Z Matijo Kranjcem, dvakratnim olimpijcem in državnim rekorderjem v metu kopja, ki tudi s 40 leti še naprej trenira in tekmuje, smo se pogovarjali o njegovi karieri, atletiki, super obetavnemu Tomu Teršku in tudi avtomobilih.

“Brez težav. Na 30 metrov vas zadanem kadarkoli in kjerkoli. Do te oddaljenosti lahko zadanem tarčo, veliko vsaj deset centimetrov,” nas preseneti Matija Kranjc z odgovorom na vprašanje, ali bi bili v nevarnosti, če bi nas želel zadeti s kopjem.

Legendarni Celjan, ki je ustvaril tri generacije olimpijcev

Atletika

7. Jul 2024 6

Atletika

7. Jul 2024 6

Potem bi bil pred nekaj tisoč leti glavni, dodamo. “V stari Grčiji bi bil verjetno polbog, da. Danes? Če ne drugega, sem pozimi zelo dober v metanju sneženih kep,” v smehu odgovori.

Toda s prvim Slovencem, ki je kopje vrgel prek 80 metrov in je že 13 let slovenski rekorder (81,13 metra), se seveda nismo pogovarjali o antični Grčiji, metanju sneženih kep in podobnem, ampak o njegovi karieri, ki še kar traja, čeprav je star že 40 let.

Odkar je s 14 leti začel, kopja ni položil v kot, zato je bilo materiala za enourni pogovor več kot dovolj. O dveh olimpijskih igrah, evropskih in svetovnih prvenstvih, na katerih je nastopil, 17-letnemu diamantu Tomu Teršku, ki mu utegne kmalu ukrasti rekord, in tudi avtomobilih, v katere je zaljubljen in z njim danes služi denar.

Kako to, da po vseh teh letih še naprej nastopate na tekmah in mečete kopje?

Predvsem zato, ker to počnem zase. Od nekdaj sem rad metal kopje. Tudi zdaj ni nič drugače. Razlika je le v tem, da zdaj treniram in tekmujem v drugačnih pogojih. Kolikor lahko. Tudi časa za regeneracijo in treninge ni več toliko, saj se ne ukvarjam samo z atletiko. Če bi imel še več časa, bi še več treniral. Tako mi ustreza. Na tak način sem si tudi organiziral življenje in v njem uživam. Zakaj bi spreminjal nekaj, kar deluje?

Finančno vam atletika še kaj prinese?
Ne, kje pa. To že dolgo ne več. Od kluba dobim za kakšne sprintarice, to je pa to. Ampak na to ne gledam kot na minus. Tudi če bi se ukvarjal s čim drugim, na primer hodil v fitnes, bi plačeval članarino. Jedel bi, tako kot jem zdaj.

Življenjske preizkušnje najboljšega tekača v slovenski zgodovini

Atletika

12. Maj 2024 2

Atletika

12. Maj 2024 2

Denarja za to ne dobivate, na nastop na največjih tekmovanjih ne morete računati. V čem najdete motiv za treninge in tekme?
Atletiko imam enostavno rad. Met kopja je specifična disciplina, v kateri pomembno vlogo igra tudi tehnični del discipline. Zato predstavlja konstanten izziv. Metati je res lepo. Tudi zato že neprestano mečem in nikoli nisem nehal.

Mislim, da konstanta zelo šteje. Pri marsikateri stvari. V atletiki pa sploh. Z njo se ne moreš ukvarjati na pol. V atletiki treniraš zato, da tekmuješ. Uživam v vseh aspektih tega. V atletiki sem bil vedno zaradi tega in ničesar drugega.

Vam medalje, ki jih osvajate na teh tekmovanjih, kaj pomenijo?

Jaz sem morda malce zanimiv primer, saj ne potrebujem nekih zunanjih potrditev za nekaj, v čemer uživam. Nikoli nisem čutil potrebe, da se moram komu dokazovati. Ni sicer rečeno, da bi še vedno vztrajal, če ne bi bil tako dober. Konec koncev rezultatov, ki jih jaz dosegam zdaj, marsikdo, ki bo začel metati kopje, ne bo videl nikoli. Vseeno to niso slabi rezultati.

Kako ste zadovoljni z daljavami, ki jih dosegate v tej sezoni? Letos ste kopje najdlje vrgli 69,17 metra daleč.
Okej je. Vem pa, da bi lahko metal še veliko dlje, telesno sem še precej bolj sposoben. S petimi, šestimi treningi na teden, kolikor mi znese, sem verjetno na minimumu.

Do kdaj nameravate vztrajati?
Ne vem. Nikoli ne načrtujem. Dokler mi bo odgovarjalo. Za zdaj nimam nobenih težav s komolci, rameni, da ne bi mogel. Časovno se mi tudi nekako izide, vsaj za zdaj. Nič me ne ovira, da se s tem ne bi ukvarjal več.

