Fant, ki lahko postane najboljši slovenski atlet v zgodovini

Atletika 17. Jul 20227:00
Delite:
Kristjan Čeh med pogovorom za SportKlub. FOTO: Peter Kastelic.

Kristjan Čeh je največji slovenski up za medaljo na svetovnem atletskem prvenstvu, na katero čakamo že dolgih enajst let. Eden najboljših metalcev diska na svetu, ki je letos poskrbel za deseti najboljši rezultat v zgodovini, je na lanskoletnih olimpijskih igrah v Tokiu ostal brez stopničk. Na letošnjem svetovnem prvenstvu bi moralo biti drugače. Upamo, da bo osvojil prvo medaljo z velikih tekmovanj, ki bi lahko bila le ena od mnogih, ko bo čez mnogo let odšel v pokoj.

Met diska so poznali že na antičnih olimpijskih igrah 700 let pred našim štetjem, zraven je bil na prvih olimpijskih igrah moderne dobe leta 1896 v Atenah, od Kristjana Čeha pa je do zdaj v zgodovini te discipline boljši rezultat doseglo vsega devet atletov. Zelo zgovoren dokaz o tem, kako dober rezultat pomeni 71,27, ki je 23-letnemu Ptujčanu uspel maja letos na mitingu diamantne lige v Birminghamu. Mimogrede, na vseh letošnjih štirih mitingih najvišje serije, “atletske lige prvakov”, je zmagal.

Kljub temu je Daniel Stahl disk letos vrgel še dlje (71,47). Slovenski rekorder olimpijskega in svetovnega prvaka do te sezone ni premagal niti enkrat. Letos je rezultat 5:1 v korist mladega slovenskega atleta. Proti Švedu je izgubil le na mitingu v Turkuju na Finskem pred mesecem dni, kar je tudi njegov edini letošnji poraz. Na ostalih 12 tekmah je vselej zmagal. Na svetovno prvenstvo, ki se je v petek začelo v Oregonu, je prišel kot favorit za medalje, morda tudi svetovni naslov, a tega ne napoveduje na glas.

Podobno je bilo tudi lani, ko je potem na olimpijskih igrah končal na petem mestu. Toda v Tokio je po odmevnem sporu s takratnim trenerjem Gorazdom Rajherjem pripotoval s skoraj meter krajšim rezultatom (70,35), medtem ko je letošnja zgodba precej drugačna. Tudi glede trenerja. Od konca lanskega leta sodeluje z nekdanjim večkratnim olimpijskim in svetovnim prvakom Gerdom Kanterjem iz Estonije, s katerim je zelo zadovoljen. Tudi zato je v ZDA prišel povsem miren in pripravljen, da Sloveniji prvič po enajstih letih čakanja prinese medaljo s svetovnih prvenstev.

Primož Kozmus, ki je leta 2011 osvojil zadnjo medaljo za Slovenijo na svetovnih prvenstvih, je na največjih atletskih tekmovanj na prostem osvojil pet medalj vseh barv (zlato in srebro z olimpijskih iger, zlato, srebro in bron s svetovnih prvenstev). Ga bo Čeh presegel?

Lahko, zakaj pa ne? Pri 23 letih je njegov met že v top 10 vseh časov. Kozmus je kot najboljši atlet v zgodovini Slovenije in večkratni slovenski športnik leta v metu kladiva na 25. mestu. Toda najprej bo treba začeti osvajati medalje z največjih tekmovanj. Čeh se v lov na prvo s kvalifikacijami meta diska podaja danes ponoči. Držimo pesti …

FOTO: Guliverimages.

Kako ste zadovoljni z rezultati, ki ste jih dosegali v tej sezoni?

Zelo sem zadovoljen. Spet mi je uspel velik preskok. Dvignil sem povprečje metov, ki so letos precej daljši kot lani. Krepko sem izboljšal tudi osebni rekord. Vse gre po načrtih. Morda še celo bolje, kot sem pričakoval. Vseeno … Okej.

Štirje nastopi na diamantni ligi, štiri zmage. Impresivno.

