Z Gregorjem Cankarjem, ki je Sloveniji prinesel prvo medaljo z atletskih svetovnih prvenstev, smo se ob njegovem velikem življenjskem jubileju pogovarjali o tem, kaj je v karieri dosegel in kaj bi še lahko. Pa tudi o prestopih, ki so na žalost prav tako zaznamovali njegovo kariero, in o tem, zakaj ga ni več v atletiki.

Trenutek, ko je Gregor Cankar 28. avgusta 1999 na olimpijskem stadionu v Sevilli poletel 836 centimetrov, si zagotovil bronasto medaljo in postal prvi Slovenec s stopničkami na enem največjih športnih tekmovanj, atletskem svetovnem prvenstvu na prostem, se bo za vedno zapisal v zgodovino slovenskega športa.

S slovenskim rekorderjem v skoku v daljino, ki je leta 1997 z 22 leti preskočil 840 centimetrov in postavil mejnik, ki se mu v naslednjih 28 letih nihče drug ni niti približal, smo obujali spomin na nepozaben večer v Andaluziji in govorili še o marsičem.

Abrahama je srečal nekoč najboljši slovenski športnik

Atletika

25. Jan 2025 3

Atletika

25. Jan 2025 3

“Res je. Lahko bi naredil še veliko več in imel več medalj z največjih tekmovanj,” je prikimal besedam svojega dolgoletnega trenerja Srdjana Djordjevića, ki pravi, da Celjan ni v celoti izkoristil velikega talenta, in je ob veliki Merlene Ottey najbolj nadarjen atlet od številnih odličnih, ki so šli skozi njegove roke. Da medalj ni bilo več, so krivi tudi prestopi, ki so mu jo nemalokrat zagodli na najpomembnejših tekmah.

Po zgodnjem odhodu v športni pokoj – upokojil se je že z 29 leti – je bil kratek čas trener in pozneje nekaj let sedel v strokovnem svetu Atletske zveze Slovenije, sicer pa je večji del druge kariere zaposlen v šolstvu. Trenutno kot učitelj v podaljšanem bivanju dela na osnovni šoli Ketteja in Murna v Ljubljani na Kodeljevem.

V atletiki ga ni, v medijih pa se je v zadnjih 20 pojavil zelo redko. Zakaj? “Pač, ni bilo nekega zanimanja. Ne spomnim se, da bi kdaj zavrnil prošnjo za intervju. Sem preteklost, nisem več tako zanimiv. Je pa lepo, da se kdo kdaj spomni na moje rezultate. Tudi jaz se jih rad spominjam,” je odgovoril.

No, pa smo se spomnili mi. Ob robu njegovega srečanja z abrahamom, včeraj je namreč dopolnil 50 let, smo se enostavno morali.

Dopolnili ste 50 let. Kdo bi si mislil, da je od časov, ko ste navduševali na atletskih stezah, minilo že več kot 20 let.
Da, res hitro je minilo. Kar naenkrat sem srečal abrahama. Sliši se čudno. Čas leti zelo hitro, je pa po drugi strani res, da se mi zdijo leta, ko sem tekmoval, precej oddaljena.

Od vaše športne upokojitve bi kaj lahko minilo tudi precej manj. Za konec kariere ste se odločili precej hitro. Stari ste bili vsega 29 let. Zakaj?

Zaradi poškodbe. Imel sem kar nekaj težav s tetivo na desni nogi. Zelo me je bolelo, moral bi na operacijo, a se nekako nisem odločil za to. Pred tem sem vedno užival na treningih, v druženju s preostalimi atleti in atletinjami, potem pa je postalo mučno.

Ko tega enkrat ni, ni več lepo. Če nekaj delaš z veseljem in ljubeznijo, ti ni težko, ampak takrat so se stvari spremenile. Na treningih sem trpel. Spomnim se, da sem, ko sem se pripeljal iz Vodic v Ljubljano in stopil iz avta, prvih deset korakov vedno šepal. Zelo me je bolelo.

