebnega rekorda, je vrnitev doživel zelo čustveno.

To je bil tudi njegov edini posamični nastop v letu 2023, lani pa je tekel redno – njegov najboljši izid sezone je bil 46,40 –, a je vseeno zaostal za velikim ciljem: nastopom na olimpijskih igrah v Parizu.

“Pričakoval sem, da bo napredek boljši, a me veseli, da vseeno napredujem. To je najbolj pomembno,” je dejal o lanski sezoni še nedolgo nazaj in do zadnjega verjel, da se lahko vrne na stara pota ali pa se jim vsaj približa, potem pa si je premislil in se odločil, da na pragu 30. leta konča kariero.

Postal je evropski prvak in prehitel svetovnega rekorderja

Kaj v njej najdemo? Atletsko pot je začel kot sprinter na 200 metrov in bil v tej disciplini tudi polfinalist mladinskega svetovnega prvenstva 2014, potem pa presedlal na enkrat daljšo razdaljo in takoj zablestel.

Vrnitev nekdanjega kralja slovenske atletike

Atletika

25. Apr 2024 0

Atletika

25. Apr 2024 0

Že naslednje leto se je na 400 metrov kot najstnik spustil krepko pod 46 sekund, se uvrstil na svetovno prvenstvo v Pekingu in tam prvič popravil državni rekord.

Tistega leta je prišel tudi do bronaste medalje na evropskem prvenstvu do 23 let, dve leti pozneje pa se na istem tekmovanju okronal z naslovom evropskega prvaka in v finalu prehitel tudi zdajšnjega zvezdnika svetovne atletike, svetovnega rekorderja v teku na 400 metrov z ovirami Karstena Warholma z Norveške.

Večkrat zelo blizu stopničk, a nikoli na njih

V članski konkurenci se je dvakrat, v letih 2016 in 2018, uvrstil v polfinala dvoranskih svetovnih prvenstev, dvakrat (2019 in 2021) pa tekel v finalih dvoranskih evropskih prvenstev in v Glasgowu leta 2019 medaljo zgrešil za vsega dve stotinki. Bil je četrti.

Dvakrat je bil blizu stopničk tudi na evropskih prvenstvih na prostem. V letih 2016 in 2018 je bil peti. Zanimivo – obakrat je za kolajno zaostal za 24 stotink.

Še več smole je imel v letu 2017, v katerem je dosegal najboljše čase. Evropsko dvoransko prvenstvo v Beogradu je prišel kot eden glavnih favoritov za medaljo, potem pa bil v kvalifikacijah diskvalificiran, ker je med tekom stopil na sosednjo progo. Lepa priložnost je splavala po vodi.

Zagotovo največ – na to namigujejo tudi olimpijski krogi, ki jih ima tetovirane na roki – pa mu verjetno pomenita dva polfinala, do katerih se je v izjemni konkurenci dokopal na olimpijskih igrah. V Riu de Janeiru je bil 17., v Tokiu pa 15.

Upal je, da bo lani na velikem spektaklu v Franciji olimpijski duh od znotraj doživel še tretjič, a mu ni uspelo. Po neuspešni pariški misiji je vseeno verjel, da bi lahko bil zraven v Los Angelesu leta 2028. Na žalost se to zagotovo ne bo zgodilo. Tekmovalno atletsko pot je končal.

Zmanjkala je le še pika na i

Ko danes pogleda čez ramo in se zazre v preteklost, je lahko zelo ponosen na to, kar je v njej dosegel.

Priznanj, rekordov in medalj se je na njegovi poti nabralo ogromno, a za popolno kariero mu je zmanjkala še tista najpomembnejša – kolajna z največjih tekmovanj.

Glede na številke, ki ostajajo za njegovo prekratko atletsko potjo, in odnos, ki ga je kazal do športa in vsega, kar spada zraven, bi si zaslužil vsaj eno.

Toda ne glede na to je jasno, da v pokoj odhaja kot eden najboljših, kar jih je dala slovenska atletika. Zagotovo daleč najboljši v eni najkonkurenčnejših atletskih disciplin.

Poljak Pavel Maslak, ki je kariero prav tako končal nedolgo nazaj, ima na prostem vsega pet stotink boljši osebni rekord kot Janežič (44,79), a je na velikih tekmovanjih osvojil kar enajst medalj.

Trikrat je bil svetovni, trikrat pa evropski dvoranski prvak, z evropskih dvoranskih prvenstev pa prinesel še tri bronaste medalje. Enkrat je bil tudi evropski prvak in podprvak na prostem.