Da … Kaj naj povem? Na vsaki tekmi dam vse od sebe, kar tisti dan lahko. Na vsako tekmo grem maksimalno pripravljen in motiviran. Je pa diamantna liga najvišja raven atletskih mitingov, na katerih lahko nastopaš. Je malce drugače kot sicer. Tudi pravila so drugačna, malce čudna. V zadnji seriji mečejo samo prvi trije. To je morda malce neprijetno, saj nastopaš v hudi konkurenci, prostora za napake pa ni, ampak dobro … Jaz sem bil vedno med najboljšimi, tako da … (smeh) Ne, zaradi tega pravila nisem čutil dodatnega pritiska.

Kar 71,27 metra daleč ste disk vrgli na mitingu diamantne lige v Birminghamu in krepko popravili svoj prejšnji rekord, poskrbeli pa tudi za enega najdaljših metov v zgodovini atletike.

Da, tisti met se je res idealno poklopil. Vse je bilo super, tehnika, pripravljenost, vreme …

Pa je rezerve za še kaj več?

Da, vedno se da še bolje. Zagotovo imam še nekaj rezerv že v tej sezoni. Se pa, če želiš premikati mejnike, mora posrečiti marsikaj. Dnevna forma, pogoji, tehnika … Delam na tem, da sem na vsaki naslednji tekmi najboljši.

V rokah imate deseti najdaljši met v zgodovini meta diska, ene najstarejših atletskih disciplin. Kako se počutite ob tem?

Ne dogaja se ravno, da hodim spat in razmišljam o tem, da sem med najboljšimi desetimi v zgodovini. To ni moj cilj, da bom deseti. Razmišljam drugače. Moj cilj je, da sem povsod prvi. Vem, da sem deseti, to je dober rezultat, ni pa to nekaj, kar bi me zadovoljilo.

FOTO: Guliverimages.

Primož Kozmus, nekdanji olimpijski in svetovni prvak, ki ima z največjih tekmovanj kar pet medalj, je v metu kladiva na večni lestvici šele na 25. mestu.

Da, res je. Glede tega sem res boljši od njega, upam pa, da se bom lahko nekoč z njim primerjal tudi po številu medalj z največjih tekmovanj. On je bil res sijajen. Pravi šampion, ki je za slovensko atletiko naredil ogromno.

In ji, ko je bil leta 2011 na svetovnem prvenstvu v Daeguju bronast, prinesel tudi zadnjo kolajno s svetovnih prvenstev. Je napočil čas za novo?

Upam, da je. Sicer pa kandidat za slovensko medaljo na letošnjem svetovnem prvenstvu nisem samo jaz. Verjamem, da jo lahko osvoji še kdo in bomo v ZDA zelo dostojno zastopali slovensko atletiko.

S tako dobrim rezultatom, kot ste ga dosegli letos, pride seveda tudi pritisk. Konkurentov, okolice, sponzorjev, navijačev … Tudi pritisk pričakovanja od samega sebe?

Jaz ga ne čutim. S športno psihologinjo Tanjo Kajtno sem delal oziroma delam na tem, da posebnega pritiska zaradi tega ne čutim. Včasih sem imel s tem težave, nisem se znal umiriti. Zdaj je drugače. Vem, da sem naredil vse za vrhunski met. To ni breme, nasprotno. Svetovno prvenstvo, tukaj bom moral pokazati vse. Moram se umiriti, se sprostiti, najti pravo tehniko. Zdaj, ko bo najbolj pomembno, mi mora uspeti velik, dober met.

Ste zelo samozavestni, ampak opazil sem, da javno medalje tudi letos ne želite napovedati.

Jasno, vsak športnik razmišlja o tem, da bi bil najboljši, ampak meni se zdi, da si s tem, če najavljaš medaljo, ustvariš nepotreben pritisk. Jaz si ga ne ustvarjam. Želim biti sproščen. Hočem si ustvariti pogoje, v katerih bom na tekmi dal od sebe vse, česar sem zmožen.

Kako na vaše sijajne rezultate gledajo tekmeci?

Povsem normalno, smo prijatelji. Na tekmi seveda vsak hoče zmagati, zunaj tekmovališč pa rivalstva ni. Včasih tudi skupaj treniramo, skočimo kaj pojesti, se pogovarjamo … Smo prijatelji. Dobro se razumem z vsemi, še najbolje s Švedoma.