Vam je bilo pozneje žal, da niste vztrajali dlje?
Ne vem, če. Takrat sem že imel sina in sem razmišljal na čas po koncu kariere. Vedel sem, da bo konec enkrat prišel. Poprijel sem za knjige in končal Fakulteto za šport v Ljubljani. Uredil sem, kar mi je manjkalo. V dveh letih sem opravil manjkajoče izpite in marca 2007 diplomiral.

Dosegli ste marsikaj, a jasno je, kaj je vrhunec vaše kariere. Leta 1999 v Sevilli ste postali prvi Slovenec z medaljo na svetovnih prvenstev. Kaj vam to pomeni?
To, da sem bil prvi, niti ne veliko. Vesel sem bil predvsem tega, da sem medaljo osvojil, saj sem z njo vsem in predvsem sebi dokazal, da lahko. Da lahko zraven pride tudi kak belec.

Danes jih je v skoku v daljino pri vrhu sicer veliko, takrat pa je bilo povsem drugače. Prevladovali so Američani, Kubanci, Jamajčani … Vmes je bil še Španec Yago Lamela, to pa je tudi vse. Preostali so bili temnopolti skakalci, ki so močno izstopali.

S kakšnimi željami ste takrat pripotovali v Španijo? Ste že pred prvenstvom verjeli v medaljo?
Seveda sem si je želel, ampak da bi računal na medaljo, pa ne. Vedno je treba najprej priti čez kvalifikacije, v katerih se ti lahko na velikih tekmovanjih hitro zalomi. Tudi v Sevilli sem imel tam kar nekaj težav. Prva dva skoka sta bila neveljavna, v finale sem se prebil šele s tretjim, ko sem pristal pri 823 centimetrih.

V finalu ste potem že v prvem skoku skočili 820 centimetrov in najavili boj za medaljo, v četrto pa pristali pri 836 centimetrih in si zagotovili tretje mesto. Ste takrat začutili, da je medalja vaša?
Niti ne. Med tekmo ne razmišljaš toliko o medalji kot pa o samih skokih. Sem pa že po prvi seriji videl, da lahko skočim zelo daleč. Potem je steklo in prišel sem do velikega uspeha, ki se ga rad spominjam še danes.

Se še danes spomnite, kaj vam je šlo takrat po glavi?
Niti ne. Morda le takrat, ko si ogledam posnetek tekme. Spomnim se predvsem velike vročine. Čeprav je bil finale zvečer, ko sonce ni več pripekalo, je bilo krepko čez 30 stopinj. Naslednji dan sem šel na tribuno kot gledalec, pa je kar kapljalo z mene. Kaj šele dan pred tem, ko sem tekmoval. Noro vroče je bilo.

Spominjam se tudi sijajnega vzdušja, ki je vladalo na stadionu. Res bučno je bilo. Med finalom skoka v daljino še toliko bolj, saj so imeli tudi Španci svojega kandidata za medaljo. Lamela je na koncu osvojil srebrno medaljo.

Sedem medalj, štirje dobitniki

Po Cankarju smo Slovenci na novo medaljo s svetovnih prvenstvih čakali do leta 2007, ko je srebrno v metu kladiva v Osaki dobil Primož Kozmus. Najboljši atlet v slovenski zgodovini je leta 2009 v Berlinu postal tudi prvi Slovenec z naslovom svetovnega prvaka, leta 2011 pa z bronasto medaljo zaokrožil sijajen trojček.

Leta 2022 je v Eugenu njegov berlinski podvig izenačil Kristjan Čeh z zmago v metu diska. Trenutno najboljši slovenski atlet je do druge medalje prišel leta 2023 v Budimpešti, kjer je bil drugi.

Četrta dobitnica medalje s svetovnih prvenstev je Marija Šestak, ima bronasto za troskok iz leta 2007 v Osaki, toda kolajno je dobila šele 12 let pozneje. Na Japonskem je bila namreč peta, a v naslednjih letih zaradi dopinških prekrškov tekmic napredovala za kar dve mesti. Medaljo so ji podelili na svetovnem prvenstvu leta 2019 v Dohi.

Zmagal je kdo drug kot legendarni Kubanec Ivan Pedroso, ki kot olimpijski prvak, štirikratni svetovni in petkratni svetovni dvoranski prvak zagotovo spada med najboljše v zgodovini skoka v daljino. Kako se ga spominjate?

