Tinka. Srčna borka, ki verjame, da bo nekoč spet videla in tekla

Tinka Tonejc je 20-letnica, ki se še drugič pogumno bori s hudo boleznijo. FOTO: Egon Parteli.

Tinka Tonejc je zaradi možganskega tumorja izgubila vid in sluh, a je kljub temu ostala velika optimistka. "Skušam uživati v vsakem trenutku življenja in verjamem, da bom nekoč spet videla, pa tudi tekla," pravi energična Gorenjka, ki ji je v času boja s hudo boleznijo uspelo postati diamantna maturantka.

Na letošnjem 28. Ljubljanskem maratonu bodo lahko tekači in tekačice prispevali za nakup Tinkinega slušnega aparata. Ta humanitarna akcija poteka v sodelovanju z Inštitutom zlata pentljica, otroci z rakom. Za njih lahko prispevate tukaj.

“Do bolezni sem imela povsem normalno, običajno otroštvo. Rada sem se družila s prijatelji, hodila v šolo, potem pa …,” nam je uvodoma povedala Tinka Tonejc, ki prihaja iz naselja Prihodi v občini Jesenice.

Bolezen je v njeno življenje prvič udarila jeseni 2019, ko se ji je poslabšal vid in je nato spomladi 2020 začela delovati zmedeno. Ko je postalo prehudo, so jo odpeljali na urgenco. Tam so še isti dan ugotovili, da ima možganski tumor, zaradi katerega je pozneje izgubila vid.

Po več kemoterapijah in obsevanjih se ji je vid delno povrnil, bila je uvrščena v prvo stopnjo slabovidnosti. Vrnila se je v tretji letnik Srednje gostinske in turistične šole v Radovljici.

Postala je diamantna maturantka, kar pomeni, da je na maturi prejela vse možne točke. Za tem se je vpisala na Višjo gostinsko in turistično šolo na Bledu.

Pri hoji si pomaga tudi s palico za slepe in slabovidne. FOTO: Egon Parteli.

Popolnoma je oslepela, zajela jo je tema

Ravno na prehodu iz srednje na višjo šolo se je stopnja slabovidnosti poslabšala s prve na četrto stopnjo, kar že pomeni slepoto.

Oktobra lani se je pripravljala, da bo na Ljubljanskem maratonu pretekla deset kilometrov, ko so se v njeni glavi pojavile hude bolečine.

Spet je morala k zdravnikom, ki so na žalost ugotovili, da se je tumor ponovil.

Vid je izgubila v celoti, zajela jo je tema. Zaradi zahtevnih kemoterapij se ji je pozneje poslabšal tudi sluh.

“Izgube sluha sem se najbolj bala, saj sem se kot slepa oseba nanj najbolj zanašala,” je pojasnila simpatična Gorenjka, ki se s pomočjo slušnega aparata sporazumeva povsem normalno.

Prve besede: “Mama, ne skrbi, mi bomo to zmogli!”

Z boleznijo se je od prvega trenutka spoprijela pogumno. “Mama, ne skrbi, mi bomo to zmogli, sem rekla ob prvi diagnozi. Od začetka sem misli usmerila le v to, da bom bolezen premagala,” se je spomnila težkih trenutkov izpred štirih let, ko se je tumor v njeni glavi pojavil prvič.

Precej težje je bilo, ko jo je napadel še drugič. “Takrat je bil šok precej večji. Spraševala sem se, ali ni bilo dovolj. Zakaj še enkrat? Težje je bilo tudi zaradi tega, ker se prvič vsega niti nisem spomnila, v drugo pa sem se zavedala čisto vsega. Toda po začetnem šoku sem se hitro spomnila na besede, ki sem jih izrekla ob prvi diagnozi – na to so nas spomnili tudi drugi -, in si rekla, da bomo zmogli,” je povedala.

Hudo je zbolela tudi njena sestrica

Toda če ste mislili, da je bilo s tem tragičnih trenutkov v njeni družini konec, ste se na žalost zmotili.

Tumor na jajčnikih je namreč pozneje dobila tudi njena dve leti mlajša sestra Neža.

“To je bilo najhuje. Že to, da sem zbolela jaz, je prineslo veliko vprašanj. Ko je zbolela moja sestra, pa je bilo še huje. Spraševala sem se, ali ni dovolj že to, kar se je zgodilo meni? Mar nisem že jaz v naši družini pobrala vse bolezni? Zakaj zdaj še ona? Nisem jaz tista, ki trpi, preostali v moji družini pa so varni? Vsaj na to sem upala, potem pa se je zgodil še en šok. Velik šok,” se je razgovorila o novi v seriji tragedij, s katerimi se pogumno spopada njena družina, v kateri ne manjka ljubezni in optimizma.

“Prevci zbirajo kristalne globuse, mi pa tumorje”

“Že od nekdaj na življenje gledamo s pozitivne strani. Zdi se mi, da je tak način razmišljanja po boleznih postal še bolj izrazit. Težave predelujemo in sprejemamo tudi s humorjem. Lahko vam povem eno anekdoto v povezavi s tem …,” je ponudila. Seveda smo prikimali.