Eden od teh dveh Švedov je tudi vaš največji tekmec. Olimpijski in svetovni prvak Daniel Stahl, ki si lasti tudi najboljši izid sezone na svetu (71,47). Do letos ga niste premagali niti enkrat, zdaj vam je to uspelo na vseh štirih mitingih diamantne lige?

To je zame zagotovo velik plus. Lani sem ga skušal premagati, pa mi niti enkrat ni uspelo. Tudi ko sem vrgel sijajno, prek 70 metrov, je on vrgel še dlje. Letos je drugače, zaradi česar sem lahko samozavesten, a ga seveda ne gre podcenjevati. Je olimpijski in svetovni prvak, ima tudi boljši letošnji rezultat. Zagotovo bo vrhunsko pripravljen. Nasploh je zelo nehvaležno ocenjevati pripravljenost tekmecev. Vsi ciljamo na to, da bomo najboljši na svetovnem prvenstvu.

Kdo je v vaših očeh ob njem še največji konkurent za vrh?

Mladi Litovec Mikolas Alekna me je presenetil, vrgel je res daleč in je očitno v sijajni formi. Zelo nevaren bo zagotovo tudi njegov rojak Andrius Gudžius. Zelo dobro meče tudi Avstrijec Lukas Weisshaidinger. To so največji tekmeci, lahko pa preseneti še kdo. Na velikih tekmovanjih nikoli ne veš.

V družbi največjega konkurenta, 29-letnega Šveda Daniela Stahla. FOTO: Guliverimages.

Boste, če se s svetovnega prvenstva vrnete brez nje, razočarani?

Težko je reči. Če veš, da si naredil vse, da bi bil tisti dan najboljši, a je disk vseeno pristal pri 68, 69 metrih, kar je še vedno vrhunski rezultat …

Ste do svetovnega prvenstva naredili vse, da boste na njem najboljši?

Da, vse je šlo po načrtih. Priprave so bile zelo dobre. Res je, da sem bil pozimi tudi dosti bolan, zaradi česar sem moral izpustiti nekaj treningov, a na koncu sem naredil vse, kar sem načrtoval. Zadnji trije meseci so bili pa sploh super, brezhibni. Ne morem se pritoževati.

Boste torej 19. julija, ko bo na svetovnem prvenstvu finale meta diska, v najboljši formi?

S trenerjem sva tako načrtovala. O tem, kako in zakaj, bi pa morali povprašati njega. On je tisti, ki načrtuje, jaz pa plane treningov izpolnjujem. V zaključni fazi priprav sem se osredotočal predvsem na tehniko. Temu, kako dobiti pravi občutek, da bo potem na tekmi najbolje, kot je lahko. Malo sem dodajal tudi na eksplozivnosti in hitrosti.

Vaš trener je oktobra lani postal sloviti nekdanji estonski metalec kladiva, nekdanji olimpijski in svetovni prvak Gerd Kanter. Kaj vam je prinesel?

Veliko, je odličen trener in mi zelo ustreza, kar sem nenazadnje letos tudi dokazal. Tisto, kar se je dogajalo pred tem, me ni vrglo s tira. O atletiki Gerd ve res veliko. Zelo je osredotočen name in na to, kaj je zame najbolje. Trening je zelo kakovosten. Z mano želi doseči svetovni rekord, ki ga sam ni, čeprav si je to zelo želel.

No, ampak najprej boste morali preskočiti njegov rekord, ki še danes velja za tretji najdaljši met vseh časov (73,38). Potem pa nad svetovni rekord Zahodnega Nemca Jürgena Schulta iz daljnega leta 1986 (74,08)?

V vsakem trenutku grem stopničko po stopničko, o rekordih trenutno ne razmišljam. Najprej bo treba osvojiti kakšno medaljo z največjih tekmovanj. Trenutno sem osredotočen le na svetovno prvenstvo, ki je pred mano.

Kaj se je z novim trenerjem spremenilo glede vaših metov?

Največ glede tehnike. Spremenila sva štart izmeta, zdaj sem veliko bolj stabilen in moji meti so bolj konstantni. To je opazno. Tudi glede fitnesa se je marsikaj spremenilo. Raje delamo manj kot pa več. Tudi orodij ne mečem več tako pogosto. Veliko več časa posvečava regeneraciji. Meti so pa bolj kot ne ostali.