Bil je zelo simpatičen in družaben za razliko od Američanov, ki so se držali bolj zase. Vedno sva se pozdravila. Čeprav ni znal angleško, sva se razumela in spregovorila kakšno besedo. O njem kot tekmovalcu pa tako ali tako lahko rečem vse najboljše. Bil je alfa in omega skoka v daljino. Zelo hiter je bil, imel je sijajen odriv, pa tudi nekoliko drugačen slog skakanja je imel. Pri odrivu je bil zelo nagnjen naprej in s tem prenesel več hitrosti v skok.

Je res, da ste po tekmi z njim ponoči proslavljali medaljo?
Da. Čeprav sem bil izmučen, po tako velikem uspehu dobiš dodatno energijo. V hotelu smo bili skupaj s Kubanci, ki so predlagali, da gremo ven. Mislim, da je dal idejo prav Pedroso. Nekje deset se nas je stlačilo v en taksi. On je sedel kar v prtljažniku.

Potem nas je ustavila policija. Ko smo eden za drugim lezli iz avta, so se policisti kar smejali. Hvala bogu so vedeli, da je v mestu svetovno atletsko prvenstvo, kmalu pa ugotovili tudi to, kdo smo, zato so nas pustili. Dali so nam le opozorilo in celo prijazno poklicali še en taksi, da smo se potem varno odpeljali v diskoteko, kjer smo plesali in proslavljali naprej.

Ste imeli medaljo s seboj?
Ne, ne. Pustil sem jo na varnem, v hotelu.

Kje pa jo imate spravljeno danes?

V predalu v sobi, v škatli. Medalj nimam na vidnih mestih. Le pokale, ker jih v predal pač ne moreš stlačiti. So v isti sobi kot medalje, a le da stojijo na omarah.

Tam je verjetno tudi nagrada za slovenskega športnika leta, ki ste jo dobili leta 1999. Kaj vam to najvišje slovensko športno priznanje pomeni?
Kar veliko. Enkrat sem bil v tem izboru tudi tretji, potem pa sem zmagal. Res lepa in pomembna nagrada, ki se je rad spominjam. Ponosen sem nanjo, saj je bilo v Sloveniji takrat, tako kot danes, kup odličnih športnikov. Ta nagrada bo ostala za vedno.

Večkrat je bil najboljši le Primož Kozmus

Cankar je bil kar šestkrat izbran za slovenskega atleta leta. V tem pogledu je od njega boljši le Primož Kozmus, ki mu je ta čast pripadla kar devetkrat. Na tretjem mestu je slovenska rekorderka v metu kopja Martina Ratej, za najboljšo je bila izbrana šestkrat. Sledijo Brigita Bukovec in Kristjan Čeh s petimi nazivi, Tina Šutej in Brigita Langerholc s štirimi …

Ste zadovoljni s tem, kar vam je v karieri uspelo? V lanskoletnem intervjuju za Sportklub je vaš dolgoletni trener Srdjan Djordjević dejal, da ste ob sloviti Merlene Ottey najbolj nadarjen atlet od mnogih odličnih, ki jih je treniral, in bi lahko dosegli še veliko več, kot ste. Se strinjate z njim?

Da, ta intervju sem bral in lahko prikimam. Imel je prav. Lahko bi dosegel še veliko več in imel več medalj z največjih tekmovanj. Vsaj kakih pet, če bi pri zaletu stopil kak centimeter nazaj. Res veliko sem imel milimetrskih prestopov. Ti so verjetno glavni razlog, da ni bilo več medalj.

Bil sem pač tak tip skakalca, ki je vedno hodil po robu. Bil sem zelo lahek, veter je imel velik vpliv na moje skoke. Večkrat sem študiral, kaj bi lahko spremenil, da bi bilo prestopov manj, ampak nisem prišel do neke rešitve.