Med intervjujem za Sportklub v družbi svoje mame. FOTO: Egon Parteli.

“Ko je oče, ki dela v policiji in je pasji vodnik, enkrat prišel iz Planice, kjer je zablestel Peter Prevc, se je pošalil, da bratje Prevc očitno zbirajo kristalne globuse, mi pa tumorje. Čeprav gre za zelo neslano šalo, smo se pošteno nasmejali. Humorja in smeha v naši družini ne manjka,” je z nadaljevanjem nasmejala Tinka, ki je na intervju prišla v spremstvu svoje mame Barbare.

Tudi v njeni družbi smo se prepričali, da v njihovi družini pozitivnosti in nasmehov res ne manjka. “Ona in družina so moja največja opora. Imam pa tudi dve osebni asistentki, s katerima se zelo dobro razumem. Zdaj, ko bom nadaljevala s šolanjem, bosta z mano obiskovali fakulteto,” pravi mlada borka, ki se je na študiju odločila za smer velnes.

V času bolezni je postala diamantna maturantka

Zanimata jo predvsem zdrava prehrana in zdrav način življenja. Zelo rada bere, kar ji uspeva s pomočjo posebnega programa, obožuje naravo in živali. Teh pri njih doma ne manjka. Imajo kar osem psov, mačke, zajce, kokoši, tudi dva konja.

Z učenjem nima težav, nasprotno. To je dokazala tudi s tem, ko je kljub hudi bolezni postala diamantna maturantka.

“To niti ni bil moj cilj, se pa, če se že učim, rada naučim za kaj več kot zadostno oceno. Na koncu je izpadlo tako, kot je. Odlično,” se je zasmejala.

Ob prvi diagnozi jasen cilj, ob drugi sama pot

“Ob prvi diagnozi sem imela predvsem jasen cilj, da bolezen premagam, v drugo pa veliko gledam tudi na samo pot. Želim živeti in početi stvari, ki jih imam rada,” je še eno razliko med prvo in drugo diagnozo predstavila Tinka, ki najbolj uživa predvsem v pogovorih z dobrimi ljudmi. V težkih trenutkih je spoznala, da je takšnih veliko več, kot si je mislila.

“To me je zelo presenetilo. Počasi sem ob vsem slabem, kar se v svetu dogaja, že izgubljala vero v družbo, potem pa se je izkazalo, da je v njej veliko dobrega. Veliko srčnih ljudi. Presenetilo me je, kako vseeno znamo stopiti skupaj in si pomagati. Dokazujemo, da smo skupaj močnejši,” je povedala o tem in dodala, da v težkih trenutkih res spoznaš prave prijatelje.

Včasih se počuti kot vesoljec

“Že ob prvi diagnozi so tisti, ki to niso bili, odpadli. Prav je, da je bilo tako. Sem pa zato spoznala toliko več dobrih ljudi. Lepo je vedeti, da imaš ob sebi nekoga, ki mu ni vseeno in se lahko nanj zaneseš;” je dejala in nekaj besed namenila tudi negativnim izkušnjam, ki jih v stikih z ljudmi ima. K sreči jih ni veliko.

“Kakšne zares slabe izkušnje nimam, me pa moti, ker se velikokrat počutim, kot da sem vesoljec, pa čeprav sem še vedno človek. Pogosto čutim, da se ljudje bojijo vprašati, kaj je z mano narobe. Veliko ljubše mi je, ko pristopijo do mene in se o tem odkrito pogovorimo. Vesela sem, da se zdaj, ko sem del kampanje Zlate Pentljice, pogosto že zgodi, da me ljudje prepoznajo in pristopijo do mene. To je super,” je veselo ugotovila Tinka, ob tem pa je zadovoljno prikimala tudi njena mama.

Glavni obraz akcije Nisem nevidna

Na 80 mestih po vsej Sloveniji so bili v septembru izobešeni plakati s Tinkino portretno fotografijo in sloganom Nisem nevidna. Mladi, ki zbolijo za rakom, se prevečkrat počutijo natanko tako.

Tinka na plakatu akcije Nisem nevidna. FOTO: ljubljanskimaraton.si.

Na plakatu ima Tinka pol obraza porisanega s cvetličnim vzorcem in sončnicami, na drugi polovici pa je narisan simbol Zlate Pentljice.

Za poslikavo je poskrbela Korina Korper, ki je uspešno premagala hudo bolezen in postala vizažistka.

Fotografija je delo Jana Fonde, za čigar nožno protezo so denar zbirali na lanskoletnem Ljubljanskem maratonu, potem ko je zaradi raka ostal brez noge.

Njeni soborci so njeni vzorniki

Zlata Pentljica je inštitut, katerega glavni namen je, da otroci in mladostniki, ki so v otroštvu zboleli za rakom, osveščajo vrstnike in širšo javnost o svoji bolezni, se družijo in si med seboj pomagajo.