Sem zelo preprost človek. Če mi je nekaj všeč, lahko brez težav vsak dan počnem eno in isto stvar. Če mi je nekaj dobrega za jesti, lahko to jem vsak dan. Na atletiko ne gledam kot na nekaj, kar moram početi. Seveda kdaj pride tudi dan, ko se ti ne da. Kaj naredim takrat? Nič, grem na trening. (smeh)

Srednješolec iz Kranja, ki je z enim metom osupnil atletski svet

Atletika

4. Jul 2024 2

Atletika

4. Jul 2024 2

Vrsto let ste bili najboljši slovenski metalec kopja, zdaj pa niste več. Mladi, 17-letni Tom Teršek, je letos vrgel izjemnih 80,87 metra in se močno približal vašemu državnemu rekordu. Kako gledate nanj?
Meče res daleč. Vidi se, da ima telesno kapaciteto. Je tudi zelo dober, prijazen fant, tako kot njegov oče Robert Teršek. Jabolko tudi v tem primeru očitno ni padlo daleč od drevesa.  Zagotovo je Tom izjemen talent. Tako daleč ne moreč metati na srečo. Bo pa treba še počakati. Dosti težje je namreč biti povprečen član kot vrhunski mladinec.

Met kopja je precej brutalna disciplina. Čez noč se ti lahko zgodi, da izgubiš občutek. Večina nadarjenih skakalcev se izgubi med 20. in 23. letom starosti. Ko kdaj pride do padca, šola, morda finančna situacija … Takrat je treba vztrajati in narediti naslednji korak. Preživeti je treba to rast.

Lep primer tega je Niko Muhar, ki je bil mladinski svetovni podprvak v kategoriji do 20 in svetovni prvak do 18 let, pa tudi evropski prvak do 20 let. Kopje je z 18 leti vrgel 79,20 metra daleč. Danes je star 28 let in že dolgo ne tekmuje več.

Da, zelo dobre rezultate je kot zelo mlad dosegal tudi njegov starejši brat Jaka, ki je bil morda celo bolj nadarjen. Bil je višji in močnejši. Danes že nekaj časa ne mečeta več.

Zgodijo se poškodbe, vmes pride kaj drugega in se hitro lahko konča. Tudi sam sem imel hude težave s kolenom, zaradi katerih eno leto nisem mogel metati. K sreči nikoli nisem imel resnejših težav s hrbtom in rameni.

Martina Ratej je izjemna

S slovenskim rekorderjem v metu kopja v moški kategoriji smo nekaj besed namenili tudi rekorderki med ženskami. Martini Ratej, ki pri 42 letih še naprej nastopa in je letos metala tudi na evropskem prvenstvu, ki je bilo že njeno osmo takšne vrste. Ob tem je nastopila še na dveh olimpijskih igrah in kar šestih svetovnih prvenstvih.

“Ona je res izjemna. Nimam kaj sploh za dodati. Je še malce starejša od mene in tudi na višji ravni. Sploh ne morem reči drugega kot kapo dol. Na žalost nikoli ni osvojila medalje na največjih tekmovanjih, a moraš imeti za to tudi nekaj sreče. Potrebuješ dober dan. Tehnično se ti mora iziti, ostalim pa ne. Čisto vsak, ki pride v finale, je sposoben vzeti medaljo,” je o Slovenki, ki je kar nekaj let krojila sam svetovni vrh, povedal Kranjc.

Bo kaj grenkega priokusa, ko boste ostali brez rekorda?
Ne, rekordi so zato, da se jih podira. Ni večnih rekorderjev. Vedno bo prišel kdo, ki bo boljši. In prav je tako. Rekord bo prej ali slej padel.

Kako se spominjate še vedno veljavnega slovenskega rekorda, ko ste junija leta 2016 na mitingu v Brežicah kopje vrgli 81,13 metra daleč? Je bil to idealen met?
Ne, saj Idealnega meta ni. Popoln met je iluzija, za katero se trudiš, ampak jo realno nikoli ne dosežeš. Ta met ni bil moj najboljši met. Imel sem tudi boljše. Realno bi lahko vrgel še malce dlje.

Zanimivo je, da sem tistega leta metal najdlje, bil sem v najboljši formi, res sem bil dobro pripravljen, ampak takrat se je zgodilo, da so močno dvignili normo, tako da sem ostal brez nastopa na olimpijskih igrah, ki so bile v Riu de Janeiru. Škoda, saj sem prepričan, da bi se tam uvrstil v finale. Če bi bile razmere dobre, zagotovo.

Ste pa zato bili na olimpijskih igrah leta 2008 v Pekingu in leta 2012 v Londonu. Kako je bilo?