“Slovenci zagotovo nismo športna nacija, saj športa ne razumemo”

Atletika

25. Avg 2024 12

Atletika

25. Avg 2024 12

Kakšno medaljo so vam prestopi zagotovo vzeli. Kar tri nastope na svetovnih prvenstvih ste končali brez rezultatov, po treh prestopih, kar je fenomen. Kako ste se spopadali s tem?
To je bilo nekaj najhujšega. Celo sezono se pripravljaš na neko tekmo, potem pa se ti zgodi to, kar se je meni kar trikrat. Predvsem leta 2001 je bilo hudo. Skoraj sem doživel živčni zlom. Ko sem šel po tekmi mimo novinarjev, se niti nisem mogel pogovarjati z njimi, saj sem bil na robu solz. Tudi leta 1997, ko sem pred tem skočil državni rekord, je bolelo, a ne tako kot v Edmontonu štiri leta pozneje.

Se vam zdi, da je tukaj vlogo odigrala tudi psihološka pripravljenost?
Ne. Ni bilo tako. Tremo na velikih tekmah sem imel, to je normalno, ampak prej je bil pritisk zame dobrodošel kot pa nasprotno. Nikoli se nisem ustrašil velikih izzivov.

Spomnim se svetovnega prvenstva v Sevillii, ko sem prišel na stadion in je s tribun zarohnelo 60 tisoč ljudi. Kar dlake so mi šle pokonci, ampak to ne pomeni, da sem se ustrašil. Le dobil sem adrenalin, ki sem ga potem pretopil v skoke. Moraš pa seveda paziti, da stvari ne gredo v napačno smer. Da ti ne odreže nog.

Vas moti, ker se, ko se pogovarja o vas, marsikdo vedno spomni na te nesrečne prestope?
Niti ne. To je pač del življenja, ki je za mano. Tako daleč v preteklosti, da niti ni več pomembno. Mi je pa še vedno žal, da se je to dogajalo.

Državni rekord 840 centimetrov ste skočili kot zelo mlad. Leta 1997, ko ste bili stari 22 let. Mislite, da ste imeli v nogah še daljše skoke?
Takrat se je sestavilo več stvari. Od vetra, tudi forme, čeprav ta morda ni bila na najvišji ravni, ta rekord sem namreč skočil na začetku sezone. Enostavno sem zadel skok, to je bilo to. Za tiste čase je bil to idealen skok. Če bi takšnega zadel leta 1999 ali pa 2001, pa bi šlo lahko še dlje. Še kakšnih 10, 15 centimetrov rezerve je takrat zagotovo bilo.

Postal je tudi prvi mladinski svetovni prvak

Cankar mejnika slovenske atletike ni postavil le na članskem, ampak tudi na mladinskem svetovnem prvenstvu. Zmagal je leta 1994 v Lizboni in postal prvi, do lanskega leta, ko je to uspelo metalcu kopja Tomu Teršku, pa tudi edini slovenski mladinski svetovni prvak v atletiki.

Fant, na katerega je Slovenija čakala 30 let

Atletika

4. Okt 2024 1

Atletika

4. Okt 2024 1

“Česa se iz Lizbone spomnim? Tega, da se nisem videl za favorita za zmago. Tudi drugi me, kot se spomnim, niso imeli za prvega kandidata za vrh. Za stopničke morda, za zlato medaljo pa ne. Malce sem imel tudi sreče, saj Jamajčana Jamesa Beckforda, ki je bil med najboljšimi na svetu, na prvenstvo ni bilo, ker so na njegovi zvezi nekaj zafrknili glede prijav, tako da je ostal brez nastopa na prvenstvu. To sem izkoristil in postal svetovni prvak,” je povedal o uspehu, od katerega je lani minilo 30 let.

Dvakrat, na dvoranskem evropskem prvenstvu v Stockholmu 1996 in dvoranskem svetovnem prvenstvu v Maebashiju 1999, ste brez medalje za las ostali tudi z veljavnimi skoki. Obakrat ste bili četrti in stopničke zgrešili za vsega dva centimetra.
Da, dogajalo se je tudi to. Kar dvakrat sem izgubil po igri centimetrov. Obe izkušnji sta bili zares grenki. V Stockholmu bi bil, če bi skočil le dva centimetra več, celo drugi, saj sta imela drugi in tretji isti rezultat, jaz pa sem dvakrat skočil natanko 801 centimetrov in sem imel daljši drugi najboljši rezultat. Škoda …