Spremenilo se je tudi to, da ste v času priprav na to sezono povečini živeli v Estoniji. Kako ste se znašli?

Da, precej več kot v Sloveniji sem bil v Estoniji, veliko pa sem bil tudi naokoli po pripravah in tekmovanjih. Živim v Talinu, ki je nekako podoben Ljubljani, tako da ne gre za neko velemesto, je pa seveda večje od Ptuja. (smeh) Na začetku je bilo malo težje, saj Estonije nisem bil navajen, a sem se hitro privadil. Pogoji za delo so precej boljši, kot jih imam v Sloveniji. Samo v Talinu so tri velike dvorane s krožno stezo. Imam mesto, kjer lahko normalno mečem železne diske. Seveda imam na voljo tudi fitnes. Več od tega si med zimo ne morem želeti.

Podporo Atletske zveze Slovenije imate?

Da, tudi s tem, ker sem treniral v Estoniji, ni bilo težav. Na zvezi so mi omogočili vse, da je šlo po načrtih.

V Talinu živite z dekletom Anno Mario Orel, ki je prav tako atletinja in metalka. Koliko lažje vam je zaradi tega?

Seveda je malce drugače, saj sva oba iz istega športa in zaradi tega zagotovo bolj razumeva drug drugega. Seveda kdaj tudi trenirava skupaj, kar je dobrodošlo. Sploh pozimi, ko so treningi bolj monotoni, je to dodatna spodbuda.

V Tokiu je v finalu z metom, dolgim 66,37 metra, pristal na petem mestu.

Vaše dekle se je skupaj z vami v središču pozornosti znašla tik pred olimpijskimi igrami zaradi odmevnega razhoda s takratnim trenerjem Gorazdom Rajherjem, ki je odmeval v slovenski javnosti.

Da, na žalost je bilo tako. Tista zgodba ni bila lepa. Ni bilo prijetno. Niti meni, še manj pa njej. Ljudje so pisali marsikaj, a nihče ne ve, kaj je bilo. Prvič se mi je zgodilo nekaj takega, znašel sem se v neznani situaciji. Nekje, kjer še nikoli nisem bil.

Česa ste se iz tega naučili?

Tega, da se je treba čim manj osredotočati na zadeve, na katere ne moreš vplivati. Na to, kaj si kdo misli o tebi. Ni mi bilo lahko, tudi po zaslugi Anne Marie, ki mi je vseskozi stala ob strani, sem to prebrodil.

Na olimpijske igre ste potem odpotovali brez strokovnega vodstva in tam končali na petem mestu. Mislite, da bi se – če se ne bi dogajalo, kar se je – iz Tokia vrnili z medaljo?

Verjetno bi bil boljši, ampak tega nihče ne ve. Mogoče bi bil pa slabši. Nenazadnje mi je uspel vrhunski rezultat. Nisem bil daleč od medalj. Tako ali tako pa sem že pred igrami govoril, da tja odhajam predvsem po izkušnje, na naslednjih pa bom napadel medaljo. Za temi besedami stojim tudi danes.

Kakšne odnose imate z nekdanjim trenerjem danes?

Jih nimava. Ostali so slabi.

Koliko se je po lanskoletni olimpijski sezoni, ko vas je spoznala širša slovenska javnost, v vašem življenju spremenilo.

Sam sem isti, kot sem bil, je pa res, da me verjetno spozna kak človek več, kot me je prej. Osredotočen sem le na atletiko in to, da bi bil čim boljši na vsaki naslednji tekmi. Zdaj je pred menoj najpomembnejša. Svetovno prvenstvo v Oregonu.

To pa ni edino veliko tekmovanje, ki vas letos čaka. Po tem, ko še čakate na medaljo z največjih članskih tekmovanj, imate letos priložnost, da osvojite kar dve. Avgusta je v Münchnu na sporedu še zaradi pandemije prestavljeno evropsko prvenstvo.

Da, res je. Tudi tam bom seveda skušal narediti največ, kar se da. En mesec po svetovnem prvenstvu bo forma zagotovo lahko zdržala. S tem ne bi smelo biti težav. Bomo videli, kaj lahko dosežem tam. Upam seveda na najboljše.

Komentari

Vaš komentar