Na Peking imam slab spomin. Nalivalo je, zmočil nas je dež. Ko je tako, sploh ne moreš metati. Nima smisla. Kopja sploh ne moreš prijeti. To je bila moja prva velika članska tekma, za katero sem trdo treniral več let, olimpijske igre, potem pa prideš tja in je tekma neregularna. Takrat mi je bilo res žal. Olimpijskih iger sam sicer nisem jemal nič drugače kot na vse preostale velike tekme. Olimpijske igre, svetovno ali evropsko prvenstvo, vseeno mi je bilo.

Kar se mene tiče, tega dogodka niti ne doživiš. Tako zelo osredotočen si na tekmo, da vse drugo spregledaš. Olimpijska vas, otvoritev, zaključna slovesnost … Meni je bilo vseeno. Jaz sem bil tam samo zaradi tekme. Morda mi je zdaj lahko malo žal, da se teh dogodkov nisem bolj naužil. Mogoče sem poseben tip. Sam tudi nikoli nisem imel nobenega vzornika.

Je glede vaše atletske kariere kaj obžalovanj?

Morda kakšna napaka, ki je vodila do poškodbe. Ne spomnim pa se nobene konkretne stvari, za katero bi lahko trdil, da jo obžalujem. Ne bi rekel, da sem na tej poti naredil kakšno res veliko napako.

Kar se tiče tekem, mi je najbolj žal morda evropskega prvenstva v Zürichu, kjer sem sem se uvrstil v finale in se v njem prebil do naslednjih treh metov, ampak sem se potem poškodoval, tako da nisem metal več. Dosegel sem osmo mesto, kar je zelo dober rezultat, ampak lahko bi še več.

Na kaj pa ste najbolj ponosni?
Na to, da sem bil prvi Slovenec, ki je kopje vrgel čez 80 metrov. To mi bo ostalo za vedno. Državni rekorder, finalist evropskega prvenstva, dvakrat sem bil na olimpijskih igrah, univerziada, medalja s svetovnega vojaškega prvenstva, sredozemske igre … To se meni ne zdi nič takega, saj si na stadionu obkrožen z ljudmi, ki so enaki oziroma še boljši. Z dobitniki medalj z olimpijskih iger in največjih tekmovanj. V takšnem krogu sem bil še celo slab.

Morda se zato niti ne zavedam tega, da sem bil 15 let vseskozi med 50 najboljšimi na svetu, osvojil pet državnih naslovov, vrgel rekord, kup veteranskih rekordov. Meni se zdi to nekaj, kar pride zraven. Nič posebnega. Verjetno sta moja starša, ki sta med vsako veliko tekmo pred hišo postavila vrtnega palčka s slovensko zastavo, bolj ponosna na moje dosežke kot jaz.

Tudi met svetovnega rekorderja ni bil popoln

Moški svetovni rekord je že 28 let v rokah Jana Železnega, ki je kopje maja leta 1996 v Jeni v Nemčiji vrgel kar 98,48 metra daleč. Kdaj bo rekord padel?

“Ne vem, ta rekord je res dober. Sem pa pred kratkim prebral intervju, v katerem je tudi on rekel, da rekorden met ni bil idealen. Sicer pa gre za legendo. Bil je tehnično izjemen, tu ni kaj dodati. Nekaj je že moral delati prav, če je metal tako daleč. Zelo pozno je še naprej metal daleč,” je o legendarnem Čehu povedal Kranjc.

Kako bi širši populaciji predstavili met kopja?
V osnovi je odgovor precej enostaven. Tisti, ki vrže kopje dlje, je boljši. (smeh) V resnici pa je stvar precej bolj zakomplicirana, tako kot je s praktično vsemi atletskimi tehničnimi disciplinami, v katerih ni nujno, da bo tisti, ki je bolje pripravljen, metal dlje.

Zato, ker je ta tehnična komponenta, občutek za met ali pa skok, res najbolj pomembna. Met kopja je še posebej specifičen, saj je to edina tehnična disciplina, v kateri lahko rezultati nihajo iz tedna v teden, pa se v tvojem treningu ni spremenilo prav nič. Hitro se zgodi, da boš vrgel 15, 20 metrov manj.

Kaj je v metu kopja najboljše?
Ko ti uspe met, ko ga “zadeneš” in točno veš, da bo letelo. Ko sploh ni treba gledati kopja, pa veš, da boš dosegel res dober rezultat.

Poškodbe. Jih je veliko?
Ogromno, met kopja je v tem pogledu nehvaležen šport. Dogaja se veliko poškodb. Pritiski na telo so res hudi. Na odrivno nogo ob izmetu praktično eno tono. V atletiki vedno hodiš po robu zmožnosti svojega telesa, zato je najpomembnejše, da si zdrav.