V Maebashiju sem skočil državni dvoranski rekord, 828 centimetrov, in kljub temu spet ostal brez medalje. Skočiš najbolje, kar lahko, pa spet ne dobiš tistega, po kar si prišel. Kar boleče je bilo …

Kateri spomin vam je poleg svetovnega prvenstva v Sevillii 1999 najljubši?
Več jih je, ampak verjetno bi izbral kar olimpijske igre v Atlanti, ki so bile zame prve, pa sem bil takoj šesti. Najboljši belopolti skakalec in drugi najboljši Evropejec, če se prav spomnim. (spomin ga ne vara, op. p)

Je bilo pa vseeno super. Ničesar si nisem mogel očitati. Žal mi je le četrtega skoka, ki je bil res dolg, pa so mi prisodili prestop, čeprav odtisa na deski praktično ni bilo. Morda za en las, pa še to ne. Ko zdaj študiram za nazaj, mi je malce žal, morda bi lahko dobil celo medaljo, a takrat sem bil zelo zadovoljen. Prve olimpijske igre, star sem bil 21 let, pa takoj šesto mesto. Super rezultat.

Česa se najraje spominjate s tistih olimpijskih iger?
Predvsem tega, da sem bil kot zelo mlad udeleženec tako velikega dogodka, ki ga spremlja ves svet. Pa barvitosti in množičnosti v olimpijski vasi, v kateri je bilo na kupu množica najrazličnejših športnikov z vsega sveta. Tudi nekateri najboljši na svetu.

Spominjam se tudi tega, da je ravno v času mojega nastopa svetovni rekord na 400 metrov postavil Michael Johnson s tistim svojim vzravnanim, atipičnim načinom teka. Zelo bučno je bilo.

Pa seveda tudi otvoritve, na kateri je svet spoznal Leona Štuklja. Žal mi je, da ga nisem nikoli spoznal. Leta 1999, ko sem s strani časopisne hiše Delo prejel nagrado Leon, ki je bila poimenovana po njem, bi mi jo moral podeliti prav on, a je imel zdravstvene težave, tako da se to ni zgodilo.

Po šestem mestu ob olimpijskem debiju ste si verjetno mislili, da boste v prihodnosti na olimpijskih igrah prišli tudi do medalje, a se to ni zgodilo. Tako v Sydneyju 2000 kot v Atenah leta 2004 ste obstali v kvalifikacijah.
Da, seveda sem razmišljal tudi o medalji, saj vedno ciljaš višje, a na žalost ni šlo. Ob preostalih dveh olimpijskih medaljah sem žal ostal brez finala. Olimpijske igre so zelo specifično tekmovanje, ki je na sporedu tako redko, da nimaš prav veliko priložnosti. Toda po drugi strani moram biti zadovoljen. Bil sem na treh olimpijskih igrah. Ni veliko športnikov, ki se lahko pohvalijo s čim takim.

Ste v Atenah vedeli, da so to vaše zadnje igre?
Ne. Računal sem, da bom še treniral in tekmoval. Da bom nastopil na še enih olimpijskih igrah, a potem se je razpletlo, kot se je. Nisem imel več volje in niti veselja do atletike, zato sem se upokojil.

Strastni grški kadilec, ki leti po zraku in je zasvojen z zmagami

Atletika

9. Jun 2024 2

Atletika

9. Jun 2024 2

Človek pajek. Je to fant, ki mu bo uspelo nemogoče?

Atletika

8. Jan 2025 0

Atletika

8. Jan 2025 0

Po vašem odhodu je od Slovencev prek osmih metrov skočil le še en atlet, in sicer Jan Žumer, čigar osebni rekord je natanko 800 centimetrov. Ste pričakovali, da bo drugače?
Kaj pa vem. Skočiti osem metrov ni lahko. Sam najbolje vem, kako težko je. Do sedmih metrov in pol še gre, potem pa se je treba boriti za vsak centimeter. Bolj, ko se bližaš meji osmih metrov, težje je. Tudi zdaj na žalost med slovenskimi atleti ni nikogar, ki bi se približal tej magični meji v skoku v daljino.