“Ta inštitut mi pomeni veliko, saj mi je omogočil, da sem vstopila v svet, v katerega sicer verjetno ne bi. Tudi zelo spodbudni komentarji, na katere sem naletela ob objavi moje zgodbe, so me v času zdravljenja navdihovali in motivirali. Prek Zlate Pentljice sem spoznala veliko srčnih ljudi, s katerimi smo spletli posebne vezi. Moji soborci so tudi moji vzorniki. Ko slišim zgodbe drugih, si rečem – če zmorejo oni, potem zmorem tudi jaz,” je povedala o tem in se razvedrila tudi ob omembi dobrodelne akcije, ki bo v sodelovanju z inštitutom potekala na letošnjem Ljubljanskem maratonu.

Hvala vsakemu, ki bo prispeval za slušni aparat

“Hvaležna sem za to, da bodo tekači zbirali denar za moj slušni aparat. Ta mi namreč omogoča komunikacijo s svetom. Navijam za njih in jim želim, da bodo tekli čim bolje. Predvsem pa se zahvaljujem za podporo vsakemu, ki bo kaj prispeval,” je na tisoče tekačev in tekačic, ki bodo v ta namen lahko prispevali, nagovorila Tinka.

Zelo hvaležna je tudi zdravstvenemu osebju, s katerim ima opravka. “Vsi so zelo srčni, veliko je pozitivnosti. Zdravnikom zaupam in verjamem, da bomo skupaj zmagali,” je dejala.

Njena najljubša barva je rumena. FOTO: Egon Parteli.

Bolezen ji je dala ogromno tega

Vemo, kaj ji bolezen vzela, zato smo jo vprašali, ali ji je morda kaj tudi dala?

“Je, ogromno tega. Veliko nekih modrosti. Ugotovila sem predvsem, da ljudje preveč hitimo. Pa tudi to, da premalo uživamo v trenutku. Preveč se ukvarjamo s preteklostjo, kar nima smisla, saj stvari za nazaj ne moreš spreminjati. Po drugi strani pa se preveč ubadamo tudi s prihodnostjo, kar je prav tako narobe. Nima smisla delati preveč načrtov, saj se potem vse lahko poruši. Najbolje je živeti tukaj in zdaj, počasi,” je pripomnila.

Je ob vsem hudem kdaj pomislila, da bi obupala? “So vzponi in padci. Ne bom rekla, da jih ni, ampak vedno potem ostane nek notranji glas, ki mi govori, da bo vse okej. Velikokrat sem na robu, da bi obupala in vse vrgla v kot, a potem nekako vedno najdem neko pozitivno, svetlo točko. Se poberem in grem dalje,” je razložila.

Podobno na srce polaga tudi svojim vrstnikom, ki ob precej manjših težavah obupajo. “Svetovala bi jim predvsem to, da naj vedno zaupajo vase in so optimisti. Pa tudi to, da naj živijo počasi. Uživajo v vsakem dnevu posebej. Nikamor se nam ne mudi, saj smo še mladi,” je modro ugotovila.

Verjame, da bo spet tekla in videla

Čeprav je dejala, da najraje živi v sedanjosti, smo jo ob koncu povprašali tudi o prihodnosti. Česa si želi?

“Prizadevala si bom, da bom nadaljevala z osveščanjem in širjenjem svoje zgodbe. Počasi se želim tudi vrniti v življenje, nadaljevati s fakulteto in uživati v življenju,” je predstavila cilje za prihodnost.

Prepričana je, da tako njo kot njeno sestrico čakajo še zelo lepe stvari. FOTO: Egon Parteli.

Optimistična je tudi glede svoje bolezni. “Verjamem, da bom nekoč zmogla teh deset kilometrov, ki sem jih želela preteči že lani, ampak počasi … Korak za korakom. Sprehod za sprehodom. Nekje v sebi čutim tudi to, da bom nekoč spet videla, ne bom pa prehitevala stvari. Dan za dnem do cilja, ob tem pa uživati v poti,” je povedala.

“S sestrico naju čakajo še lepe stvari”

“Definitivno naju s sestrico v življenju čakajo še lepe stvari,” je optimistično zaključila pogovor, ob koncu katerega moram par besed nekaj pristaviti tudi sam.

V več kot 20 letih trajajoči novinarski karieri sem opravil že več sto intervjujev, a še nikoli z nobenega pogovora nisem odšel tako poln energije, kot sem z njega odkorakal tokrat. Pa čeprav je bil zelo siv in deževen dan.

Vse je v glavi. To bolj kot kdorkoli dokazuje tudi srčna borka Tinka.

Kako vam je všeč N1? Kaj bi izboljšali?

Dragi bralci in bralke, pomagajte nam izboljšati N1. Kaj pogrešate, kaj vam je všeč, česa ne marate? Pripravili smo kratko anketo o zadovoljstvu bralcev, reševanje traja približno pet minut, anketa pa je anonimna. Povezava do ankete: https://n1slovenija.1ka.si/raziskava-branosti