Ne morem reči, da me kadarkoli nič ni bolelo. Razlika je le v tem, ali tako boli, da ne moreš metati ali pa lahko. Z leti se tega, da greš čez bolečino, tudi navadiš. Znaš metati tako, da stvari ne poslabšaš. Da dejansko česa ne boš “utrgal”.

Kako pa ugotovimo, kdo je nadarjen metalec kopja?
S tem je tako kot s kamnom. Kamna se ne moreš naučiti metati. Ali ga znaš ali pa ne. Vmes ne obstaja. Tega se ne da naučiti. Če nimaš tega, pozabi. Potem naprej pa je treba tudi preživeti. Odločajo številne stvari. Treba je biti močan, eksploziven in predvsem imeti občutek za mete. Gre za tisočinke.

Kako so videti treningi kopja? Kako ste trenirali v času, ko ste bili najboljši?
Trening je bil odvisen od tega, v katerem delu sezone sem bil. Velik del sezone je posvečen predvsem količini. Metov, treningov z utežmi, šprintov, teka …

V grobem je tako, da je en del treninga tehničen, razni meti. Kopje, medicinske žoge, rotacija. Čim več ponovitev. V nedogled. Ko prideš do nekega avtomatizma, šteje predvsem količina.

Potem je tu splošna fizična pripravljenost, v katero spada olimpijsko dvigovanje uteži, preventivne vaje.

Velik del pa so tudi vaje za eksplozivnost. Sprinti in skoki. To je razdeljeno nekje na tretjine, recimo.

Ko smo že pri treningih. Zanimivo je, da s trenerjem Miho Tomcem neprekinjeno sodelujeta od vaših začetkov do danes. Kako vama je uspelo?
Vedno sem mu zaupal. Tudi, ko mi ni šlo. Najlažje je razloge iskati drugje. Nikoli nisem razmišljal, da bi odšel drugam. Sodelovala sva res dolgo, skupaj sva rastla. Sodelujeva še zdaj, ampak ne več tako intenzivno.

Vas v trenerske vode ne vleče?
Ne, nikoli me ni. Nimam časa. Čas, ki ga imam, raje posvetim sebi. Z leti sem se naučil, da sem prevečkrat postavljal druge pred sebe. Ko sem na stadionu, sem tam zaradi sebe. Čeprav je morda res, da – glede na to, koliko sem metal – bolj čutim te zadeve kot nekdo, ki nikoli ni metal tako daleč.

Vas pa je zato povleklo v svet avtomobilov. Povejte, kaj natančno počnete?
Proizvajam karoserijske dele iz karbona za športne avtomobile. Strehe, prtljažnike, vrata, dodatke, kake razširitve … Konkretne predelave. Sem samostojni podjetnik. Sam svoj šef. Od čistilke do direktorja.

Kako ste v tem pristali?
Avtomobili so že od nekdaj moj hobi. Sem ljubitelj bencina. Avtomobili so zame nekaj najboljšega, kar obstaja. Ne morem reči drugega. Vedno sem bil v teh krogih. Prej ljubiteljsko. Odkar imam izpit, šraufam, nadgrajujem. To je bil vedno moj hobi.

Leta 2017 sem bil poškodovan in nisem uspel podaljšati kategorizacije, kar je avtomatsko pomenilo, da sem z danes na jutri izgubil zaposlitev v Slovenski vojski. Takrat sem se moral malo znajti. Na koncu se je izšlo zelo dobro. Morda sem takrat na to gledal drugače, saj sem bil na vrhuncu telesne sposobnosti in bi lahko vrgel še daleč, ampak nisem imel te možnosti.

Ko zdaj pogledam nazaj, se mi zdi, da je na koncu vse prišlo ob svojem času. Nimam nobenih obžalovanj, zamer. Zadovoljen sem, da se je tako izšlo. Moj hobi je prerasel v posel. Sem sam svoj direktor. Vse je super.

Posel teče?
Da, ampak meni je najbolj pomembno, da v svojem delu uživam. Tako kot v atletiki. Dosti je kreativnosti. Sam tudi proizvajam orodja, prototipe … Predvsem delam stvari, ki so unikatne. Take, ki jih ljudje drugje ne morejo kupiti. Prišel sem tako daleč, da lahko naredim karkoli. Predvsem pa pazim, da so stvari lepe.

Sem se pa zataknil pri avtomobilih, ki so izdelani okoli leta 2000. Vsak, ki pozna avtomobile, vozi takšne avte. Takrat smo doživeli vrhunec avtomobilistične proizvodnje. Vse, kar je bilo pozneje, je bilo slabše. Zdaj se gleda samo na to, da je videti dobro, da so lučke, da se blešči … Izgubilo se je tisto bistvo. Ni več romantike.