Kaj pa svetovni rekord Američana Mika Powella, ki je skočil 895 centimetrov in traja še nekoliko dlje – od leta 1991. Kdaj bomo dočakali novega?
Vprašanje, kdaj. Mislim, da bo ta rekord trajal še nekaj časa. To je praktično devet metrov. Grk Miltiadis Tentoglou je v zadnjih letih zelo dominanten, na praktično vseh velikih tekmovanjih zmaguje, ampak mislim, da rekorda nima v nogah, pa čeprav gre za fenomenalnega skakalca. Koliko je star, 26 let? No, potem je v najboljših letih. Morda pa se mu enkrat sestavi. Očitno je zelo nadarjen tudi mladi Italijan Mattia Furlani, ki že zdaj skače zelo daleč, ima pa šele 19 let. Bomo videli. Morda pa uspe njemu. Kdo ve.

Je bilo po koncu atletske poti težko preklopiti na novo življenje?
Vsak športnik ima verjetno vsaj nekaj težav, ko se upokoji. Tudi jaz sem jih imel, kar je normalno. Več kot 10, 15 let počneš eno in isto. Nekaj, kar imaš rad, potem pa je vsega lepega kar naenkrat tega ni več.

Spomnim se, da kar nekaj časa nisem mogel spremljati atletskih tekmovanj. Ko so bile na televiziji olimpijske igre, svetovna prvenstva in preostala tekmovanja, sem raje preklopil kanal. Bolelo me je, ko sem se spomnil, kako lepo sem se imel. Govoril sem si, da bi spet rad bil zraven, a pač nisem mogel biti.

Da športniki uspešno preklopijo na drugo kariero, je seveda v prvi vrsti pomembno zato, ker je v življenju treba nekaj početi, pomemben pa je tudi denar. Ste ga z atletiko in s tem, kar ste v njej dosegli, kaj prihranili?
Nekaj, ampak ne prav veliko. Ravno toliko, da sem si, s pomočjo staršev, kupil dvosobno stanovanje. No, pravzaprav sem to storil že pred koncem kariere, okoli leta 2000. Skratka, nekaj denarja za na stran je bilo, ampak ni pa to bilo bogastvo.

Če bi bil tako dober, kot sem bil, 15 let pred tem, bi bilo denarja verjetno več. Je pa nekaj ostalo, da je bil prehod malce lažji. Ampak jasno je, da moraš po koncu atletske poti hitro poprijeti za delo, v nasprotnem primeru denar hitro skopni.

Po koncu kariere ste zajadrali v druge vode. Kako to, da niste ostali v atletiki?
Želja je vedno bila, saj sem po duši atlet. Želel sem ostati v atletiki. Ko sem diplomiral, sem malce spraševal naokoli, a nekega interesa ni bilo. Kakšno leto in pol sem treniral Joni Tomičič Prezelj in še dva fanta, to je bilo pa to.

V atletiki ste krajši čas sicer še bili. Ko je bil predsednik Atletske zveze Slovenije Roman Dobnikar, ste bili nekaj časa član strokovnega sveta. Kako je bilo?
Še ena izkušnja več, v kateri sem stvari videl iz drugega zornega kota. Zraven sem bil en mandat, potem pa smo se razšli. Se je pač končalo. Nisem bil jezen na nikogar, ne gojim nobenih zamer.

Vrata v atletiko puščate odprta? Se boste kdaj vrnili?
Nikoli ne reci nikoli, ampak mislim, da za to obstaja malo verjetnosti. Ne verjamem, da bo kdo prišel do mene in me vprašal, ali bi bil trener. Ne pojavljam se v atletiki, sploh mlajši me več ne poznajo. Mislim, da sem z atletiko zaključil.

Mislite, da je danes v atletiki bolje, kot je bilo v vaših časih?
Kaj pa vem. Zdi se mi, da je slabše, kot je bilo. Ko je bil predsednik krovne svetovne atletske organizacije Italijan Primo Nebiolo, je bilo bolje. Težava je predvsem denar. Če bi bile nagrade višje in predvsem, če bi jih bili deležni tudi tisti, ki niso na samem vrhu, bi bilo bolje. Je pa atletika še vedno gledana. Za velika tekmovanja se ne gre bati. Vedno obstajajo imena, ki jih poznajo vsi.

Atletiko spremljate?
Sem in tja kaj preberem, gledam pa zelo malo. Vsaj ne toliko, kot bi lahko.

Na kakšne atletske tekme še pridete?
Že dolgo nisem bil.

Boste zraven junija, ko bo v Mariboru evropsko ekipno prvenstvo druge in tretje divizije?
Morda pa res, glede na to, da je žena iz Maribora. Za slovensko atletiko bo to nedvomno velik dogodek, še večji pa za organizatorje. Spraviti toliko atletov in atletinj v hotele, vse skupaj organizirati, bo ogromen zalogaj.

Vas z Atletske zveze Slovenije kdaj povabijo na kakšno tekmo?
Ne. Nazadnje sem bil s strani prejšnjega predsednika Romana Dobnikarja povabljen na dvoransko svetovno prvenstvo v Beogradu 2022, ko sva šla z ženo in se imela zelo lepo. Malo sva si ogledala mesto, za kar v času, ko sem po tujini potoval kot tekmovalec, ni bilo priložnosti, ob tem pa spremljala tekmovanje. Bilo je zelo lepo.

Če vas povabijo v Maribor, boste prišli?
Z veseljem. Seveda.

Megamilijonski projekt v Ljubljani, ki se vleče kot jara kača

Atletika

4. Jan 2025 15

Atletika

4. Jan 2025 15

To tekmovanje bo pomemben dogodek za slovensko atletiko, še precej pomembnejši mejnik pa bo, če bo v Ljubljani končno zrastel veliki atletski center, ki ga obljubljajo že več kot 15 let.
Ta objekt slovenska atletika potrebuje. Ne danes, ampak že vsaj 20 let. Že ko sem jaz treniral tam, je bil objekt dotrajan. Spomnim se, da je puščala streha, v dvorano je kapljalo. S tega vidika bi rekel, da smo že 20 let prepozni. Definitivno bi potrebovali boljši center, kot je ta. To je dejstvo. Kar sem videl in prebral, gre za spektakularen objekt. Bo pa verjetno še trajalo, da ga zgradijo.

Bo s tem objektom slovenska atletika lažje zadihala?
Ne vem, če bo to taka velika prelomnica, kot se govori. Niso namreč vsi najboljši slovenski atleti iz Ljubljane. Bodo pa pogoji zelo dobri, veliko boljši. Verjetno ne samo za atlete, ampak tudi druge športnike, ki jim bo ta objekt prišel še kako prav. Predvsem krožna dvorana bo velika pridobitev. Potrebovali smo jo že od nekdaj. Ker je ni bilo, smo morali hoditi na priprave na Dunaj, v Budimpešto in druga mesta v bližini …

Kakšna se vam zdi slovenska atletika danes?
Težko ocenjujem, saj nisem v njej, lahko pa ugotovimo, da imamo tudi zdaj atlete, ki spadajo v svetovni vrh. Glede na to, da je v atletiki toliko disciplin, bo verjetno vedno tako. V časih, ko sem tekmoval jaz, smo bili Britta Bilač, Brigita Bukovec in jaz, potem se je pojavil Primož Kozmus, vmes je bila zraven Marija Šestak, zdaj je tukaj Kristjan Čeh. Vedno je nekdo, ki spada v sam svetovni vrh.

Vas na ulici danes še kdo prepozna?
Ne, niti ne. Kdo od starejših se me še spomni, sicer pa ne. Ravno zadnjič je učitelj na naši šoli učencem razlagal, koliko sem skočil v daljino in kdo sem, pa so otroci spraševali, ali sem takšne rezultate dosegal v troskoku. Ne, danes me nihče več ne pozna. (smeh)

Kako daleč bi leteli, če bi v peskovnik skočili zdaj?
Predvsem mislim, da bi si kaj strgal ali zlomil. Imam 25, 30 kilogramov več, kot sem jih imel, ko sem tekmoval. Sredi pandemije sem nekajkrat tekel, pa sem skoraj pristal na bolniški. Športno na žalost nisem več aktiven.